Kranjskogorčan je imel v svoji karieri nemalo težav z bolečinami v hrbtu, za katere pravi, da spadajo v opis dela smučarjev. Tokrat beseda ni tekla o igrah, ki si jih je naš sogovornik ogledal z nekoliko grenkega priokusa, temveč predvsem o njegovih vragolijah v otroštvu in tudi odraslih letih, skoraj dveletnem sinu Roku, ki mu lepša dneve, in še marsičem drugem.
Verjetno ne bi mogli izbrati primernejšega kraja za ta pogovor kot enega od lokalov tik ob vznožju kranjskogorske strmine. Na teh je namreč naš tokratni sogovornik preživel ogromno ur na smučeh in se kot majhen nadobudni mladenič trudil z največjo popolnostjo narediti vsak zavoj. »To je smučišče, na katerem sem odrasel in na katerem sem preživel skoraj ves čas po šoli,« se je ozrl po snežnih strminah, na katerih so se z enakim zagonom kot nekoč on spuščali številni otroci. A to vendarle ni bil edini šport, s katerim se je v svojem otroštvu in tudi nekoliko kasneje ukvarjal: »Rekreativno sem s prijatelji igral košarko, nekaj časa smo bili tudi v gorenjski ligi. To je bilo pred mojo operacijo hrbta, zdaj pa na koš vržem veliko redkeje. Zato pa je toliko pogosteje na sporedu hokej. Ko je pozimi led nared, večino časa preživim tam, drugače pa igram tudi inline hokej. Velikokrat se dobro dopolnjuje s kondicijo, hkrati pa je odlična popestritev med snežnimi treningi,« priznava smučar, ki bo pesti tako še posebej stiskal za slovenske hokejiste, kot jih je že stiskal za Anžeta Kopitarja v finalu Stanleyjevega pokala. »Najbolj žal mi je, da ni več velikih derbijev med Jesenicami in Olimpijo. To je tako, kot bi kar naenkrat ostali brez nogometnega derbija med Mariborom in Olimpijo,« je z nekoliko grenkega priokusa dejal smučar, ki sicer igra na položaju napadalca. Nad smučanjem ga je navdušil oče, ki je bil tudi sam smučar, prav tako je to ljubezen uspel prenesti na Andrejevega starejšega brata, naš uspešni smučar pa je na smučki postavil tudi svojega triindvajsetmesečnega sinčka.
Lovil jih je kmet
Podobno kot mali Rok, ki v družini Šporn skrbi, da ni nikoli dolgčas, je bil tudi naš sogovornik izjemno živahen in energičen, temu primerno veliko je bilo tudi raznoraznih dogodivščin. »S prijatelji smo večino časa preživeli pri blokih, zraven katerih je bil travnik, po katerem smo se vozili s kolesi, s tem pa smo jezili kmeta, ki nas je velikokrat lovil in norel (smeh),« nam je zaupal Andrej in nadaljeval: »Velikokrat smo se pri potoku igrali z raznoraznimi mlinčki, vem, da nam je bilo najhujše, ko je padal dež in nismo mogli ven. Na igrišču je bilo vedno veliko otrok in včasih smo morali čakati, da smo sploh prišli na vrsto.«
Za razliko od večine naših sogovornikov in večine otrok je Andreja v šoli najbolj zanimala predvsem matematika in tudi pri ostalih naravoslovnih predmetih je veliko raje poslušal in sodeloval kot pri kakšnih družboslovnih. Tudi fakulteto je kasneje izbral v tej smeri, in sicer fakulteto za računalništvo in informatiko. »Ker je bilo veliko obveznih vaj in ker sem zaradi smučanja veliko manjkal, sem hitro videl, da ne bo šlo. Zato sem se prepisal na fakulteto za organizacijske vede v Kranju, smer informatika, ki sem jo lažje opravljal. Me pa ta smer še vedno zelo zanima, rad se ukvarjam z računalniki in kdaj tudi kakšnega popravim, ko me kakšni prijatelji in znanci prosijo za to.«
Iz postelje petnajst minut
Da bi se po končani karieri zaposlil v tej smeri, ne razmišlja. Pravi namreč, da ni človek, ki bi lahko osem ur sedel v pisarni, saj ima rad naravo, sneg in vse, kar smučanje prinaša. Predvsem pa ima rad kitzbüchelsko strmino, na kateri je dosegel tudi svoj največji uspeh, drugo mesto. Seveda se je tako kot pri večini smučarjev vse skupaj začelo z vijuganjem med slalomskimi količki. »Tista prelomnica, po kateri sem se usmeril v hitre discipline, sta bila na olimpijskih igrah v Torinu kombinacijski smuk in superveleslalom, v katerem sem prvič startal in bil petnajsti. Svoje pa sta dodali tudi poškodba in operacija hrbta, po kateri sem se odločil, da ne bom več vozil slaloma,« je povedal naš sogovornik in dodal: »Ravno pred nekaj dnevi smo se pogovarjali in ugotovili, da nihče, ki enkrat začne voziti smuk, ne gre nazaj le na tehnične discipline.« Svojo ljubezen do hitrosti in adrenalina je potešil tudi izven smučišč, natančneje na kolesu. »V osnovni šoli sem se velikokrat vozil s kolesom in se spuščal tudi s hitrostjo sedemdeset kilometrov na uro, sem se pa pri tem tudi polomil. Motorjev nisem nikoli vozil, vem pa, da bi se enkrat ali dvakrat vozil normalno, nato pa bi mi prehitro vse postalo prepočasi,« priznava ljubitelj hitrosti, ki se zato raje drži hokeja, čeprav je na ledu že dobil udarec s palico, ki se je končal z razbitimi zobmi. Tako kot večina športnikov, ki se ukvarjajo smučanjem, je tudi naš sogovornik plačal davek poškodb oziroma bolečin v hrbtu. »Zelo dobro se spomnim obdobja pred operacijo, ko me je okrog božiča uščipnilo v hrbtu, tako da sem zjutraj potreboval petnajst minut, da sem lahko vstal iz postelje in šel do stranišča. Za tekme so me sicer nekoliko sestavili, vedno sem smučal na maksimalni dozi protibolečinskih tablet, ki so bile prva stvar, ki sem jo zjutraj moral vzeti, da sem lahko funkcioniral.« Bili so trenutki, ko je imel vsega »poln kufer« in je razmišljal o tem, da bi odnehal, a vrhunske tekme so bile tiste, ki so mu vedno dale voljo in motivacijo za nadaljevanje.
