In pogovor je bil dogovorjen! Prvi dan je bil na fakulteti, imel je predavanje; rekel je, naj ga pokličem popoldne, ob petih. Ko sem ga poklicala ob petih, je dejal, da je v knjigarni in da ne more govoriti, naj ga pokličem malo pozneje. Malo pozneje se ni več oglasil. Naslednji dan mi je naročil, naj ga pokličem čez štirideset minut. Po štiridesetih minutah pa me je vprašal, zakaj ga nisem poklicala prej, ko je bil še na Hrvaškem, zdaj pa je že v Sloveniji in bo plačal preveč za telefon. Naj ga pokličem pozno zvečer, ko bo spet doma. In sem ga in sva se pogovarjala pozno v noč, čeprav je bil utrujen. Zelo utrujen.
Rade, jaz sem se zaljubila v vas, ko sem gledala film Una!
(Smeh) Povejte.
O Sonji Savić, s katero sta igrala v tem filmu, ste rekli, da je najboljša igralka na svetu, da ima v očeh bolečino vsega sveta.
Sonja je bila res posebno dekle, neverjetno inteligentna in nadarjena. Rada je imela kamero in kamera je imela rada njo. Vse je vedela o filmu in vse je čutila o filmu – to je zgodba o njej. Več kot vsi mi, ki smo se profesionalno ukvarjali s tem. Ona je to doživljala kot življenje in smrt – med njo in kamero.
Ste bili žalostni, ko ste izvedeli, da je umrla?
Seveda sem bil žalosten; premalo je reči, da sem bil žalosten.
Danes ste bili v Sloveniji, šli ste v Radovljico. Kaj ste počeli tam?
Delal sem tako imenovani dubbing, sinhronizacijo za serijo, ki sem jo tri mesece snemal v Ameriki za televizijsko mrežo ABC, eno najmočnejših v Ameriki. Imenuje se Rdeča vdova.
Torej ste popravljali glasove v prizorih, ki ste jih že posneli?
Pri snemanju filma ali serije je vedno treba še kaj ponoviti, še enkrat posneti – zaradi hrupa ali česar koli, zaradi česar se kaj ne sliši dobro. Tako sem moral ponoviti štiri stavke, zato sem moral priti v Slovenijo.
Kako to, da ravno v Slovenijo?
Zato ker imajo v Radovljici fantje svoj studio, v katerem imajo naprave, režiserji in montažerji pa sedijo v Los Angelesu. Oni spustijo sliko, jaz pa jo vidim in od tod snemam glas. No, to so prednosti tehnologije.
V Slovenijo pa boste prišli tudi zaradi predbožičnega koncerta. Kaj bo na njem?
Mnogo pesmi, nekaj novih, z mojega zadnjega albuma, ki jih v Sloveniji še nisem prepeval. Vse bom izvajal s svojim orkestrom Zapadni kolodvor band. To so vrhunski zagrebški glasbeniki – nekateri od njih so igrali z Boškom Petrovićem, jazz in tako naprej; to so res super glasbeniki. To bo nekaj petja in nekaj poezije, ki gre vedno z mano.
Brala sem, da radi igrate remi. Povejte mi kaj o tem. Imate stalno zasedbo, s katero igrate?
Remi igram samo v kavarni Aroma v Los Angelesu. Lastnik kavarne je moj prijatelj iz Banjaluke, ki je med vojno zapustil državo, odšel najprej v Grčijo, Češko, Kanado, potem pa je končal v Los Angelesu. Od kateringa je pririnil do restavracije in njegova pleskavica je po oceni strokovne žirije na kuharskem tekmovanju dosegla tretje mesto v L. A.-ju. Tam sem se dobival s prijatelji iz Bosne, Srbije, Hrvaške, Črne gore in Kosova in smo igrali karte. Remi igram samo tam – in to strastno. Ne pade mi na pamet, da bi ga igral kje drugje.
Pa igrate za denar ali samo za »točke«?
To je majhen denar. Samo za družbo.
Koliko ur pa lahko traja ena partija?
Tam sem lahko preživel ves dan.
