Preselil se je na »drugi konec sveta«, v Habarovsk, mesto blizu Japonske in Kitajske, kjer 25-letni Mariborčan zastopa barve Amurja. Jan je dan pred tem srečanjem v daljšem pogovoru med drugim dejal, da je z odločitvijo o selitvi v ligo KHL zadovoljen. V Habarovsku se je dobro znašel, moti ga le časovna razlika (s Slovenijo ga loči devet ur) in to, da Amurju v ligi ne gre tako dobro, kot bi si želel. Zadnje čase se naš sogovornik ubada s poškodbami, komaj pa čaka, da bo zaigral na Hrvaškem, potem pa, da si bo na prvem zboru reprezentance spet lahko nadel slovenski dres.
Začnimo pri enem od bolj svežih dogodkov, vaši poškodbi. Zaradi pretresa možganov ste izpustili dve tekmi. Kako se počutite zdaj?
Glava je dobro. Ni še vse v redu, a igram, se pa ukvarjam z veliko poškodbami. Dovolj sem v redu, da lahko igram, nisem pa stoodstoten, vendar je tudi to del hokeja. Na eni zadnjih tekem sem blokiral strel in plošček me je zadel točno v peto. Ta ni zlomljena, a brez tablete drsalke ne morem obuti. Upam, da bom kmalu spet pravi.
Zdaj ste že nekaj časa v Rusiji, natančneje v Habarovsku. Ste se v tem času že navadili na tamkajšnje življenje? Kakšni so bili prvi vtisi?
Da, navadil sem se že na vse, prvi vtisi so bili boljši, kot sem pričakoval. Seveda to ni Amerika, a vseeno sem zadovoljen. Ekipa ni najboljša, toda veliko igram, trener mi zaupa in igram v vseh situacijah. V zadnjih letih nisem veliko igral, tu pa dobim veliko igralnega časa. Tega sem si najbolj želel. Vedel sem, da je ekipa slabša, zdaj imam sezono, dve, da se dokažem, potem si želim pridružiti kateri od boljših ekip. Kot ekipa eno tekmo igramo dobro, a potem prideta dve, tri slabše predstave. Toda to je realnost Amurja. Veliko igralcev odkloni igranje za ta klub, ker je povsem na drugi strani Rusije, in vodstvo ima težave pri pridobivanju kakovostnih domačih hokejistov. Drugače sem vesel, tu uživam, veliko igram.
Kako so vas sprejeli v klubu? Ali lahko glede na vašo minutažo in statistiko rečemo, da ste prvi mož Amurja?
Lepo so me sprejeli, ne bi pa rekel, da sem prvi igralec ekipe. Za Amur že tretjo sezono zapored igra češki napadalec, reprezentant Jakub Petružalek, ki si je v tem času ustvaril ime. Seveda tudi name zelo resno računajo. Sem med najboljšimi igralci in od mene se veliko pričakuje. Kot sem rekel, trenutno še nisem čisto pravi, upam pa, da bom lahko kmalu igral brez misli na to, da me kaj boli.
Kako se ekipa in delovanje kluba razlikujeta od tega v Severni Ameriki? Ste s fanti kolegi ali je tu čutiti večjo konkurenčnost znotraj ekipe?
Značaj ruskih igralcev in igralcev v ligi NHL je povsem drugačen. Za zdaj se vsi razumemo, smo dobra klapa, je pa res, da se večinoma družim z angleško govorečimi tujci, čeprav tudi Rusi znajo angleščino. Sicer pa že nekoliko razumem rusko, govorim še ne, tiste, ki ne znajo angleško, pa ravno toliko razumem, da ni večjih težav pri sporazumevanju. Sploh, če govorijo počasi. Zame je veliko lažje kot za Američane.
Ne moreta se primerjati
Kakšne so bile vaše priprave na sezono v Rusiji v primerjavi z vašimi »ameriškimi« leti? V ligi KHL vemo, da imajo pravilo, da lahko skupne priprave trajajo točno določen čas. Zaradi igranja v končnici lige AHL je bilo vaše poletje zelo kratko.
