Pet bratov, ki ima slovenske korenine, Frankie, George, Archie, Max in Jack Skofič, bo skupaj zaigralo za moštvo Slovenije. To bo prvič v zgodovini, da bo v reprezentanci neke države v ragbiju zaigralo pet bratov. S tem se bodo ta tekma in bratje Skofič zapisali tudi v Guinnessovo knjigo rekordov.
Bratom je igranje v slovenskem dresu velika čast in vsi v en glas zatrjujejo, da je to tudi izpolnitev želje dedka Alojza (po drugi svetovni vojni je odšel v Veliko Britanijo) in še večje želje očeta Jonathana, ki je prehitro preminil pred dvema letoma. Bratje igrajo za lokalni klub v mestu Tarleton, odkoder so doma, v okrožju West Lancashire (v trikotniku med Manchestrom, Liverpoolom in Blackpoolom) in vsako leto organizirajo Jonathan Skofič turnir za povabljene v ragbiju sedem v spomin na očeta (Jonathan Skofič invitational sevens tournament). Vsi so zelo prijetni sogovorniki, predvsem pa se vidi, da jih je šport, ragbi, vzgojil v može, ki natančno vedo, kaj hočejo - zmagovati, na igrišču in v zasebnem življenju ob spoštovanju družine, tradicije in prijateljstva.
Zgodba, kako bodo bratje Skofič zaigrali za slovensko reprezentanco, ni tako preprosta. Razmišljali so o tem, vendar so do končnega cilja prišli bolj slučajno. Za njihovo domačo ragbi ekipo igra tudi fant, ki je po rodu s Cipra in igra za to reprezentanco. In ko je Slovenija igrala s Ciprom, se je vzpostavil stik (ciprski reprezentant je razložil našim, da pozna pet fantov, ki bi lahko igrali za Slovenijo) in klobčič se je začel odvijati.
Pet plus ena
V torek smo se pogovarjali z vso peterico, na njihovem začasnem domu v Kosezah, ki jim ga je za teden dni velikodušno odstopil sekretar ragbi zveze Ivan Šček. Najprej smo spoznali mamo in dekle najstarejšega Jacka in takoj se je čutilo, da smo prišli v veliko družino. Bratje so šli v bližnjo trgovino po nakupih (hrane seveda) in kmalu smo sedeli s peterico (sem ter tja se nam je pridružila še najmlajša sestrica) in prijetno kramljali. Tako kot pravi bratje so skupaj odgovarjali na vprašanja, eden enkrat, drugi prej, tretji pozneje, ampak tudi naključni opazovalec bi takoj opazil, da je med njimi neka posebna vez, da so bolj ali manj enakega mnenja o ključnih zadevah.
Da, treba bo nekako proslaviti. Eno, morda dve pivi, kajne, mama!
Zakaj so bratje Skofič pristali v ragbiju, ki je sicer v Angliji zelo priljubljen, drugi ali tretji šport po priljubljenosti (za nogomet in kriketom)? Zaradi očeta Jonathana ali česa drugega? »Prihajamo iz družine, v kateri je ragbi prvi šport. Oče je ves čas igral ragbi, že v osnovni in srednji šoli in tudi pozneje na univerzi. Tako smo tudi mi začeli igrati ragbi že zelo zgodaj in je bil del našega otroštva, našega odraščanja in je zdaj del našega življenja. Najprej smo igrali na vrtu, bratje med sabo, pozneje v šoli in seveda tudi v klubu, ko smo bili dovolj stari. To je bil povsem naraven razvoj za nas. Potem smo vsi skupaj zaigrali v klubu, kjer je bil tudi naš oče. Torej smo iz prave ragbi družine,« je za začetek dejal Jack, ki ima kot najstarejši seveda tudi dolžnost in pravico do prve besede.
Ragbi je v njihovi družini več kot šport. Je nekaj, kar jih povezuje. »Od malih nog je bil ragbi pomemben del našega življenja. Ne samo v naši družini, tudi v mestu, skupnosti ... Tudi večina naših prijateljev je na tak ali drugačen način povezana z ragbijem. Nekateri igrajo z nami, drugi pomagajo na tak ali drugačen način. In take vrste skupnost gradi tvojo osebnost,« je vskočil Max.
