Tam je pač poletje, v prestolnici Asuncionu so se včeraj temperature vrtele okoli 30 stopinj Celzija. Nekateri so dejali: saj niti ni tako hudo. Logično, povsem normalno je pač, da se temperature tam v poletnih mesecih povzpnejo tudi do 40 stopinj Celzija. Pa tudi pozimi jih ne zebe. Julij je najbolj hladen mesec, takrat se temperature v povprečju vrtijo okoli 18 stopinj Celzija. Skratka, če imate v žepu letalsko vozovnico za Paragvaj, potem ne pozabite na večjo količino majic s kratkimi rokavi.
Glede na vse zapisano je logično, da zimski športi v Paragvaju niso kdo ve kako priljubljeni. V bistvu sploh niso. Nogomet je na prvem mestu, sledijo mu ragbi, odbojka, košarka in tenis, če vas zanima, na katerem mestu so smučanje, hitrostno drsanje in hokej na ledu, je odgovor povsem preprost: sploh niso na lestvici. Če bi povprečnega Paragvajca povprašali, kdo sta Tina Maze in Peter Prevc, bi vas zagotovo gledal kot tele v nova vrata. Kakor tudi, če bi ga vprašali, ali pozna pravila športne panoge po imenu smučanje prostega sloga. No, čeprav bi se v teh dneh morda le našel kdo, ki bi o slednjem vedel povedati kaj več. Ne, ker bi bila to hitro rastoča športna panoga v Paragvaju, pač pa, ker se bo zaradi smučanja prostega sloga ta država zapisala v olimpijsko zgodovino. Da, v Sočiju bo na stadionu Fišt, kjer bo jutri otvoritvena slovesnost, zaplapola tudi paragvajska zastava. Toda če jo boste v televizijskem prenosu spregledali, nič hudega. Za njo pač ne bo hodila prava športna vojska, športnica, ki jo bo nosila, bo dejansko edina, ki bo branila barve Paragvaja.
Iz Bahie Negre v Winchester
Julia Marino se je rodila 14. aprila leta 1992, daleč stran od države, kjer je odraščala. Ko ji je bilo le nekaj mesecev, sta v paragvajsko vasico Bahia Negra pripotovala John Marino in njegova življenjska sopotnica Sharon Merrill, ki sta se zaradi težav s plodnostjo odločila, da si bosta družino ustvarila tako, da bosta posvojila dva malčka iz omenjene južnoameriške države. Prva je bila Julia, nekaj mesecev kasneje se ji je pridružil mlajši brat Mark, skupaj sta odraščala v kraju Winchester v ameriški zvezni državi Massachusetts. Julia se je hitro zaljubila v zimske športe, o nastopu na olimpijskih igrah pa je začela sanjati, ko jih je bilo vsega 13 let. Dolgo časa je bila prepričana, da ji bo uspelo kot Američanki, na koncu je sanje uresničila kot Paragvajka. Kritiki znajo povedati, da se je tako odločila, ker se ni uspela prebiti v reprezentanco ZDA, toda Marinova, ki se nikdar ni odpovedala paragvajskemu potnemu listu, saj sta jo starša ves čas spodbujala k negovanju svojih korenin, trdi drugače. »Bistvo olimpijskih iger je, da zastopaš državo, iz katere prihajaš, jaz pa prihajam iz Paragvaja. S trenerji sem se na dolgo in široko pogovorila o vsem tem, o tem, kaj dejansko čutim, kdo sploh sem. Na vse skupaj ne gledam, kot da sem goljufala, da sem se lahko prebila v Soči. Na svetovnem prvenstvu moraš biti med tridesetimi najboljšimi za preboj na OI, na točkovnem seznamu moraš biti med štiriindvajsetimi, če želiš do olimpijske vozovnice. Ne, zagotovo nisem goljufala, vrsto let sem morala garati, da sem prišla do nastopa na olimpijskih igrah. Na koncu sem se za Paragvaj odločila, ker sem čutila, da je to prava poteza,« je pojasnila športnica, ki bo svoj olimpijski debi doživela 11. februarja v ekstremnem parku Roza Hutor, kjer se bo borila za kolajne v slopestylu.
Upa, da sta ponosna
Preden je Julia Marino, ki se lahko pohvali, da je v svetovnem pokalu že stala na stopničkah, odpotovala v Soči, se je seveda oglasila tudi v Paragvaju. Prvič po tem, ko sta jo posvojitelja odpeljala v ZDA. Tam so morali na vrat na nos ustanoviti smučarsko zvezo, saj je bil to pogoj za nastop na OI. Ko so bile vse formalnosti urejene, je paragvajski olimpijski komite sklical tudi tiskovno konferenco, na kateri se je v ZDA vzgojena športnica prvič predstavila tamkajšnji javnosti. Ko je v roke vzela mikrofon, je morala zbranim novinarjem najprej pojasniti, v čem sploh tekmuje, nikomur ni bilo jasno, kaj sploh je smučanje prostega sloga. Predstavnike sedme sile, ki bi jim lahko opisala tudi jezdenje na oslovem hrbtu, pa ne bi vedeli, da to ni olimpijska disciplina, je pozdravila v španskem jeziku, ko je končala, je bila deležnih stoječih ovacij. Ali sta vse to spremljala tudi njena biološka starša, Julia ne ve. A upa, da je glas prišel tudi do njiju in da bosta v Sočiju držala pesti zanjo. »Če bosta kdaj slišala zame, bi se jima rada v prvi vrsti zahvalila, ker sta mi dala to priložnost. Zlahka bi me zadržala v Paragvaju, toda dovolila sta, da sem odraščala v Združenih državah Amerike, kjer sem se lahko naučila tudi smučati. Res upam, da bosta slišala zame in da sta že ponosna name,« je še pristavila športnica, ki bo v kratkem Paragvaj povsem nepričakovano vpisala na seznam sodelujočih na zimskih olimpijskih igrah. Državo, kjer marsikdo sploh ne ve, kaj je sneg. Kjer marsikdo sploh ne pozna besede nieve (sneg) ...