Kamp je veliko daljši in traja mesec in pol, v ligi NHL ta traja dva tedna. Veliko smo trenirali, šest dni na teden, od tega pet dni dvakrat na dan na ledu, ob tem pa smo imeli še treninge v fitnesu. Bilo je naporno, a to je del hokeja. Zame je bilo mogoče ravno zaradi dolge sezone še zahtevnejše. Počival sem lahko le mesec dni. Prej sem bil vajen na trimesečne premore med poletjem, v katerem sem se lahko dobro pripravil na naslednjo sezono. Na kamp sem tokrat prišel povsem nepripravljen.
Ste s selitvijo v Rusijo doživeli kulturni ali športni šok? Vas je kaj presenetilo?
Vse je drugače. To vsekakor ni liga NHL, liga KHL se z ligo NHL ne more primerjati na nobeni stopnji. Vsi pravijo, da je KHL zelo blizu NHL, a organizacija in vse, kar sodi zraven, se še ne more primerjati z NHL. V Severni Ameriki sem igral dolgo in razlika med državama je velika. Vem, da so tiste najboljše ekipe v ligi KHL drugače vodene, da je v teh za vse boljše poskrbljeno. Vseeno sem tudi tu zelo zadovoljen. Ne morem se pritoževati. Mogoče me motijo kakšne malenkosti, ki jih opazim samo jaz, marsikdo pa ne.
Kot so?
Na primer, kako je pripravljena, pospravljena slačilnica pred začetkom tekme ali pred treningi. Razlike so pri potovanjih, pri celotni organizaciji. To je čisto drugačna raven, drug svet.
Kar zadeva stanovanje, je vse urejeno, kot ste pričakovali? Avto imate?
Stanovanje je v redu, od dvorane je oddaljeno deset minut hoje. Avta nisem želel, ker sem po prvih nekaj dneh spoznal ruski promet, kako ljudje vozijo, kako velika gneča je na cestah. Pozimi tu pade veliko snega, zato sem se avtu odpovedal. Deset minut hoje ni nič slabega, tako in tako rad hodim. Če bi vseeno potreboval prevoz, pa imam na voljo ekipnega voznika, ki te z veseljem odpelje kamorkoli hočeš.
Nemalo težav s cirilico
Kakšno je sicer življenje v Habarovsku? Je mesto drago? Kako je s hrano? Imate kakršnekoli težave?
Tega nisem pričakoval, a spoznal sem, da je to mesto po Moskvi in St. Peterburgu tretje najdražje mesto v Rusiji, ker je vse zelo oddaljeno. Hrana je draga, porcije so zelo majhne, v restavracijah je zahtevno najti jedilne liste v angleščini. Kosila imamo tako in tako zagotovljena prek kluba in tu ni težav. Za večerjo s fanti večinoma hodimo v iste restavracije in včasih ne vemo več, kam bi šli, saj smo nekaterih že zelo naveličani. Če bi imeli našo pisavo, bi bilo vse v redu, cirilica pa nam povzroča nemalo težav.
Amur je na lestvici vzhodne konference po 19 tekmah zasedal predzadnje mesto. Ali kot tujec že čutite kakšen pritisk po boljših rezultatih?
Pritiski so, pričakujejo se stvari, toda ve se, kakšno je realno stanje kluba. Veliko tekem smo izgubili po podaljšku in kazenskih strelih. Ne igramo tako slabo, a vidi se, da nas tepejo malenkosti, nihanja v igri. V resnici smo slabša ekipa, poleg tega imamo še nekaj poškodovanih, kar se nam zelo pozna. Zahtevno je igrati z dobrimi, še posebej tehnično bolj podkovanimi ekipami, ki večino tekme plošček držijo na svojih palicah. Veliko ljudi ne razume, da se s slabšimi posamezniki težko kaj naredi proti boljšim ekipam, sploh na večjem ledu, kjer se noben plošček ne pošlje v prazen prostor. Včasih nas povsem nadigrajo. A smo na drugi strani presenetili že nekaj dobrih tekmecev in upam, da bo v prihodnje še boljše.
Slog igre je drugačen od severnoameriškega. Že ko ste lani igrali v Ljubljani, ste dejali, da vam večji led ustreza. Še vedno mislite tako?
Da, precej lažje je igrati. Ruski sistem igre mi bolj ustreza, a kot sem že rekel, ni nam lahko proti močnejšim moštvom. V boljši ekipi bi manj igral, a bi bilo lažje igrati z boljšimi soigralci, kot so tu. Posameznik ne more zmagati tekme. V tej in naslednji sezoni se želim dokazati. Ne pričakujem, da bom v vrhu strelcev lige, vendar upam, da bo katera od boljših ekip opazila moj talent in mi dala priložnost.