In zakaj ne nogomet, ki je v Angliji seveda številka ena? Večina mladih se prej odloči za ta šport. »Zaročenka bi me ubila,« se je pošalil Jack in nadaljeval: »Vsi smo zelo tekmovalni in ragbi je zelo tekmovalen, agresiven šport, kjer se z nasprotnikom soočiš z obrazom v obraz. Zagotovo tudi zato, ker smo s tem odnosom do športa odraščali. Ragbi je tudi šport, v katerem moraš biti telesno močan, dobro fizično pripravljen in ugaja nam tudi ta vidik tega športa. Kot sem že rekel, ragbi za nas ni samo šport, za nas je nekaj globljega. Za nas ima drugačen pomen, je kot sestavni del naše družine.«
Bratje seveda spremljajo vse, kar se dogaja v svetu ragbija, in strastno navijajo za angleško ragbi reprezentanco. Bili so tudi v Londonu leta 2003, ko se je angleška reprezentanca vrnila domov kot svetovni prvak. To je bil eden najveličastnejših sprejemov športnikov v zgodovini Anglije. »Seveda smo bili tam. Z mamo in očetom. Bili smo na Trafalgar Squaru med vso tisto množico. Bilo je res nekaj neverjetnega, nekaj nepozabnega. Tega ne pozabiš in morda zato ta šport še bolj cenimo in spoštujemo. Ragbi seveda spremljamo tudi po televiziji. Vsak teden gledamo profesionalno ligo, gremo na kakšno tekmo, gremo tudi na kakšno tekmo pokala šestih narodov in podobno.«
Bratje Skofič niso profesionalni igralci ragbija, saj od tega lahko živijo tisti, ki igrajo v obeh angleških profesionalnih ligah. Sicer za nastope v dresu svojega kluba dobijo določeno plačilo, torej so polprofesionalci, vendar to ni dovolj za življenje, tako da morajo poleg igranja še hoditi v službo. Ampak so zelo dobri igralci, vsaj tako meni slovenski selektor Mayer. Zdaj ko bodo igrali za slovensko reprezentanco, so seveda izgubili možnost, da bi kadarkoli zaigrali za angleško, vendar to za njih nikoli ni bilo vprašanje. Verjetno se tudi zavedajo, da niso tako dobri kot najboljši profesionalci, ki jih pokličejo v izbrano vrsto Gordi Albiona (v Angliji je okoli 160.000 igralcev ragbija, v Sloveniji pa komaj sto - približno toliko kot članskih hokejistov).
Ragbi je v Sloveniji kot šport v popolnoma drugačnem položaju kot v Angliji. So bratje Skofič prišli pomagat slovenski reprezentanci v rezultatskem smislu ali skušajo pomagati, da se ragbi kot šport začne razvijati pri nas? »Najprej naj povem v imenu vseh nas, da je velika čast, da so nas poklicali, da igramo za slovensko reprezentanco. Igrati za izbrano vrste države je največ, kar lahko športnik doseže. Posebej veliko pa nam pomeni, da lahko igramo za Slovenijo. Naša družina ima tu korenine in odraščali smo z vedenjem o tem, kaj je Slovenija in kaj pomeni za našo družino. Za nas je zelo pomembno, da smo lahko del izbrane vrste. To je res velika čast in res smo ponosni na to, da bomo zaigrali v slovenskem dresu. Zavedamo se, da je ragbi kot šport v Sloveniji v popolnoma drugačnem položaju kot v Angliji. Zelo ponosni bomo, če bomo lahko del tega, da se ragbi v Sloveniji razvije na višjo raven.«
Ragbi kot šport tudi gradi tako osebnost, da razmišljate na način, kot so ga opisali bratje iz Anglije - ekipni duh, požrtvovalnost, prijateljstvo in tekmovalnost. To je pač ragbi. »Drži, tak način razmišljanja, tudi glede drugih življenjskih vrednost, nam je dal ta šport. Od otroštva naprej - skozi osnovno, srednjo šolo in tudi pozneje.«
Seveda se bratje tudi tepejo
Fantje so od malih nog povezani z ragbijem. Ko so se vračali s treningov domov, so popadali od utrujenosti, tako da mami niso povzročali prevelikih težav. »Da, res je,« so se vsem petim usta raztegnila v nasmeh. »Mislim, da smo vsi začeli igrati ragbi pri štirih ali petih letih.« In se potem niso tepli med seboj še doma? »Seveda so se,« je iz ozadja dejala mama Pat, Jack pa je dodal: »Prijateljsko, za zaprtimi vrati naših sob.«
In kako napredujejo z učenjem slovenske himne - Zdravljice? »Malo prej smo imeli vajo. Počasi prihajamo v ritem. Učimo se. Ne obljubim, da bomo celotno znali na pamet v soboto na tekmi, ampak potrudili se bomo, da zapojemo kar najboljše. V soboto bo na igrišču zagotovo zelo čustveno in upam, da se bomo dobro odrezali. Upamo, da bo prišlo čim več gledalcev, ki bodo navijali za vse nas, za reprezentanco.«
So se že spoznali s soigralci v slovenski izbrani vrsti? »Imeli smo nekaj treningov in sprejeli so nas res izjemno. Na prav značilen slovenski način - toplo in iskreno. Res so pravi fantje. Pozneje nam bodo razkazali tudi mesto, sekretar zveze nam je dal na razpolago hišo ... Več res ne moremo zahtevati ali pričakovati. Res je izjemno, kako so nas sprejeli. Ko smo hodili okoli, so nam ponudili celo zastonj hrano. Morda se res počutimo malce kot zvezdniki. Zato se posebej zahvaljujemo vsem, ki so nam to omogočili. Vsem in vsakemu posebej. Res je lep občutek, ko se počutiš tako dobrodošlega in ko te tako iskreno sprejmejo medse.«
Kaj pa tekma z Bolgarijo? Morate zmagati. »Seveda, zato smo prišli. Želimo zmagati. Ko smo na igrišču, ko igramo, nas ne zanima nič drugega kot zmaga, in to ne glede na to proti komu igramo. Popolnoma sem prepričan, da bomo v soboto zmagali.« In kaj potem, po tekmi? Skupaj s soigralci na pivo? »Da, treba bo nekako proslaviti. Eno, morda dve pivi, kajne, mama,« se je nasmejal najstarejši. Je slovensko pivo dobro? Doma imate najbrž lokalno pivovarno? »Da, v našem mestu imamo lokalno pivo oziroma nekaj lokalnih pivovarn, ki imajo svoje pivo. Ampak naše pivo ni tako močno kot tu v Sloveniji oziroma evropska piva so precej močnejša kot angleška,« smo se še malce posvetili kulinariki.
