Šampion svetovnega kova se je v pogovoru za STA spomnil začetkov kariere ter najdragocenejših spominov, ki jih bo za vedno nosil v srcu.
Pegan, ki je nazadnje tekmoval lani spomladi, je na drogu leta 2005 v Melbournu osvojil naslov svetovnega prvaka, ob tem pa ima s SP tudi tri naslove svetovnega podprvaka (2002, 2006, 2007). S prvenstev stare celine je domov prinesel pet kolajn, leta 1994 in nato deset let pozneje v Ljubljani se je povzpel na evropski prestol, ob dveh naslovih evropskega prvaka ima v zbirki še en naslov podprvaka (2007) in dve bronasti kolajni (2000, 2008). Preden so mu poškodbe preprečile vadbo na vseh orodjih in se je specializiral za drog, je zmage na svetovnih pokalih osvajal tudi na bradlji. Skupno je na obeh orodjih zbral neverjetnih 32 zmag (od tega 28 na drogu), vštevši zmago na finalu dveh sezon 2001 in 2002, ter več kot 50 uvrstitev na stopničke svetovnega pokala.
V zgodovino športne gimnastike se je za vedno zapisal z dvema težkima prvinama; tako na bradlji kot na drogu je namreč izvajal svojo prvino - pegana. Pegan na bradlji (diamidov na eno lestvino z enim obratom) mu je povzročal kar nekaj težav, pravi, pegan na drogu (dvojni salto naprej čez drog v ponovni prijem) pa je gledalcem med njegovimi nastopi jemal dih in postal njegov zaščitni znak.
Kakšni so bili vaši začetki? Kako to, da ste pristali v telovadnici, medtem ko si večina otrok želi posnemati nogometaše, košarkarje, hokejiste, teniške igralce ...?
Začelo se je s krožkom telovadbe na osnovni šoli na Viču. Tega je obiskoval že starejši brat, ko si otrok, pa si vedno želiš vse, kar ima starejši brat, tako da sem se mu kar pridružil. On je kmalu nehal, jaz pa sem vztrajal. Takrat smo telovadili pod vodstvom Borisa Pavlihe in smo prestopili v Partizan Vič. Ker sta brat in sestra začela obiskovati plavanje, sem šel tudi sam v 4. razredu na plavanje, v 7. razredu sem si želel plesati, ker je tja hodil moj sošolec, a vsakič sem se vrnil v telovadnico.
Zaradi česa ste se ves čas vračali h gimnastiki? Ste bili v preteklosti kdaj že na tem, da končate kariero?
Jaz v bistvu družbe zunaj telovadnice nisem imel, saj se s sošolci v prostem času nisem mogel družiti, ker sem ves čas treniral. Nisem imel končnih izletov, petkovih večernih izhodov, ker smo ob vikendih še toliko bolj trenirali. Imel pa sem dobro družbo v telovadnici, Boris nas je znal držati skupaj. Čeprav nas je zelo gnal, smo vseeno z veseljem hodili na treninge. Bili pa so tudi trenutki, ko sem si želel končati kariero. Že na Viču, pa potem še večkrat v Trnovem, kamor sem prestopil pri 13 letih. Takrat je bil sistem takšen, da so vsi najboljši telovadci iz ljubljanskih klubov v kategoriji mladincev prestopili v Trnovo pod okrilje Jožeta Mešla, ki je bil zvezni selektor. Zataknilo se je vsako poletje, ko sem si želel za dlje časa na morje. Zgodilo se je, da me v telovadnico ni bilo po več mesecev, pa sem se vedno nekako vrnil. Šele pozneje, nekje po srednji šoli, nekako ugotoviš, da si v šport vložil že preveč časa in truda in da bi bilo škoda kar tako končati.
Kaj je bil prelomni trenutek vaše kariere, ko ste se odločili, da boste življenje posvetili športu?
