V veliko pomoč so ji bili še glasba, ples, konjički, njena družina in prijatelji. Padla je, se pobrala in zdaj je kot prerojena – polna ustvarjalnosti, ljubezni in pozitivne energije. Močnejša kot kadar koli je pripravljena na nove izzive.
Vas pogosteje kličejo Regina ali Irena?
Hah ... Pupa, to je moj vzdevek še iz otroških in šolskih let. No, ne vem natančno, ampak zdi se mi, da je moje pravo ime nekako najmanj v rabi.
Še kdaj v roke vzamete kitaro ali zaigrate na klavir?
Da pobrišem prah z njiju. (smeh) Vsake toliko še dobim kakšen preblisk, a me potem hitro mine, ker se že po nekaj tonih postavim na realna tla in si rečem, da naj to počnejo tisti, ki obvladajo. Jaz za zdaj mednje ne spadam, saj kratko malo nisem inštrumentalni tip.
V rosnih letih ste se želeli vpisati v baletno šolo. Zakaj danes niste baletka?
V Murski Soboti, kjer sem odraščala, ni bilo možnosti za šolanje; da bi me vozili v Maribor pa zaradi razmer v družini preprosto ni bilo mogoče.
Razmer?
Trije otroci, en zaposlen, ni bilo časa ...
Pravijo, da je v vsem slabem treba najti nekaj dobrega. Kje vidite zdaj prednost, da ste izbrali drugo pot?
Že večkrat sem spoznala, da takrat, ko se s čim začnem ukvarjati zares, to izgubi ves čar. Želela sem si peti v muzikalu, in ko se mi je to uresničilo, sem videla, da to ni nič drugega kot en sam dril in garanje. Mislim, da bi bilo lahko tako tudi pri plesu.
Kaj vam danes pomeni ples?
Zdaj predvsem sprostitev, kajti ko sem na plesišču, se z ničimer ne obremenjujem. Prav z ničimer. Plešem zato, da mi je lepo. Tam popustijo vse zavore, tam sem jaz – jaz.
Pa glasba?
Pomeni mi podobno kot ples, le da je zraven vedno kanček odgovornosti, želja po izkazovanju in še zakulisje, ki je velikokrat tudi umazano in boleče.
Kaj mislite s tem?
Glasba je posel in v vsakem poslu veljajo neka pravila, tako da se tudi tu pojavlja klientelizem in podobno. To, da si dober, še ne pomeni ničesar, temveč si moraš prav vse priboriti, ker je konkurence ogromno, ta pa je velikokrat tudi nelojalna. Ni dovolj, da si predan glasbi, imeti moraš tudi trdo poslovno kožo in komolce. Jaz sem žal premehka in preobčutljiva.
Pri šestnajstih ste šli prvič pred televizijske kamere. Od takrat do danes ste si nabrali že ogromno medijske kilometrine. Imate zdaj manj treme kot v najstniških letih?
Kvečjemu več. Ko si mlad, si popolnoma neobremenjen in ne razmišljaš o nepotrebnih stvareh. Takrat si samo želiš biti tam, in če je to drevo, želiš splezati nanj. Kdo takrat pomisli na to, da lahko padeš, si polomiš rebra, in na vse, kar temu sledi? Zdaj se z vsem tem obremenjujem, čeprav kilometri tudi pomagajo, saj si čedalje samozavestnejši in ti je oder domač. Je pa tako, da je nekaj treme potrebne za dober nastop, ker šele takrat daš od sebe vse in še malo več.
Več vas čaka v najnovejši številki revije Obrazi!
