V rubriki, v kateri vsak ponedeljek gostimo športnika in ga predstavimo nekoliko drugače in predvsem veliko bolj osebno, se je v nekaj letih zvrstilo precej imen, zvezdnikov, selektorjev, legend slovenskega športa in tujcev, ki so na slovenskih tleh pustili poseben pečat. Vsak ima svojo zgodbo, zabavno, tragično ali navdihujočo, a vedno zelo posebno. Tudi tokratni sogovornik, ki ga je pred več kot dvajsetimi leti pot zanesla v Slovenijo, nam je v pogovoru postregel z marsikatero zanimivostjo. V njegovi igralski karieri se je nabralo precej pripetljajev, kot vse kaže, se jih bo še več, pa čeprav zatrjuje, da je tokratna sezona, septembra bo dopolnil petinštirideset let, res zadnja. A kolikokrat je to že trdil, pa je še vedno tu. Še vedno igra, trenira in tekmuje tudi s petindvajset let mlajšimi soigralci in tekmeci. In kot pravi, še vedno neizmerno uživa v tem, kar počne.
»Včasih se počutim, kot da so vsi soigralci, s katerimi igram in treniram v klubu, moji sinovi. Večinoma so mlajši za dvajset do petindvajset let,« je v smehu pristavil Filippo, ki se je pred skoraj petinštiridesetimi leti rodil v mestecu Portoguardo blizu Benetk. »Živel sem v povsem običajni družini, kjer so imeli vsi radi nogomet, vendar sem bil prvi, ki se je z njim tudi profesionalno ukvarjal. Občutek imam, da bi lahko ustvaril veliko boljšo kariero, kot sem jo, vendar glava takrat, ko bi lahko naredil tisti preskok, ni bila na pravem mestu. Tako sem nekaj časa delal tudi v banki, končal sem namreč študij, a ljubezen in strast do nogometa sta ostali. To je tisto, kar me je gnalo, da toliko let vztrajam v tem športu. Vem, da nisem najboljši, a še vedno rad treniram, rad imam trdo delo in zadoščenje, ki ga čutim po tem, ko sem fizično aktiven in igram nogomet,« je z veliko zanosa o okroglem usnju govoril izkušeni nogometaš, za katerega se vsakdan že vse življenje vrti okrog tega športa.
Nikoli ne veš, kdaj bo moj zadnji dan. Sovrstniki bi plačali z zlatom, da bi lahko še igrali, tudi zato še vedno igram z veliko strastjo. Za zdaj se počutim še odlično, nekaj težav z bolečinami imam le, ker sem imel v preteklosti težave s tetivo.
Tudi zato ga je med pogovorom vedno znova zaneslo v te vode. Ko se je spominjal svojih začetkov in tega, kako se je skušal prebiti med najboljše oziroma vsaj na višjo raven, se ni mogel izogniti primerjavi med slovenskimi in italijanskimi razmerami: »Tu se je igralcem, ki igrajo na primer za Gorico, veliko lažje prebiti v tujino, saj konkurenca ni tako velika. V Italiji je boj veliko bolj neizprosen. Če na primer pod drobnogled vzamem enega od najboljših nogometašev, ki trenutno igrajo v prvenstvu, Massima Codo, lahko vidimo, da s svojo kakovostjo v slovenskem prvenstvu izstopa, zato ni nič čudnega, da po njem povprašujejo številni drugi klubi, čeprav je v italijanski tretji ligi veliko takšnih igralcev.«
Med drugim je Zovatto branil barve takratnega tretjeligaša Venezie, v svoji karieri pa je skupno branil barve desetih klubov, od Pordenoneja, italijanske Gorice pa vse do NK Brda in Adrie Mirna. »Takrat smo nogomet igrali predvsem zaradi zabave in veselja, čeprav smo že nastopali v profesionalni ligi. V današnjih časih opažam, da je mladim nogometašem pomemben predvsem zaslužek, velikokrat ni pravega veselja do igre, na trening ne hodijo z nasmeški.«
Ko smo ga povprašali o tem, kaj je najlepši trenutek, ki se mu je pripetil med četrtstoletno kariero, je odgovoril, da mu je daleč najbolj všeč to, da je zaradi nogometa spoznal ogromno ljudi, sklenil številna prijateljstva in videl ogromno sveta. »Poznam ogromno trenerjev, igralcev, igrali smo po vsej Sloveniji, ki jo izjemno dobro poznam,«se je pohvalil izkušeni nogometaš. Dodal je: »Kdo ve, mogoče bo pot tudi mene zanesla v trenerske vode, čeprav o tem še ne razmišljam. Za zdaj sem še dovolj čil in zdrav, da lahko še vedno igram na tej ravni, čeprav imam skoraj petinštirideset let. Toda nikoli ne veš, kdaj bo moj zadnji dan. Sovrstniki bi plačali z zlatom, da bi lahko še igrali, tudi zato še vedno igram z veliko strastjo. Za zdaj se počutim še odlično, nekaj težav z bolečinami imam le, ker sem imel v preteklosti težave s tetivo.«
O tem, da je njegove kariere mogoče že konec, je razmišljal že pred trinajstimi leti, ko je na nogometnem igrišču prišlo do neljubega dogodka. »Takrat sem moral svojo kariero prekiniti za pet let, saj sem na tekmi s Tolminom izgubil živce, udaril sodnika in prejel tako visoko kazen. Čeprav nisem smel igrati, sem šel vsak dan na trening in med služenjem kazni treniral in trdo delal, da bi se lahko vrnil še za kakšno sezono, toda še vedno vztrajam. Zavedam se, da je bila to povsem moja krivda, čeprav je bilo na drugi strani pomanjkanje spoštovanja. Zdi se mi, da je bila kazen prehuda,« je o tem dogodku spregovoril Filippo in dodal: »Ko sem se po petih letih spet vrnil na igrišče, je bila moja prva tekma spet s Tolminom, za nameček je bil isti tudi sodnik. Toda tokrat ni piskal proti meni (smeh).« Med vsemi nogometaši, s katerimi je imel v svoji karieri priložnost igrati, je bil tudi Saša Jakomin, legenda koprskega kluba, s katerim sta se na koncu sezone velikokrat šalila in pogovarjala o tem, koliko časa bosta še vztrajala. »Nekoč sem mu rekel, da bom igral tako dolgo kot on.«
Ker nisem točno razumel, kaj je želel povedati, mi je sin rekel: Filippo, nisi si pripel varnostnega pasu. Policistu ni bilo nič jasno, še več, ni verjel, da je to sploh moj sin, zato je v dokaz zahteval dokumente, nato se mi je opravičeval.