Po statistikah sodeč veliko časa igrate na mestu srednjega napadalca, česar pri vas nismo vajeni.
Zaradi poškodb soigralcev res veliko igram center in tega nisem navajen. Še posebej, ker je v Rusiji center prvi igralec, ki pomaga branilcem. Tu krila v obrambi ne pomagajo skoraj nič. V Ameriki sem bil vajen, da krilo velikokrat pomaga centru, da je celo krilni napadalec prvi, ki se vrača v obrambo. Vloga centra je tu vloga tretjega branilca, čisto drugače je. Ker hočem pomagati ekipi, se trenutno bolj osredotočam na obrambno igro, še posebej pa zdaj, ko se na ledu ne počutim najbolje. Upam, da se bom v prihodnje spet selil na krilo.
Ste drugače zadovoljni s svojo igro?
Tako, tako. Na začetku sem imel veliko priložnosti, še nikoli v svoji karieri nisem imel toliko strelov na gol, toliko pravih priložnosti za zadetek. Žal za zdaj ploščki pogosto ne najdejo poti v mrežo. Tudi zato ker igram na mestu centra, kar mi ne 'leži' najbolj. Verjamem, da lahko na krilu v napadu prispevam veliko več in ko me je trener dal na krilo, sem zelo dobro igral.
Tudi izžvižgajo nas
Vaš ritem tekem in potovanj se zdi brutalen. Deset dni ste doma, deset dni se selite po vsej Rusiji in greste tudi čez njene meje. Kako naporno je? Kako preživljate ta potovanja v primerjavi s tistimi v Ameriki?
Razlika je, a sem se hitro navadil. Takim stvarem se hitro prilagodim. To mi ne predstavlja težav. Mislim, da so pred nami še štiri take turneje. To je del hokeja in na to sem bil pripravljen že pred začetkom sezone. Največja težava je časovna razlika. Ko pridemo domov, veliko spim.
Vaša dvorana, ki sprejme 7100 gledalcev, je vedno razprodana. Kakšni so navijači v Habarovsku?
Podpora je dobra, a če ne igramo dobro, nas tudi izžvižgajo. Nekateri ne razumejo vsega. Vsi pričakujejo najboljše rezultate, a ne vedo, koliko se vloži v ekipo oziroma kakšne igralce ima. Za zdaj je izvrstno, mesto je prijetno, počutim se dobrodošlega in zelo mi je všeč. Edino, česar bi si želel, je to, da bi bil bližje Moskvi. A za zdaj tako pač je.
Kaj počnete v prostem času? S čim se razvedrite?
V kino ne hodim, ker je vse sinhronizirano v ruščino. To zelo pogrešam. S soigralci gremo na kakšno kavo, veliko prostega časa tako ali tako nimam. Večinoma sem v dvorani ali doma spim.
Se vam je v tem času zgodilo kaj nenavadnega?
Rusija je še precej zaostala, saj nekatera mesta niso ravno razvita. Rusi so znani, da radi pijejo, tako da velikokrat vidiš kakšnega močno pijanega človeka, ki kje leži ali dela kaj nenavadnega.
Ste se po Habarovsku sprehodili kot turist?
Tu ni veliko zanimivosti. Ob koncu poletja so imeli težave s poplavami. Mesto je sicer polno naravnih bogastev, imajo rudnike zlata in platine, a ves denar se iz Habarovska zliva v Moskvo. Krasno je, da so tu blizu Tokio, Peking, Seul. Upam, da bom po sezoni našel čas in uspel obiskati ta mesta.
Vas je v Habarovsku obiskal že kdo od domačih ali prijateljev?
Ne še. Sezona se je šele dobro začela in o tem še nisem razmišljal. Habarovsk je še dlje kot Amerika. Moje dekle ne živi z mano, do zdaj je prišla sem dvakrat za deset dni. Takrat ko nisem bil na poti.
Se zdaj še kaj ozirate na ligo NHL? Spremljate izide, nekdanje soigralce?
Detroit še vedno spremljam, poznam rezultate, podrobno pa ne. Tu je časovna razlika, včasih pa enostavno pozabim. Vsake toliko pogledam, kaj je novega v Detroitu, kako igrajo, tam imam še vedno veliko kolegov. Sem na tekočem.
