Čeprav slovo od edinega tekmovanja, v katerem bi zmaji še lahko rešili sezono 2013/14, ni tragedija svetovnih razsežnosti, so z njim določene stvari v taboru ljubljanskega kluba brez dvoma prišle do točke, ko se cesta deli na več različnih poti. Do razpotja. Zdaj je vprašanje le, v kateri smeri bo šla Olimpija naprej.
Sašo Udovič s tem, kar so zeleno-beli včeraj pokazali proti absolutno najboljšemu klubu v državi, ni bil razočaran. »Dobro so se borili, pokazali so ogromno mero odločnosti, vidna je bila energija, želja po uspehu. Žal se je vnovič potrdilo, da če ne kronaš svoje premoči, si hitro kaznovan. In tako je bilo tudi tokrat, Maribor je izkoristil trenutek nepazljivosti v naši obrambi, potem pa je bilo vsega konec,« je z glavo zmajeval športni direktor zeleno-belih. Tedaj se je še zdelo, da bo pogovor z njim potekal le v luči pravkar videnega na zelenici stožiškega stadiona, toda hitro je postalo jasno, da Udoviča muči še nekaj drugega. Nekaj večjega, pomembnejšega in odmevnejšega. Nekaj mu je ležalo na jeziku, to je bilo nekaj, kar je preprosto moral povedati. »Mislim, da smo dosegli točko, ko se moramo vprašati, kako naprej. Že ves čas poudarjam, da želim zgraditi mlado, poletno ekipo, ki bo v ponos Ljubljani. Kot športni direktor sem zadolžen za to, vendar ne morem normalno opravljati svojega dela, če nimam povsem svobodnih rok,« je poudaril nekdanji reprezentančni napadalec, nato pa dokončno udaril s pestjo po mizi: »Odločil sem se, da se je čas Milorada Kosanovića na klopi Olimpije iztekel. Kot športni direktor menim, da mora te mlade fante prevzeti nekdo drug. Dejstvo je, da smo ostali brez finala pokala, v prvenstvu pa v zadnjem času nismo uspeli premagati treh klubov, ki so na lestvici za nami. Skratka, upravi bom predlagal Kosanovićevo zamenjavo, ve pa se, kdo je tisti, ki odloča.«
Tako sem se odločil, za to odločitvijo stojim in zagotovo si ne bom premislil. Ne, ker bi se želel potiskati v ospredje, ne, ker bi mislil, da sem najpomembnejši. Nisem, Olimpija je najpomembnejša. Zato si tudi prizadevam za spremembe, ker vem, da si Ljubljana zasluži boljšo Olimpijo. To je cilj, ki bi ga rad dosegel, to je tisto, zaradi česar sem prišel, in nič drugega. Želim si, da bi tukaj lahko ostal 10, 20 let, da bi skupaj naredili nekaj velikega.
Ne prvi, ne zadnji
Vse bolj se torej zdi, da se v ljubljanskem nogometnem loncu spet kuha vse prej kot okusna čorba. Mesec štirih večnih derbijev je zaradi pomembnosti le-teh za Olimpijo marsikaj zakril, zdaj, ko je ostala le še kruta realnost, pa se bo očitno začelo igrati z bolj odkritimi kartami. Poraja pa se vprašanje, ali Udovič sploh ima moč, da kaj spremeni v klubu, ki ga že vrsto let vodi čisto pravi nogometni samodržec. Izet Rastoder je v zadnjih nekaj sezonah ostal že brez številnih tesnih sodelavcev, številni so hitro, prehitro spoznali, da je preživetje pri Olimpiji ključno povezano s tem, ali dviguješ roko ob idejah prvega moža ali ne. Nekateri so se s tem sprijaznili, nekateri ne. Udovič se je zmajem pridružil z jasno željo, da bi vse skupaj spravil na višjo raven, a vse bolj se zdi, da je obupal že po nekaj mesecih. Ne prvi, verjetno tudi ne zadnji. Na koncu bo najkrajšo verjetno spet potegnila Olimpija. Kdo je glavni krivec za to, pa presodite sami.