Po očetovih stopinjah
In tudi družina, ki mu že od nekdaj stoji ob strani, še posebej pa se je vse skupaj spremenilo in včasih tudi postavilo na glavo pred skoraj dvema letoma, ko je na svet prijokal sin Rok. »Zdaj se po vsaki tekmi še z večjim veseljem vračam domov, ker vem, da me bo pri vratih čakal odprtih rok in se želel igrati z mano. Zanimivo je bilo, ko sem se vrnil iz Amerike in se je zbudil že nekaj pred peto uro zjutraj, prišel do moje postelje in mi že molil žogo,« nam je v smehu povedal ponosen oče, ki je svojega prvorojenca že postavil na smuči in nam izdal, da obvlada. »Lahko rečem, da nima malo energije, vedno teka naokrog, tudi v vrtcu vzgojiteljice večkrat rečejo, da ne more biti pri miru. Zdaj sem mu v zimskih mesecih v sobi želel postaviti tudi majhen prenosni koš za igranje košarke, vendar ga nikjer ne najdem,« je dejal Andrej in nam še zaupal zanimivost z dne, ko je Rok prijokal na svet. »Bil je dva tedna prepozen in komaj smo vsi skupaj čakali, da se rodi. Ženo Vesno so že sprejeli v bolnišnico, to pa je bilo ravno med državnim prvenstvom, tako da sem se s Pece vsak dan vozil v bolnišnico. V bistvu me je v cilju že čakala bunda, da sem lahko šel,« je enega od svojih najlepših dni še enkrat podoživel naš sogovornik in nam zaupal še zanimivost, kako je spoznal svojo življenjsko sopotnico. »Bilo je v Kranjski Gori, ko je bila s svojimi prijateljicami na dopustu, in sva se nekega dne srečala. Nekajkrat sva še šla na kavo, se ujela in tako se je vse skupaj začelo, junija 2012 pa sva se tudi poročila.«
Mojster za vse
Večino prostega časa našemu uspešnemu smučarju zavzema družina, ki se ji, ko je doma, maksimalno posveča. »Poleg tega se posvečam edino še hokeju. Sem pa celotno poletje sam prenavljal stanovanje, tri mesece sem rušil in zidal. Mislim, da sem to žilico podedoval po starem očetu, ki je bil mizar. Veliko časa sem preživel tudi v delavnici, saj je bil oče pleskar, tako da mi to ni tuje. Na koncu srednje šoli sem hodil tudi v kamp v Novigrad, kjer sem društvu prijateljem mladine Jesenice pomagal pri raznih delovnih akcijah,« nam je še eno zanimivost o sebi razkril smučar, ki zna tako v praksi unovčiti tudi svoje znanje fizike. Tako kot to pregovorno velja za večino Gorenjcev, se tudi Andrej po svojih besedah znajde v kategoriji trmastih ljudi. »Poleg tega sem zelo zagnan, vsako stvar, ki se je lotim, bom izpeljal do konca. Sem izredno naravosloven tip, kar se pozna tudi pri smučanju. Velikokrat so mi na primer rekli, naj se poskušam pogovoriti s psihologom, ker bi s tem mogoče rešil nekaj stvari. Super sva se pogovarjala, toda to je bilo vse. Dokler mi nekdo ne izračuna, zakaj je nekaj tako, kot je, ne bo šlo. Rabim papir in enačbo, kako se stvari reši,« je za konec v smehu priznal Andrej, ki še ni rekel zadnje besede, odločen je, da bo popravil vtis, ki ga je pustil v letošnji sezoni.
