Tokrat si je zaželel, da naredimo reportažo: da ga spremljamo na poti na predstavo, v kombiju, se pogovarjamo, družimo, vidimo, kakšen »rock'n'roll« je to, doživimo predstavo in se peljemo nazaj. In seveda vse to dokumentiramo s fotografijami.
In smo šli. Izbrala sem predstavo na Bledu, ker je blizu in ker je bila samo ena. Kolikor sem namreč preštudirala urnik, sem videla, da ima v Mariboru, Murski Soboti, pa tudi na Vrhniki in še kje drugje – po dve razprodani predstavi na večer. Razprodani. Nemogoče. V teh časih. Ampak je res.
Bila je sobota in pri meni doma je bilo tako lepo, tako toplo, zunaj pa je naletaval sneg. Prav nič se mi ni dalo v plundro, v mokro sneženje, na predstavo, ki sem jo v Cankarjevem domu že videla v vsej njeni megalomanskosti: simfonični orkester, trobilci, pevski zbor ... Na predstavah po Sloveniji teh velikih orkestrov in spremljevalcev sicer ni, a zadeva vseeno deluje. Ampak pojdimo po vrsti.
Bili smo neverjetno točni. Vsi. Fotografinja Mateja me je že klicala s parkirišča v Kosezah, kjer naj bi se zbrali, jaz pa sem poklicala Lada; povedal mi je, da po navadi zamuja on, tokrat pa da je že tam in še ne vidi kombija, ki naj bi nas peljal na Bled. Pa je bil, ravno prišel je.
Gremo!
Natlačimo se v prostoren kombi, ki ga vozi najprijaznejši voznik v Sloveniji – Robi. Zakaj najprijaznejši? Tako mi zatrdijo vsi potniki v avtu. Fante namreč v avtu čaka viski z ohlajeno kokakolo, čisti kozarčki, on pa dobre volje. Vedno. Vsi ga hvalijo. Lado še posebej: kako je bil potrpežljiv, ko je vozil po Sloveniji fante, no, moške, za predstavo 5moških.com, jih čakal, da so končali predstavo in veseljačenje, jih znova stresel iz avta nekje na sredi poti do Ljubljane, ker so igrali Modrijani in je Matjaž Javšnik nujno moral na veselico, in jih spet čakal do jutra, ko so se »zlili« v avto, on pa jih je nato zvozil do doma. Ja, Robi je očitno zlata vreden fant.
Gašper Konec se zvali zadaj k Ladu, natočita si mešanico viskija in kokakole, Miha Debevec pa sedi spredaj pri šoferju Robiju in si zaželi samo kokakole, saj je bilo druženje večer prej očitno preveč »naporno« in ga malo boli glava. Ja, fantje gostujejo dobesedno vsak dan, največkrat imajo po dve predstavi zaporedoma. In še ko jim ni treba biti skupaj, se družijo: po novoletni predstavi so praznovali z bližnjimi v lokalu in še tam so tičali skupaj. Postali so prava družina, pravi prijatelji.
Vožnja na Bled mine hitro in prijetno, malo klepetamo, malo se fotografiramo, Lado pripoveduje zgodbe iz prejšnjih predstav, nam zapoje pesem in igra na kitaro, svoje dodata Gašper in Miha. Robi je pa sploh »veteran«, on se z Ladom druži najdlje.
Več si preberite v najnovejši številki revije Obrazi, ki vas že čaka!
