Dekle, o katerem je Jadranka Juras, ko jo je prvič slišala peti, dejala, da je rojena pevka, je na poti od neznanega obraza s tržaških ulic do medijske prepoznavnosti izgubila precej starih prijateljev, a je na srečo na snemanju oddaje spoznala nekaj novih. Ti ji vlivajo veselje in moč, saj tudi na glasbenem prizorišču ni vse tako spolirano, kot bi si utegnili misliti. Njena glasbena pot se je malce upočasnila, ker je dekle z načeli in ne vzame vsega ponujenega. Tudi zato naslednji teden poleg njenega novega singla Malo fantazije še ne bomo videli videospota. V Sloveniji gre pač vse malo bolj počasi. Demetra pa ne bo večno čakala – tujina je preveč vznemirljiva.
V kotu kavarne je sedela kot kupček nesreče. Prikupen kupček seveda. Ampak povsem razumljivo, saj je delala od jutra do večera, poldrugo uro tudi na mrazu. Nato je zmogla še dovolj energije za naš intervju, med katerim je povsem oživela. Kot najstnico – septembra je dopolnila 16 let – jo povsod spremljajo starši in živahno so se vključevali v pogovor.
Vas novinarji na začetku pogovora vikajo ali tikajo?
Tikajo me. Imam 16 let, tako da bi mi bilo nerodno, če bi me vikali.
Prav. Kakšne izkušnje imaš s slovenskimi mediji?
Imam še kar dobre izkušnje, razen ko so kdaj zapisali kakšen trač, ki ga nisem pričakovala. So bile vesti, v katerih me niso obravnavali kot osebo ... ampak sem se kar navadila, da nekateri mediji pišejo kakšne neresnice o mojem zasebnem življenju.
Kaj pa te je tako močno prizadelo?
Recimo napis »frišna roba« v eni izmed revij. Na tak način te obravnavajo kot kos mesa. Ob tem se zamisliš, zakaj zapišejo kaj takega. Ali pa to, da se bom morala navaditi paparacev in da sem menda zaradi njih živčna. Napisano je bilo tako, kakor da bi jaz to izjavila. Pa nisem. Takrat, ko so me fotografirali, sem bila z mami na torti in sploh nisem vedela, da me fotografirajo, kaj šele, da bi kaj komentirala. Torej so si to preprosto izmislili.
Si na poti od neznanega do znanega dekleta izgubila kakšnega prijatelja? Ali morda kateri od njih nate gleda drugače?
Ja, to je problem. Poleti je bilo zelo malo časa, venomer sem bila kje in kaj počela, tako da časa za prijatelje ni bilo veliko, čeprav sem jim skušala posvetiti čim več prostega časa. Ampak preprosto so po zmagi name gledali drugače – tudi sošolke; začno te malce ignorirati, potiskati na stran. Stanje v razredu je po moji zmagi zame kar kritično, tako da bomo videli ... Imam enega zvestega prijatelja in eno prijateljico. Res mislim, da so me začeli po zmagi na X Factorju gledati drugače.
Kako je bilo pa prej?
Ni bilo čisto idealno, bilo pa je povsem znosno, tako da lahko normalno hodiš v šolo, imaš motivacijo in sodeluješ z drugimi; zdaj je pa tako, da me že odrivajo ... Na začetku česa podobnega res nisem pričakovala, toda ko slišiš druge, podobne zgodbe, vidiš, da nisi edini. Če si malce znan ali malce poseben, nisi več enak kot vsi, in te tudi drugače sprejemajo.
Izločijo kot grdega račka?
Ja. (nasmeh) Hvala bogu imam enega sošolca, ki mi pomaga in s katerim sem vseskozi na zvezi, ter dve leti starejšo prijateljico.
Torej se v razredu ne počutiš dobro.
Prav to je problem – da prihajam v šolo demotivirana, da je postala šola zato zgolj obveznost, ne pa tudi druženje s prijatelji, veselje, da jih bom videla. Bomo videli, kako bo naprej ... Smo pa že razmišljali, da bi po tem letniku morda kaj spremenila. Morda se bom šla šolat v Ljubljano ali kar v tujino. V Ljubljani se počutim krasno, včasih se dobim s prijatelji z X Factorja, s katerimi sem se zelo spoprijateljila, in hvala bogu imam vsaj tukaj svojo družbo.
Sem pa že od nekdaj bolj mestni človek; z družino sicer živim na vasi, ampak ko pridem v mesto, oživim!
V javnosti je nekako prevladal vtis, da tisti, katerih zvezda hitro zažari v oddajah, kakršna je X Factor, nato hitro poniknejo v pozabo. Ali si se po zmagovalni evforiji počutila kaj pozabljeno ali so odgovorni lepo poskrbeli za tvojo nadaljnjo pevsko pot?
Prej si ves čas na televiziji, nenehno v središču pozornosti, morda je še preveč vsega, nato pa – čeprav si nekje v sebi prigovarjaš, da bo še vse v redu – občutiš, da nimaš več te ogromne pozornosti, kljub temu da sem takoj po zadnji oddaji začela snemati singel. Ko se je vse skupaj res umirilo, ko so se končale tudi X-noči, na katerih smo udeleženci z X Factorja nastopali po Sloveniji, si se začel malo spraševati: ali so ljudje že pozabili name? Kar naenkrat je vsega konec. Po drugi strani pa je bilo zatišje tudi pozitivno, saj sem imela čas, da se spet vpeljem v šolo. Do takrat sem bila čisto v drugem svetu. Nato sem imela čas, da razmislim, kaj se mi je zgodilo, kaj sem uresničila ... Zdaj grem spet malo naprej, posnela sem drugi singel in sem zadovoljna.
