Zdi se, da po sobotni srebrni kolajni in s skupno dvema okrog vratu niste povsem veseli?
Sem športnik in razumeti morate, da ne morem biti vesel v pravem pomenu te besede. Sploh pri takem tipu tekmovanja, pri katerem drugo mesto pomeni, da si nastope zaključil s porazom. Jaz sem na koncu nedvomno izgubil, kot sem v svoji karieri izgubil že velikokrat, zato ostaja nekaj grenkega priokusa. Želel sem zmagati in na to, da mi ni uspelo, bom mislil še nekaj časa. Kar pa ne pomeni, da si kaj očitam. Daleč od tega, napadel sem, vozil resnično na vso moč, a naredil kakšno napako preveč.
Je bil ameriški domačin Vic Wild v soboto premočan?
Vic je nedvomno zmagal zasluženo, očitno so mu nastopi tukaj izjemno ležali. Jaz sem eden boljših slalomistov, na papirju tudi boljši od njega, in če ga nisem mogel »nabiti«, to nedvomno pomeni, da je bil izredno motiviran in da je odpeljal odlično. Mu pa verjetno vseeno ne bi uspelo, če jaz v vsaki od finalnih voženj ne bi naredil manjše napake, kar je skoraj zagotovo odločilo dvoboj.
Wild je imel na neki način prednost domače strmine in predvsem je imel na svoji strani glasne navijače. Bi morali, če se nekoliko pošalimo, vi pred naslednjimi igrami vzeti državljanstvo Južne Koreje?
Tega zagotovo ne bom naredil (smeh). Šalo na stran, res je, da so za Vica glasno navijali in da je bila to zanj nedvomno dodatna vzpodbuda. Toda vedeti morate, da mu ni lahko. Jaz sem si zelo želel slišati slovensko himno ob prejemu zlatega odličja, a se mi ta želja ni izpolnila. On pa je osvojila dve zlati kolajni in dvakrat slišal himno, ki pa pravzaprav ni njegova. Zadovoljstva s svojo himno ne bo doživel nikoli v življenju, to morate vedeti. Toda kljub temu mislim, da je ravnal prav, ko se je odločil za zamenjavo državljanstva. Vem, po kako težki poti je moral iti in kakšne kompromise je moral sprejemati, kar ga je zagotovo zelo utrdilo. Ne le da je v ruski reprezentanci dobil status, kakršnega si zasluži, temveč je tudi postal boljši tekmovalec. Večkrat kot v življenju naje*beš, lažje ti je na velikih tekmah.
Torej vam bo še lažje čez štiri leta, ko se boste vrnili na olimpijske igre?
Je pač tako, da moram iti v življenju in karieri postopoma, korak za korakom, stopničko za stopničko. Dolga leta sem se trudil, da sem prišel do bronaste kolajne, in seveda nato nisem mogel kar skočiti do zlate. Pri meni gre očitno tako, da je po bronu na vrsti srebro in da bom za zlato moral še kakšno leto delati. Kar pa je nedvomno motivacija za naslednje olimpijske igre, kajti nisem več najmlajši in z nečim se moram motivirati.
Nismo Planica, a si zaslužimo
To morda velja tudi za vas?
Recimo takole: tudi jaz sem v življenju že precej naje*al, zato tile nastopi zame niso bili nič težkega, ravno obratno. V primerjavi s tistim, kar sem moral preživeti v preteklosti, je bilo tole v Sočiju čisti užitek. In to kljub temu, da so gledalci navijali proti meni. Kar zadeva navijanje, je tako ali tako najpomembneje, da so dovolj močno zame navijali doma.
Ko že omenjate dom, verjetno boste tam spoznali, kako uspešni nastopi so za vami in kaj ste uspeli narediti z dvema kolajna, ter bo tisto razočaranje zaradi polfinalnega poraza na prvi tekmi in finalnega na drugi hitro izginilo.
Verjetno res. Ko bom doma, bom po vsej verjetnosti hitro začutil, da se mi je od srca odvalil velik kamen. V to sem namreč že v preteklosti vlagal ogromno, letos še toliko več in zagotovo bom, ko se bo glava ohladila, začutil veliko olajšanje. Ljudje se sploh ne zavedajo, da poleg domače podpore nimam praktično nič drugega, treniram in pripravljam se sam in imam ogromno dela. Kosati se s svetom na tak način je zelo težko, toda po drugi strani sta mi bili, kot sem povedal, ravno zaradi tega ti tekmi toliko lažji. Če nekomu, ki si ponavadi sam postavlja proge, kar naenkrat progo postavijo drugi, ga fotografirajo in snemajo ter z motornimi sanmi vozijo na start ... Bilo je super, precej bolje kot na treningih.
Če se navežemo na to, kaj lahko vaši uspehi pomenijo za slovensko deskanje?
Upam, da lahko izboljšajo njegov status in mu dajo večjo prepoznavnost. Verjetno pa ne bodo, zato bi bil zadovoljen že, če bi ostalo tako, kot je, in če bi ob tem dobili poligon za trening. Želim pa si tudi skrb za to, da bi v Sloveniji ostala vsaj ena tekma svetovnega pokala. Odlično bi bilo, če bi bila še kakšna več, toda že če bi ostala ena, bi bilo krasno. Zavedam se, da nismo Planica in da nimamo take tradicije, toda zagotovo si to tekmo in še marsikaj drugega zaslužimo.
Kot ste si zaslužili nošenje slovenske zastave na zaključni slovesnosti iger.
To je velika čast, prav gotovo. In še razlog več, da nadaljujem trdo delo ter skušam priti do zlatega odličja v Južni Koreji. Takrat bom star za kaj takega idealnih 33.
