Dolga leta je preživel s Čuki, ko pa se je odločil za samostojno pot, so prišli novi uspehi – tri zmage na Slovenski popevki niso mačji kašelj. Zadnjo je njemu in Nuši Derenda namenilo občinstvo, toda namesto da bi praznoval, se je Marku že naslednji dan mudilo na kolo, saj se pridno pripravlja na ljubljanski maraton.
»Ko so me lani na Slovenski popevki vprašali, ali bom prihodnje leto spet nastopil, sem odvrnil, da verjetno ne, vendar nikoli ne reci nikoli. In letos, ko je bilo razpisa za ta festival že davno konec, me je poklical Vanja Vardjan in me povabil na Popevko. Sodeloval naj bi z Matjažem Vlašičem in Nušo Derenda, saj naj bi bil eden od konceptov letošnje popevke dueti, vendar je za takšen projekt premalo dobrih pevcev. Ponudbo sem prespal in jo nato sprejel. Sledila je še ena neprespana noč, v kateri sem napisal pesem. Po polnoči, ko se je doma vse umirilo, sem brskal po spletu. Po naključju sem na YouTubu našel posnetek dogajanja v srbskem Big Brotherju, v katerem se je zgodila romanca med poročeno Hrvatico, za povrhu še mamico, in mladim srbskim fantom. Njuna ljubezenska zgodba, ki jo je obsojalo na sto tisoče ljudi, mi je bila v navdih in med drugo in četrto ponoči so se mi besede kar same zlile na papir,« se spominja Marko.
Zgodba se mu je zdela pristna: po eni strani si vsi želimo, da bi se takšna ljubezen zgodila tudi nam, po drugi strani pa so ju vsi obsodili. Pevcu sta se zdela tako iskrena, da ju po njegovem ni imel nihče pravice obsoditi.
»Če že kdo, naj presodi le nebo! Takšne stvari se dogajajo nam vsem, pa ne samo v ljubezni. Radi smo sodniki drugim; ne postavimo se v njihovo kožo, ampak kar udrihamo čeznje. Tudi meni se je to večkrat zgodilo, toda sam se poskušam vživeti v drugega in analiziram, kaj in kako. Svet bi bil boljši in lepši, če bi se ljudje bolj zavedali težav drugih. Tako pa stvari dostikrat ostanejo skrite; grdo ostaja za štirimi stenami, navzven pa je videti vse lepo. Midva z Nušo sva že toliko stara, da lahko o vseh stvareh pojeva iskreno,« odgovarja na vprašanje, zakaj je bil na odru lahko tako prepričljiv.
Pevec je z leti dozorel in na svet gleda drugače kot v preteklosti. »Kadar je kaj videti, se pokažem, sicer pa se ne izpostavljam. Medijem nočem razlagati osebnih stvari. Seveda obstajajo tudi glasbeniki, pri katerih je takšno izpostavljanje del njihovega načina dela. Tudi sam sem jim bil pred leti podoben. Zdaj pa se mi zdi, da to ni del moje poti. Če je kaj povedati, rad povem, vendar tega ni kaj dosti. Sicer pa veliko ustvarjam in pišem tudi čisto zase – ne samo pesmi, temveč tudi druga besedila. Zdi se mi, da sem zelo plodovit,« pravi Marko, ki, kadar se ne ukvarja s hčerama Mašo in Zalo, večino časa posveti športu.
Hčeri sta zaveznici »Dekleti sta veliki zaveznici in prijateljici. Zdaj sta že tako veliki, da se po nekaj ur igrata sami. Seveda se včasih tudi spreta, ampak to je povsem normalno. Takrat sva midva s Tino arbitra, sicer pa pustiva, da se zmenita sami,« razlaga. Marko ne spada med tiste starše, ki bi otroke vpisali na kopico dejavnosti, da bi se v čim krajšem času čim več naučili. Maša hodi v šoli na gimnastiko, Zala pa v vrtcu na plesne urice, in to je po njegovem čisto dovolj. »Ne mislim ju siliti niti v glasbo niti v šport. Otroci so nam dani, da jih spodbujamo in da smo jim v pomoč pri čim boljši samopodobi, nato pa bodo videli, kam jih bo življenje pripeljalo. Dobro se je čim večkrat ugrizniti v jezik, pa naj otrok naredi, kot se mu zdi. Sam sem tako strog kot popustljiv, nikoli pa ne uveljavljam svoje volje in avtoritete za vsako ceno,« razlaga pevec, ki mu dnevi minevajo v športnem udejstvovanju.
Želi si nastopiti na iron manu
»Ko sem se lani prvič prijavil na duatlon, me je to povsem zastrupilo. Prišel pa sem tudi v leta, ko se je treba za enake rezultate bistveno bolj potruditi. Aktiven sem bil tudi prej, zdaj pa si prosti čas načrtno razporejam tako, da mi ga čim več ostane za šport. Letos sem šel celo na plavalni tečaj in se naučil pravilno plavati. Poleti sem treniral v domačem, 75 let starem 33-metrskem bazenu v Višnji Gori, ob katerem sem preživel svoje otroštvo in mladost. Ko sem hodil na treninge s trenerjem Borutom in sošolko Ano, doktorico fizike, ki predava v Lizboni, sem bil osupel, kako me je trener celo s tehniko žabice zlahka prehitel. A sem se zagrizel in pridno vadil. Vesel sem, da sem se pri 45 letih lotil podvigov, ki sem jih v mladosti preskočil,« razlaga Marko, ki je v mladosti treniral rokomet, zdaj pa so mu v izziv tudi drugi športi.
Veliko je na kolesu, na katerem s prijatelji delajo precej dolge ture. Nikoli manj kot 50 kilometrov, po navadi raje tudi po 130 kilometrov. »Vnaprej se dogovorimo za traso, saj se med poganjanjem pedal skoraj ne pogovarjamo in ne ustavljamo. Tako v najkrajšem času najbolje izkoristimo trening,« razlaga. Veliko tudi teče, a je moral zadnjih nekaj tednov počivati zaradi vnete pokostnice. Kljub temu pa se bo udeležil Ljubljanskega maratona, saj se mu to zdi čudovito doživetje. V prihodnosti pa se bo še bolj posvetil tako teku kot kolesarjenju in plavanju, saj si želi nastopiti na najzahtevnejši preizkušnji – triatlonu ironman.
Več zgodb pa lahko preberete tudi v aktualni številki revije Lady, ki vas že čaka v trafiki!