Lani ste igrali tudi v Ljubljani. Spremljate tudi, kaj se dogaja z Olimpijo?
Olimpijo seveda spremljam, gre za edino profesionalno ekipo v Sloveniji. Želim si, da bi jim šlo bolje, ne vem, v čem je težava. Vratar je dober, tujcev sicer ne poznam, a upam, da jim bo šlo kmalu boljše. Zdaj ko se bomo dobili na reprezentančni akciji, bom malo vprašal fante, da vidim, v čem je težava.
Komaj čaka na slovensko družbo
Čez pet dni boste zelo blizu Slovenije, ko z Amurjem igrate v zagrebškem Domu sportova. Se že veselite prihoda? Veliko slovenskih navijačev bo šlo na tekmo v Zagreb le zaradi vas. Vam to laska?
Zelo sem vesel, da sem lani, ko sem igral za Olimpijo, kjer sem res užival, dobil veliko novih navijačev, ki me tudi zdaj spremljajo. Z nekaterimi sem še zdaj v stiku in vem, da bodo prišli v Zagreb. To mi zelo veliko pomeni. Komaj čakam, da zaigram v Zagrebu. Imajo res dobro ekipo in bo težko, a se zelo veselim, da bom igral blizu doma in da bodo na tekmo prišli tudi starši in prijatelji.
Še malo se zadrživa pri Medveščaku, ki je za Slovence zaradi geografske bližine najbolj zanimiv. So vas njihovi rezultati presenetili?
Malo, a ne v veliki meri. Če pogledate ekipo, imajo same tujce, ostala moštva v ligi KHL pa si tega ne morejo privoščiti. Tako velikega števila tako kakovostnih ruskih igralcev vsaka ruska ekipa pač ne more imeti. Medveščak si je to lahko privoščil. Slišal sem, da imajo v Zagrebu tudi malo manjši led, kar pa Severnoameričanom seveda še bolj ustreza. Tudi v ligi EBEL je Medveščak v rednem delu vedno dobro igral, v končnici pa mu nikoli ni uspelo narediti česa več. Za dobro Medveščaka upam, da bodo letos uspeli, a najpomembnejši del je končnica in tvoji takratni tekmeci. Tam se moraš izkazati. Vem, da v Zagrebu ljudje obožujejo hokej in da imajo glasno podporo na tribunah, kar seveda igralcem zelo pomaga. Res, vsa čast za to, kar jim uspeva.
V ligi KHL igra še en Slovenec, ravno pri Medveščaku. Ste mogoče z Galom Korenom stopili v stik?
Ne, Gala sploh še nisem osebno spoznal. Vem le, da zelo malo igra, prednost imajo tujci, on je v ekipi, ker potrebujejo mlade igralce zaradi pravil. Želim mu, da bi dobil več priložnosti, če ne, pa mislim, da bi bilo za njegovo kariero boljše, če bi zaigral v kakšni drugi, mogoče slabši ligi, kjer bi dobil večjo minutažo in bi lahko napredoval. Na roko mu gre tudi to, da je še zelo mlad in se v prihodnje še vedno lahko vrne v ligo KHL.
Kmalu vas čaka tudi reprezentančna akcija. Domnevam, da se veselite tudi te?
Da, komaj čakam, da bom nekaj časa preživel tudi v družbi Slovencev, da se ne bom družil samo z Rusi (smeh). Precej časa je minilo, odkar sem bil doma.
Se je kdaj pojavila kakšna ovira, recimo zahteva kluba, da se čez manj kot dva tedna ne bi pridružili risom?
Ne, v pogodbi imam zapisano, da me na reprezentančne zbore morajo spustiti. Če seveda ne bom poškodovan, bom prišel. Gre za edini turnir pred olimpijskimi igrami, prav tako pa vedno rad zastopam Slovenijo, če se le da.
Se že ozirate v Soči?
Za zdaj še ne. Ko se bodo olimpijske igre približevale, se seveda bom. Zdaj se osredotočam na svojo sezono, ekipo, svojo igro.
Se v Rusiji že kaj občuti olimpijska mrzlica?
Težko rečem. Tu v Habarovsku ni nekega vznemirjenja. Verjamem, da se bo histerija začela po novem letu, a za zdaj ne čutim kakšnega posebnega olimpijskega utripa.