Kaj pa v prihodnosti? Po soboti? Boste del reprezentance tudi na naslednjih tekmah? »Seveda, rade volje. Če bodo še želeli, da pridemo, bomo prišli z velikim veseljem. Za nas je to res lepa izkušnja, ki jo bomo z veseljem ponovili.« Archie, ki je bil do tega dela našega pogovora bolj ali manj tiho, se je tudi opogumil: »Mislim, da nihče od nas ni prišel, da bi odigral eno samo tekmo. Radi bi igrali tudi v prihodnje. Frankie je star 18 let in bo lahko igral še naslednji deset, petnajst let. To je najbolj vznemirljivo. Zdaj delamo prvi korak. Za nas bo to nova izkušnja, ampak kakor kaže zdaj, jo bomo z velikim veseljem ponovili. In to večkrat. Nihče noče priti samo enkrat in potem reči zborom. Tu v Sloveniji si želimo dobiti nekaj prijateljev, skušali bomo naplesti nekaj pravih vezi, ki nas bodo povezovale tudi v prihodnje.«
Postavni Angleži seveda ne morejo neopazno po cesti. Ali so opazili tudi to, kako lepa dekleta imamo tukaj? »Videli smo, pa se nas izogibajo,« se je nasmejal Jack, ki ga je pozorno poslušala njegova zaročenka. »Upam, da bodo dekleta prišla v soboto na tekmo in nas spodbujala. Me je pa dodalo kot prijatelja nekaj slovenskih deklet na družbenem omrežju Facebook.«
Bratje so si tudi ogledali stari del Ljubljane, ki jih je navdušil, čeprav to ni bil njihov prvi obisk slovenske prestolnice. »Ko smo bili mlajši, smo že bili v Ljubljani, ampak zdaj je drugače. Naša družina izhaja iz okolice Maribora in tam imamo tudi sorodnike. Sicer pa skušamo priti čim večkrat. Po navadi okoli velike noči. Veliko vemo o Sloveniji in naših sorodnikih tu. Ded in oče sta nam vedno strastno pripovedovala zgodbe o Sloveniji. Rasli smo z vedenjem o Sloveniji in smo ponosni na to. Vedno je lepo, ko spet vidiš bratrance in sestrične, na tekmo bo prišlo 16 članov naše širše družine.«
Družina, Slovenija, vrednote
Dedek Alojz, ki je kmalu po drugi svetovni vojni prišel v Anglijo, je pripovedoval veliko zgodb o njegovi domovini. »Zelo radi smo ga poslušali. Res pa je, da se zgodba ni nikoli končala enako. Vedno nam je govoril, kako je ponosen na deželo, iz katere prihaja, in ta ponos do Slovenije je vcepil tudi nam.« Tudi prijatelji so jih začeli spraševati o Sloveniji in fantje so o naši državi odgovarjali z veseljem. »Ko so izvedeli, da gremo v Slovenijo, so me o državi, od koder izvirajo moje korenine, vsi začeli spraševati. Vse je zanimalo vse o Sloveniji. Govoril sem jim osebne stvari o mojem dedu, pa tudi o zadnjih dvajsetih letih slovenske zgodovine, ko je postala samostojna država in se razvila v uspešno zahodno usmerjeno državo. In prav o teh stvareh so moji prijatelji poslušali z velikim zanimanjem.« In Jack tudi smuča. »Res smučam, lani, ko je bilo za veliko noč tukaj še precej snega, sem smučal v Kranjski Gori. Je pa Slovenija vse bolj priljubljena tudi pri angleških turistih - Ljubljana, Bled, Portorož ... Z desetih angleških letališč se lahko pripelješ neposredno v Slovenijo. V zdaj tudi mojo državo,« so zaključili fantje.