Mislim, da je bilo pri tem zelo pomembno, ker sem se zelo hitro prebil v vrh. Že leta 1994 sem malo po 20. rojstnem dnevu v Pragi osvojil naslov evropskega prvaka na drogu, po tem pa se je zame vse spremenilo. Kmalu sem se zaposlil v vojski. Če tega uspeha ne bi bilo, bi mi bilo precej težje, saj nato do leta 1996 nisem dosegel odmevnejšega rezultata, ko sem bil na SP v San Juanu četrti. V svetovnem pokalu sem dobro tekmoval, na EP ali SP pa mi v tem obdobju ni šlo. V Sabaeju leta 1995 na kvalifikacijskem SP za olimpijske igre 1996 v Atlanti, ko smo imeli še obvezne vaje, sem "kiksnil" za finale na drogu, v mnogoboju pa le za nekaj mest zaostal za uvrstitvijo na OI. Takrat sem bil blizu olimpijskega nastopa. Če ne bi bil zaposlen v vojski, bi zagotovo nehal, tako pa sem telovadil naprej.
Pa se dotakniva olimpijskega nastopa, ki je bil za vas v 33-letni karieri kot zaklet. Čeprav ste bili na drogu stalnica v svetovnem vrhu, pa ste vseeno OI lahko spremljali le prek TV-zaslonov. Večkrat ste dejali, da ste se s tem sprijaznili. Ste se res?
No, kaj drugega mi niti ne preostane. Je pa res, da je kvalifikacijski sistem Mednarodne gimnastične zveze za OI po mojem povsem zgrešen oziroma nenaklonjen specialistom po orodjih, kar je paradoks, saj pri zvezi obenem spodbujajo specializacijo. Zelo blizu OI sem bil že leta 1996, pa mi je malo zmanjkalo in tako še nekajkrat. Ko sem misli na olimpijski nastop pri sebi že pokopal, je prišlo SP 2007 v Stuttgartu. V obdobju od 2005 do 2008 sem bil odlično pripravljen in na drogu osvojil tri zaporedne medalje na SP. Leta 2005 sem zmagal, 2006 in 2007 pa sem bil drugi. A to ni bilo dovolj za uvrstitev na OI, saj je v Stuttgartu štela le zmaga. Takrat sem bil res žalosten in mi je bilo zelo hudo. Čeprav sem že povsem odpisal OI, pa sem v Stuttgartu vseeno še upal. OI v Pekingu 2008 so bile zame realno zadnja priložnost, da bi na na igrah lahko osvojil kolajno. Lani v Londonu ne bi imel česa iskati, saj je drog zelo napredoval.
Poškodbe so nekako sestavni del kariere vsakega vrhunskega športnika. Vam je v bistvu ena prekrižala več načrtov in se vlekla več kot deset let.
Do leta 1997 sem vztrajal pri mnogoboju, bil sem vsestranski telovadec. Najprej sem se poškodoval septembra 1997, ko sem na parterju postrani pristal, saj sem zaradi spomina na zlom noge leta 1987 vedno seskoke delal nepravilno. Takrat sem si poškodoval medenico, nato pa je prišel še tisti nesrečni padec z droga. Novembra sem grdo padel z droga, si resneje poškodoval hrbet in zato tudi opustil mnogoboj. Zdravniki so takrat rekli, da bržčas ne bom mogel več telovaditi. Za operacijo se nisem odločil, zato sem se nekako navadil telovaditi in živeti s poškodbo, zaradi katere imam težave še danes.
Po letu 1997 ste nastopali le še na bradlji in drogu, na obeh orodjih ste zmagovali v svetovnem pokalu, nato ste opustili še bradljo. Zakaj?
Po letu 1997 sem dolgo nastopal le še na teh dveh orodjih. A na bradlji sem velikokrat delal napake. In to ravno pri peganu. Če sem kje "kiksnil", je bilo to pri peganu. Za razliko od droga, kjer sploh ne pomnim, da bi kdaj naredil napako pri peganu. Nato sem si poškodoval še zapestje pri premetu na eno lestvino, tako da sem se rešil še bradlje (smeh). Imel sem artroskopijo, a ni dolgo pomagalo, tako da sem bradljo dokončno opustil. Z njo sem se vedno mučil in sem bil tega prav vesel. A ena prednost je pa le bila: ko sem še vadil mnogoboj ali pa vsaj in bradljo in drog, sem vedno precej lažje prišel do kondicije na drogu.
Kaj je za vas največji uspeh kariere in katera tekma vam bo najbolj ostala v spominu?
Ne glede na vse zmage v svetovnem pokalu, štejeta le EP in SP. Četudi si zmagoval v svetovnem pokalu, si bil v primeru napake na velikem tekmovanju, ne glede na to, da so bili tekmeci isti kot v svetovnem pokalu, že takoj zanič. SP je le SP in zmaga v Melbournu 2005 je brez dvoma najpomembnejša. A v spominu mi bo najbolj ostalo EP 2004 v Ljubljani, ko sem pred domačimi navijači osvojil naslov. Prve zmage v Pragi se sploh ne spomnim. Spomnim se Melbourna, pa tudi tisto prvenstvo ni bilo tako posebno. Spomnim se, da je bilo vroče, da smo imeli vsi težave z drogom, vsi finalisti smo padali kot hruške, a ko je prišla tekma, mi je uspela krasna vaja, pa še "zalimal" sem. Ne vem, kako mi je to uspelo. Prej pa je še Mitja (Petkovšek, op. STA) zmagal. Nikoli si ne bi mislil, da se lahko tako odvije. Zanimivo, da sva bila že leta 2002 v Debrecenu na SP oba druga, v Melbournu sva oba zmagala. Tega se bom zagotovo vedno spominjal.
Pravite, da je bila Ljubljana 2004 nekaj posebnega?
V spominu mi bo zagotovo najbolj ostalo EP v Ljubljani, a ne toliko zaradi dobrega, zaradi naslova evropskega prvaka, kot zaradi tega, ker mi na ogrevanju pred tekmo prav nič ni šlo. Živo se spominjam, kakšne "štale" sem delal tik pred tekmo. Prepričan sem, da je "coach" vse sive lase, ki jih ima, dobil takrat (smeh). Tega nikoli ne bom pozabil. Na ogrevanju pred tekmo sem kot za stavo padal pri vseh elementih, ki sem se jih lotil: tkačev, pegan, seskok ... Iz elementa v element je bilo slabše. A na tekmi sem potem dobro naredil, izšlo se je sanjsko. Domača zmaga je sploh nekaj posebnega. In spet dobiš nov elan za delo. Vsaka takšna tekma ti da nov zagon.
Kako pomembno je ime v gimnastiki, da te sodniki in tekmeci poznajo?
Ime je brez dvoma zelo pomembno. Dolgo časa si ga ustvarjaš z dobrimi nastopi, a ko ga enkrat imaš, je vse veliko lažje. Če se spomnim, kolikokrat so me sodniki prikrajšali, verjamem, da sem prav tolikokrat kdaj prav na račun imena dobil kakšno dodatno, ne bom rekel desetinko, včasih je bila dovolj že stotinka, ko so bile ocene še do deset. Kar dolgo sem imel prednost pred fanti in ni mi bilo treba narediti idealne vaje. Če sem naredil brez večje napake, sem zmagal.
Ob vseh spremembah pravilnika se je spreminjala tudi vaša sestava na drogu. Katera je bila vam najbolj všeč?
Brez dvoma tista s peganom in še tremi spusti. Tista vaja je bila res odlična. Bila je raznolika, atraktivna in je gledalce večkrat dvignila na noge. Ko pa so pri Mednarodni gimnastični zvezi začeli spreminjati pravilnik v to smer, da so spustom odvzeli težavnost, je drog po mojem izgubil veliko privlačnosti. Dandanes telovadci delajo le še kolmane in kovacse in nič drugega; včasih so bile sestave precej bolj raznolike. Škoda, da so šle spremembe v takšno smer, saj so prikrajšani tudi gledalci.
Ste imeli pred nastopi tremo ali ste se z leti tekem lotevali bolj rutinirano?
Treme se nikoli v karieri nisem znebil. Vedno sem jo imel, že od malega in prav na vseh tekmah. Sploh ni bilo pomembno, ali je šlo za državno ali svetovno prvenstvo. A na tekmi sem kar nekako naredil vajo, vendar daleč od tega, da bi bil pri tem sproščen. Po mojem sem imel ves čas strah, da se ne bi resno poškodoval. Drog je le posebno orodje, pa še v seskok, trojno skrčeno salto, nikoli nisem zaupal. Vedno sem nekako le spustil lestvino in upal, da bom varno pristal. Pa tudi pri peganu sem imel vedno strah. Na vsakem ogrevanju pred tekmo sem se prvič "na pamet" vrgel v element in vedno sem se bal, da se ne bi kaj polomil.
Trojno skrčeno salto z droga je izvajalo le malo telovadcev. Zakaj ste vztrajali pri tem tveganem seskoku, saj vam je velikokrat prav seskok odnesel kolajno?
Dejstvo je, da seskoka nikoli nisem imel dobro natreniranega, čeprav sem ga ogromno treniral. Vedno sem imel pred njim strah. Res je bil ponavadi seskok tisti, kjer sem največkrat izgubil kolajno na velikih tekmah. Verjetno bi bilo prav, da bi ga s "coachem" zamenjala za dvojno stegnjeno salto z vijakom. A ne vem, če bi bila to res prednost. Trojno salto je delalo zelo malo telovadcev in vsaj na začetku sem veliko pridobil na ta račun. A res lahko na prste ene roke preštejem, kolikokrat sem ga "zalimal".
Zadnjo kolajno na velikem tekmovanju ste osvojili leta 2008 na EP v Lozani, na SP 2009 v Londonu in EP 2010 v Birminghamu ste bili prav tako finalist, a ste ostali brez odličja. V sezoni 2010 ste še zmagovali v svetovnem pokalu, nazadnje pa ste nastopili lani. Kaj vas je vedno znova gnalo naprej?
Na zadnjih dveh tekmah kariere v Osijeku in Mariboru sem bil zelo zadovoljen in ponosen nase, da se mi je po poškodbi uspelo tako dobro pripraviti. Sploh v Mariboru sem dobro nastopil in prikazal največ, kar sem v tistem trenutku lahko. Nato sem upal, da se bom pripravil jeseni za svetovni pokal in nato nadaljeval letos spomladi. Treniral sem, a ni šlo več naprej. S "coachem" sva bila dogovorjena, da če se mi bo uspelo pripraviti za spomladanske tekme, bom nadaljeval, sicer bom moral sprejeti dejstvo, da je čas za slovo. Ni se mi uspelo pripraviti. Zakaj ne, je najbrž skupek več dejavnikov; malo zaradi poškodbe, tudi zaradi let, nenazadnje nisem več rosno mlad, pa tudi zaradi pomanjkanja energije. Mislim, da sem se odločil pravilno.
Ste se zdaj sprijaznili z odločitvijo o koncu in kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Sem povsem pomirjen, saj se ne čutim več zmožen telovaditi na takšni ravni kot prej. Tudi lažjo sestavo bi bilo treba natrenirati, po mojem bi s tem preveč tvegal, tako da si ne upam več. Prvič zaradi poškodbe, drugič pa dvomim, da bi se mi uspelo spet tako dobro pripraviti. Dejstvo je, da ne zmorem več toliko časa posvetiti treningom, pa tudi telo bržčas teh naporov ne bi več preneslo. Mislim, da sem se ob pravem času odločil za konec. Morda bi se lahko kakšno leto prej, ampak vsaka stvar je za nekaj dobra, tako da sem se popolnoma sprijaznil s tem, da je to to. Želim si ostati v gimnastiki. Sicer ne kot trener, a verjamem, da lahko pomagam na druge načine.
