Zdaj je že tri leta pomočnik selektorja naše izbrane vrste, in kot kaže, sta s Kopitarjem res dobitna kombinacija, saj se jima je uspelo uvrstiti tudi na olimpijske igre - med 12 najboljših ekip na svetu.
Nik, ki je igralsko kariero končal po sezoni 2009/10, je bil v reprezentanci član izjemne napadalne trojke Ivo Jan-Dejan Kontrec-Nik Zupančič, morda najboljše, kar smo jih imeli doslej v zgodovini našega hokeja. Toda vse skupaj je zdaj preteklost. Posvetil se je trenerskemu delu in s selektorjem Kopitarjem se zelo dobro ujemata, kar navsezadnje kažejo tudi rezultati.
»Pravzaprav sem deklica za vse,« je z veselim nasmehom na obrazu dejal Zupančič na začetku pogovora v Mariboru, kjer že več kot mesec dni vsak dan stopi na led v Ledni dvorani Tabor in »preganja« igralce gor in dol. Kakšno je vzdušje v reprezentanci in kakšna je telesna pripravljenost glede na to, da so fantje »kapljali« v reprezentanco? Je bil ta del priprav uspešen? »Zelo posebna reprezentanca smo. Po eni strani je dobro, da fantje igrajo dolgo v močnih prvenstvih in s seboj prinesejo določeno kvaliteto, po drugi strani pa moramo imeti priprave razvlečene na več kot mesec dni, da igralcem nudimo kvaliteten trening,« je dejal Nik.
Druge reprezentance so v večini že nekaj časa popolne. »Avstrijski hokejisti večinoma igrajo v domači ligi, pri nas pa moramo počakati, da se konča več lig. Za nas to je težava. Najprej zberemo skupaj tiste kandidate za reprezentanco, ki najprej nehajo igrati v klubih. Končajo, recimo, več kot mesec in pol pred prvo tekmo na svetovnem prvenstvu. Toda v tem obdobju fantje pridejo na priprave po koncu klubske sezone, tako da telesna pripravljenost ni vprašljiva. Treba jih je osvežiti, dodati pa moramo nekaj eksplozivnosti, in to je vse, kar lahko naredimo v tem času. Treba pa je vse skupaj držati v napetosti, da ne zapadejo v monotonost in sivino. To je precej težko. Treningi so zdaj, ko je ekipa že skoraj izoblikovana, v zelo visokem tempu. Ni nič drugače, kot je bilo pred letom ali dvema.«
Zasičenosti s hokejem torej ni, čeprav bodo nekateri igrali od začetka septembra do sredine maja. »Ne. Tisti, ki so bili dolgo v klubih, so igrali v končnicah, kjer so tekme na dva dni. Igralci igrajo v klubih in imajo tudi vodilne vloge. Seveda pridejo tudi iztrošeni. Toda ko se zamenja okolje, glava naredi svoje. Za nekatere, ki so igrali v klubu res veliko, smo vedeli, da so dobro pripravljeni. Treba jih je bilo samo osvežiti in potem so lažje začeli trenirati. V reprezentanci so v zadnjih letih večinoma ena in ista imena. Drugega pač nimamo. Toliko hokejistov, kot imamo, pač imamo. Fantje so dobra druščina in se imajo v redu. Za njih je to prijetna sprememba v nasprotju s klubskim okoljem. In tega, da bi kdo rekel, da se mu ne da trenirati, ni.«
Prvič po Sarajevu
Uvrstitev na olimpijske igre je izjemen uspeh. Slovenska (takrat je bila sicer jugoslovanska, a so bili v njej samo Slovenci) reprezentanca bo drugič igrala na tem velikem tekmovanju. »Toda tam smo bili domačini, res pa je, da je bila reprezentanca sestavljena iz slovenskih igralcev,« je pripomnil Nik. So pa olimpijske igre sanje vsakega športnika. »Uvrstiti se med 12 najboljših ekip na svetu je izjemen uspeh. Profesionalno sem igral hokej 16 let, pa si niti približno nisem nikoli predstavljal, da bom šel kdaj lahko na olimpijske igre. Ta generacija je to dosegla. Zasluženo. Vse je bilo tako naravnano tudi v glavah, tako da ni bilo pomislekov, da tega ne bi bili sposobni. Mislim, da če na Dansko ne bi prišli tako psihično pripravljeni, nam tudi ne bi uspelo. Bili smo res pripravljeni. Fantje dozorevajo in iz leta v leto se vidi napredek.«
Kar nekaj jih igra tudi pomembne vloge v svojih klubih. »Zagotovo. Vsi težimo k temu, da si igralci poiščejo čim boljše klube.« Tudi Nik je izjemno vesel, da je del te olimpijske zgodbe. »Res sem vesel. Užitek je delati s temi fanti in na tej ravni. Sploh ni vprašanje glede treninga. Vsak trening je stoodstoten in včasih jih je treba kar malo držati nazaj. Tu je malce drugače kot v klubih. Vsak točno ve, za kaj gre. Z vsakim zborom se igralci dokazujejo in v treh letih, odkar sva z Matjažem v reprezentanci, ne morem reči ene slabe besede glede discipline. Vsi so pravi profesionalci.«
Torej sta s Kopitarjem dobitna kombinacija. »To ne vem, ali sva midva dobitna kombinacija.« Tako je videti v tem trenutku. »Midva se trudiva po najboljših močeh. Veliko pripomorejo k uspehu tudi drugi trenerji, Gaber Glavič in recimo Kari Savolainen, ki ga povabimo na večja tekmovanja. Širimo se in počasi naš strokovni štab dobiva obliko, kakršno imajo ostale reprezentance že dolgo časa. Toda za to si moramo prizadevati, če hočemo biti še konkurenčni na tako visoki ravni,« je zaključil Zupančič.
In tudi zanj se čez dobrih deset dni začenja svetovno prvenstvo na Švedskem, kjer bo treba potrditi uspeh iz Danske.