Ko ne igra svojih, si z veseljem ogleda tekme prve slovenske lige, predvsem Gorice, saj je to ekipa, za katero stiska pesti na Slovenskem. »Ekipa mi je zelo všeč, tudi zato, ker igra v njej precej Italijanov, vendar se mi zdi, da v napadu igra premalo pogumno. Maribor letos ni tako zelo dominanten, kot je bil v preteklih sezonah, zato sem, ko je s klubom začela sodelovati Parma, pričakoval, da se bo Gorica borila za sam vrh, zdaj pa se nahaja na četrtem mestu. Mislim sicer, da je trener Luigi Apolloni izjemen človek, ki je predan nogometu in o njem nenehno razmišlja, toda manjka mu napadalna miselnost, čeprav bi na ta račun na primer izgubil kakšno tekmo,« je o klubu iz mesta vrtnic povedal član ekipe Adrie Mirna, ki je svoj čas v ekipi Brd sodeloval tudi s svojim še vedno dobrim prijateljem in trenutno pomočnikom trenerja Darka Milaniča pri Sturmu Novico Nikčevićem. Poleg prvega strelca slovenskega prvenstva Massima Code mu je všeč še en nogometaš, ki igra na Primorskem, in sicer nogometaš Kopra Goran Galešić. »Predstavljajte si ga v Mariboru ob boku Mendyja in Marcosa Tavaresa. Mislim celo, da bi z lahkoto igral tudi v vrstah Barcelone, toda tako kot jaz ima eno težavo, da glava ni na pravem mestu.« Že od malega stiska pesti za Juventus, pravi, da je to klub, ki mu je bil v krvi od rojstva. »Juventus je pač Juventus,«se je namuznil in dodal: »Morali so si izmisliti afero calciopoli, toda stara dama je pokazala, za kako velik klub gre in v zadnjih treh letih ji v Italiji ni para.«
Morali so si izmisliti afero calciopoli, toda stara dama je pokazala, za kako velik klub gre in v zadnjih treh letih ji v Italiji ni para.
Zaradi bližine meje med Italijo in Slovenijo je že takrat, ko je igral še v Italiji, velikokrat zahajal v deželo na sončni strani Alp, največkrat se je s prijatelji odpravil v goriški kazino, kjer je spoznal dekle, ki je bilo tam zaposleno, pozneje se je prav s tem dekletom poročil. »Preden sva se spoznala, sem čakal na priložnost za prestop v serie b. Navezal sem stike z Verono, a pozneje sem si premislil ter se preselil v Slovenijo.«Plod te ljubezni je sin, ki ga velikokrat spremlja tudi na tekmah, čeprav je po besedah Filippa tako kot njegova mama bolj umetniška duša in raje poprime za kitaro, kot igra nogomet. »Ker je odraščal na dvojezičnem območju, odlično obvlada oba jezika, in ker moja slovenščina ni dobra, mi velikokrat pomaga, če se znajdem v težavah (smeh). Ko sva se peljala na tekmo v Zagorje, naju je ustavil policist. Ker nisem točno razumel, kaj je želel povedati, mi je sin rekel: Filippo, nisi si pripel varnostnega pasu. Policistu ni bilo nič jasno, še več, ni verjel, da je to sploh moj sin, zato je v dokaz zahteval dokumente, nato se mi je opravičeval (smeh).«
Naš sogovornik se ne ukvarja le z nogometom. Je lastnik hotela v Šempetru pri Novi Gorici, ki pa je trenutno zaprt in čaka na obnovitvena dela. »Začelo se je z restavracijo, nato sem zgradil še hotel, ker je bila večina gostov Italijanov. Toda pozna se, da je tudi tam trenutno kriza, saj je gostov vedno manj, spustiti sem moral cene nočitev. Ne, res ni lahko preživeti v tem poslu, približno podoben položaj je kot v nogometu,« je še pristavil.
