Vedno jasen in iskriv ter brez dlake na jeziku. Tak je Tone Vogrinec, na katerega nekateri kar preradi pozabijo, čeprav bi ob svojih neprecenljivih izkušnjh zagotovo lahko pomagal z nasveti.
Ali so bile olimpijske norme tudi včasih kriteriji za nastop na olimpijskih igrah?
Vedno so bile določene norme. Kot vodja alpskega smučanja v Jugoslaviji in Sloveniji sem bil mnenja, da je treba status olimpijca doseči na osnovi rezultatov in da olimpijske igre niso tekma, na kateri bi se tekmovalci kalili za bodoče tekme. Bil sem proti tej teoriji in sem tudi proti teoriji, da naj imajo mlajši prednost. Vedno sem zagovarjal tezo, da naj gredo na olimpijske igre najboljši, pa ni pomembno, ali so mladi ali stari. In seveda tisti, ki si to zaslužijo. Imeli pa smo tudi interno normo za olimpijske igre, možnost uvrstitve do 16. mesta. In to možnost mora vsakdo izpolniti na tekmah svetovnega pokala. Ker pa vemo, da je konkurenca v svetovnem pokalu precej močnejša kot na olimpijskih igrah, smo se dogovorili, da se upošteva olimpijski kriterij, to je po štirje tekmovalci na državo. Če po tem kriteriju prideš med prvih 16, in to dokažeš v isti sezoni, kot so olimpijske igre, ne pa leto ali dve prej, potem imaš izpolnjeno normo.
Odbor za vrhunski šport je postavil kriterije za Soči, vprašanje pa je, kdo vse bo potoval na igre.
Sem proti popuščanju. Status olimpijca je isto kot diploma na fakulteti in status olimpijca ti velja do smrti. Olimpijec si celo življenje. Tega statusa ne moreš pridobiti na lahek način, ampak ga moraš pridobiti z rezultatom.
V primeru zelo ostrih kriterijev bi od alpincev na olimpijske igre odšli le Tina Maze in Ilka Štuhec. So kriteriji previsoki za slovensko raven smučanja?
Kriteriji se ne smejo in ne morejo zniževati. Če izpolnita kriterij samo dve tekmovalki, potem bosta pač samo dve startali na olimpijskih igrah. Predolgo smo gradili ugled slovenskega smučanja, da bi šli zdaj na raven Grčije ali Afganistana. Coubertinovo načelo je sicer lepo, toda slovenska javnost ne bo ravno z navdušenjem sprejela 32. ali 46. mesta na olimpijskih igrah. Boljše je, da ni nobenega, kajti takšni rezultati v javnosti sprožajo negativne reakcije in naredijo več škode kot koristi. Seveda obstojajo tudi norme B mednarodnega olimpijskega komiteja in zelo sem kritičen do teh norm. Te naj veljajo za Grčijo, Turčijo in druge eksotične smučarske države. Bil sem tudi proti temu, da se na letne olimpijske igre pošilja športnike z izpolnjenimi normami B. Norma B ni namenjena športnemu narodu, kot je naš, ampak je Coubertinovo pravilo namenjeno temu, da lahko kakšna država več nastopa na OI in da njena zastava plapola na drogu. Tudi pri smučanju ne more veljati za Slovenijo, da bi se kateri od tekmovalcev skliceval na normo B. To je za manj razvite države.
Potem bi bili v istem košu kot Indijci, ki pripeljejo pet smučarjev na OI.
Točno tako in jaz sem proti temu.
Kako to, da imamo v zadnjih letih tak padec rezultatov v moškem smučanju, in če izvzamemo Mazejevo, tudi v ženskem? Ali je več dejavnikov, ki vplivajo na to, da imamo manj in slabše smučarje, ali je kriv samo denar?
Ni samo denar. Več dejavnikov je vplivalo na to. Po mojem mnenju je prvi in najpomembnejši, da so se z osamosvojitvijo Slovenije otroci lahko usmerili v katerikoli vrhunski šport. V času Jugoslavije teh možnosti ni bilo. Nasploh je bilo manj športov, ki smo jih gojili, poleg tega pa je bilo priti v jugoslovansko reprezentanco zelo težko, saj je bil to 23-milijonski narod z dobro razvitim športom. Razen v zimskih športih, v katerih smo bili Slovenci glavni. Takrat so starši, klubi in okolja želeli doma imeti nove Križaje in Svetove. Najbolj nadarjeni otroci so že v mladih letih šli na pot zimskih športov. Zaradi osamosvojitve in zdaj finančne krize pa se starši odločajo za cenejše inačice. Mladi imajo ogromno možnosti, torej več športnih panog, v katere se lahko vključijo. S tem zimski športi izgubljajo, posebej alpsko smučanje, teki in biatlon. Skoki še najmanj. Skoki imajo v Sloveniji izjemno dobre pogoje za delo in so relativno poceni šport. Imamo celo vrsto malih plastičnih skakalnic in dobro organizirane klube ter organizirana tekmovanja na vseh ravneh. Škoda, da vzhodna Slovenija, Štajerska, nima takih pogojev, saj bi bila potem Slovenija še močnejša. Na to, da imamo slabše rezultate v alpskem smučanju, pa vpliva tudi organizacijsko in strokovno delo. Toda strokovno delo je onemogočeno, če ne dobiš pravih otrok. V mojem času so šli v smučanje najbolj športno nadarjeni, telesno najboljši, ki so imeli najboljše rezultate testov v osnovni šoli - hitrost, moč, spretnost. Danes odhajajo v različne športe in posledično je baza slabša.
Ali to pomeni, da bi morala smučarska zveza plačati vsem osnovnim šolam zimsko šolo v naravi oziroma finančno pomagati klubom pri razvoju najmlajših, da ne bi bili v breme staršem?
To bi bilo idealno. Toda na idejo, da bi smučarska zveza pomagala klubom, lahko pozabimo. Spomnim se prvih vzponov slovenskega smučanja sredi sedemdesetih let, ko so klubi pomagali zvezi. Klubi so financirali priprave svojih najboljših tekmovalcev, ki sem jih potem zbral jaz, in z dodatnimi sredstvi so smučarji potem trenirali toliko kot konkurenca. Če naši tekmovalci ne trenirajo toliko kot konkurenca in manj kakovostno, potem se bo razlika, ki se je pojavila, ne zmanjšala, ampak povečala. Če hočemo razliko zmanjšati, moramo trenirati več in kakovostneje. V posameznika, ki ga izberemo, moramo vložiti več denarja. Ne govorim o tem, da bi morala imeti panoga več denarja, samo bolj ciljno bi ga morali usmeriti. V evropskem pokalu so naši naredili nekaj solidnih rezultatov, toda korak naprej bomo naredili samo z več in boljšim delom kot konkurenca.
Švedi ali Norvežani sploh ne pošljejo tekmovalcev na tekme svetovnega pokala, dokler se leto ali dve ne kalijo v evropskem pokalu. Pri nas pa takoj pošljemo fante in dekleta na tekme svetovnega pokala, kjer pa se z visokimi startnimi številkami hitro izgubijo.
V mojem času smo naredili neki poseben sistem dela, drugačen od velikih držav. Sistem je prinašal uspehe in takrat so nas male države posnemale - zgodnje selekcioniranje, manjše ekipe in dobro strokovno delo. Očitno je napočil čas, da bomo morali mi posnemati Skandinavce. Z vašo ugotovitvijo se strinjam, toda mi smo navajeni, da imamo tekmovalce v svetovnem pokalu. Tudi na silo. Takoj, ko nekdo pride v evropskem pokalu med deset, ga že porinemo v svetovni pokal, a tam s startno številko 50 ali 60 nima nobenih možnosti. Težava je še v konkurenci znotraj ekipe. Švedi so tu v veliki prednosti. V slalomu imajo šest deklet, ki nastopajo dobro v svetovnem pokalu in se že na treningu »koljejo« med seboj do nezavesti. To dviguje kakovost. Pri nas bi imeli to možnost med dekleti, če bi Tina sem pa tja kdaj trenirala z ostalimi. Ker trenira sama, je morda tudi zanjo slabo, ker na treningih nima primerjave. Da ne bo pomote, odobravam samostojni Tinin trening, ker je prinesel super rezultate. Toda občasno bi lahko trenirali vsi skupaj. Tina bi morala biti v primerjavi z drugimi našimi na treningih boljša za dve sekundi. In če bi bila boljša le za pol sekunde, potem bi takoj zazvonil alarm.
Če se malo vrneva v klube - finančne težave SK Branik, zelene zime in odpoved Zlate lisice. Kaj sledi? Se vse skupaj potaplja? Prihodnost, če govorimo o naslednjih 15 letih, je zelo negotova.
To drži. Branik, ki je najboljši slovenski alpski klub, je v veliki finančni krizi. Poleg je še kriza ŠC Pohorje, ki je bil povezan s klubom v vseh mogočih kombinacijah, kar vse skupaj še dodatno otežuje. Toda podobne razmere so v vseh slovenskih klubih. V primeru, da starši nehajo delati v klubih in sofinancirati, lahko zapremo vse. Smučanje pa ni izgubljeno. Še vedno je šport, ki ga imamo Slovenci radi. Novo vodstvo smučarske zveze se tega zaveda in lahko bi skupaj s klubi naredilo marsikaj, da bi krivuljo obrnilo navzgor. Toda brez pomoči staršev in države ne bo šlo. Pri slednjem je velika luknja. V Sloveniji smo v zadnjih 20 letih zgradili ogromno telovadnic, zimski športniki pa nimajo svoje telovadnice. Bilo bi pošteno, da bi pri vseh investicijah v zaprte in odprte športne objekte, v prihodnje nekaj tega denarja usmerili tudi v igrišče na snegu. Kljub slabim zimam bi z investicijo v tri ali štiri snežne poligone s snežnimi topovi zagotovili dovolj dobre možnosti za trening, da našim ne bi bilo treba za vsak zavoj v tujino.
Ali bi morali biti poligoni nad 1200 metri na Kaninu ali Voglu?
Ni treba. Moramo imeti svoj poligon v Zgornjesavski dolini. V Kranjski Gori imamo poligon, vendar ni namenjen izključno treningu. Potrebujemo zaprt poligon v Kranjski Gori, Planici ... Poligon na Krvavcu, ki se je začel razvijati, je treba dokončati. Poligon mora biti zaprt za rekreativce, da gredo lahko tudi otroci po šoli na trening. Če imaš vse tehnične pogoje, te nobena mila zima ne more presenetiti. Na Pohorju je bilo zelo hladno konec novembra, in če bi imeli snežne topove, takrat jih je NLB zasegla, in če bi jih bilo dovolj, bi lahko zasnežili poligon na progi Jonatan.
Kakšna je vaša napoved glede uspehov naših alpskih smučarjev v Sočiju?
Ko govorimo o kolajnah, govorimo samo o Tini. Vse ostalo bi bila senzacija, ki pa se zgodi res zelo redko. Francisco Fernandez Ochoa je v Saporu 1972 osvojil zlato, ampak je bil bližje svetovnemu vrhu, kot so danes naši. Bilo pa bi veliko razočaranje, če Tina ne bi prinesla domov ene ali dveh kolajn. Lahko bi tudi tri, več kot to pa je v tem trenutku po mojem mnenju nemogoče. Ostali pa so daleč od kolajn. Bomo pa veseli vsake uvrstitve med najboljših deset.
Vi potujete na olimpijske igre v Soči?
Naš olimpijski komite me je povabil na predstavitev reprezentance za Soči, ki pa se je ne bom mogel udeležiti. Hrvaški olimpijski komite pa me ni povabil na predstavitev, ampak kar za teden dni v Soči, in sicer na njegove stroške kot nagrado za usluge, ki sem jim jih storil za razvoj hrvaškega smučanja. V Sloveniji se nihče ni spomnil, da bi me povabil, čeprav sem bil vodja olimpijske delegacije v Vancouver. Če bi me povabila zveza, bi odklonil, ker ji ne bi rad odžiral sredstev, ampak vsaj vprašala bi lahko. Hrvati me niso vprašali, ali bi ali ne bi, kar povabili so me. Odgovoril sem jim, da grem z velikim veseljem od 16. do 23. februarja z njimi v Soči kot častni gost z letalom iz Zagreba. Tako da bom v Sočiju.
