V Solingenu v Nemčiji rojen 23-letni fant je bil nedolgo tega okronan za najboljšega nogometaša v Sloveniji v letu 2013, v šestem Ekipinem izboru je za seboj pustil prav vse tekmece. In to z naskokom! Milivoje Novaković, Samir Handanović, Valter Birsa in Roman Bezjak so bili nemočni, Kampl je v preteklem letu pokazal preprosto preveč, da bi ga lahko ogrozili. In leto 2013 je bilo zanj res neverjetno.
Ne samo zaradi zmage v omenjenem izboru, še precej bolj zaradi tega, kar se mu je zgodilo na igrišču. Zabil je svoj prvi gol za Slovenijo (verjetno še niste pozabili čudovitega udarca na tekmi z Albanijo v Stožicah ...), bil je morda celo ključni člen pri vračanju upanja v našo nogometno reprezentanco. Potem pa je tukaj še klubska scena, na kateri je bil tako ali tako neverjeten. Če ne bi igral le za Slovenijo, če bi nastopal za Nemčijo, bi večina svetovnih medijev zagotovo o njem govorila kot o enem najbolj vročih nogometašev v Evropi.
Dejstvo, da ni tako, tega sicer ne spremeni, Kampl je dejansko eden tistih, za katerimi se dviguje največ prahu. V Salzburgu blesti do te mere, da se zanj zanima vedno več klubov, tudi velikani. Omenja se Fenerbahče, pisalo se je o Juventusu in Borussii iz Dortmunda, našel bi se še kdo. A Kampl ostaja z nogami trdno na tleh. Še vedno je dosegljiv, ustrežljiv in prijazen, takšen, kakršen je bil že, ko ga v Sloveniji ni poznal še skoraj nihče. Čas si je seveda vzel tudi za bralce Ekipe in nastal je intervju, ki je pred vami.
Izbrani ste bili za najboljšega slovenskega nogometaša leta. Vam to godi, ste ponosni na to?
Kako ne bi bil zadovoljen in vesel. Počaščen sem, da me je doletela takšna čast. Pred enim letom ne bi mogel niti pomisliti na to, da se mi bo zgodilo nekaj takšnega. To seveda zgolj govori o tem, kaj vse se ti lahko v enem letu zgodi v nogometu, v življenju. Pred enim letom sploh še nisem dobro igral za člansko reprezentanco, zdaj mi je selektor namenil pomembno vlogo v udarni enajsterici, za nameček pa sem bil v vašem časniku proglašen še za nogometaša leta. Neverjetno. Ampak to ni bila velika novica le zame, pač pa tudi za mojo družino. Vsi so pozorno spremljali vaš izbor, in ko je postalo jasno, da sem slavil, so bili presrečni. No, jaz pa tudi, kaj pa drugega!
To, da so vas izbrali novinarji, temu verjetno daje še toliko večjo težo?
Lepo je, če te imajo radi navijači, toda nogometašu verjetno celo več pomeni, da ga za njegove dobre igre nagradijo novinarji. To je največja mogoča čast. Jaz se z vsemi novinarji dobro razumem, a dvomim, da so zaradi tega glasovali zame (smeh). Je pa lepo, če te imajo radi in navijači in novinarji. Kadar je tako, je še toliko lepše igrati za Slovenijo! Bi se pa vsekakor vsem, ki so glasovali zame, rad iz srca zahvalil.
Marsikdo bi se rad iz srca zahvalil vam - za izjemne predstave. Tako na klubski kot tudi seveda reprezentančni ravni ... Bi si v letu, ki je za nami, sploh lahko želeli še kaj več?
Še nikdar se mi v življenju ni zgodilo toliko, kot se mi je v letu 2013. V klubu mi je že pred tem šlo kar dobro od nog, toda vedno sem si želel biti uspešen tudi na reprezentančni ravni. Vedno sem sanjal o tem, da bom nekoč nosil dres Slovenije, da mi bo dana ta čast. Prej sem bil večkrat na klopi, nekajkrat niti nisem bil vpoklican v reprezentanco, nato pa sem letos na prijateljski tekmi s Turčijo le dočakal svoj trenutek. Selektor Srečko Katanec me je pustil igrati od začetka in od tega trenutka dalje se nisem več ozrl nazaj. S tem so se mi uresničile sanje, zdaj sem res srečen. Moram se zahvaliti selektorju, ker mi je ponudil priložnost, da sem lahko pokazal, kaj znam. In ker je s tem potrdil, da resno računa name. Res se rad vsakič vrnem dol (v Slovenijo, op. p.) in vsakič mi je žal, ko ne morem biti zraven. Skratka, leto 2013 je bilo zame zelo dobro že zaradi Salzburga, popolno pa zaradi reprezentance.
O golu, ki ste ga zabili Albaniji, bi lahko govorili v nedogled. Bi sploh lahko kdaj pozabili nanj?
Ne, tega zadetka ne bom pozabil nikdar. Ne samo, da je bil moj prvi za Slovenijo, bil je še morda celo najlepši, kar sem jih kdajkoli dal v svoji karieri. To je bil dan, ki se mi je za vse večne čase vtisnil v spomin. Ko na tako pomembni tekmi žoga po tvojem strelu konča v mreži, na semaforju pa se izpiše rezultat 1:0, si težko srečnejši. Ko sem videl, da sem zadel cilj, so me prevzela neverjetna čustva, takšna, kakršnih ne občutiš velikokrat. Skoraj bi se mi zmešalo od veselja! Ne, tega res ne bom nikdar pozabil. Bilo je prelepo, da bi lahko.
Vas zdaj, ko ste uspešni, kdo v Nemčiji, ko se vrnete v rojstni Solingen, kdaj pocuka za rokav in vam reče, da je škoda, ker se niste raje odločili za elf? Je vam morda kaj žal, da ste se zaradi Slovenije odpovedali Nemčiji, za katero vemo, kaj pomeni v svetu nogometa?
Ne, ne in še enkrat več ne! Doma se z nikomer ne pogovarjam o tem, nihče ne dreza vame, saj vsi dobro vedo, da za Slovenijo igram z največjim mogočim veseljem. Čeprav nikdar nisem živel v Sloveniji, se počutim zgolj in samo kot Slovenec. Starša sta me tako vzgojila, da se dobro zavedam svojih korenin, jih spoštujem in cenim. Slovenija je moja prva država, zato sem imel vedno pred seboj zgolj en sam cilj: igrati za slovensko reprezentanco. Nekaj časa zaradi določenih težav sicer nisem bil zraven v mlajših selekcijah, toda kljub temu nikdar nisem obupal. Potrpežljivo sem čakal na priložnost, vedel sem, da bo prišla, če se bom trudil. K sreči tudi je. To sem povedal že večkrat in bom še enkrat: najbolj se moram zahvaliti Tomažu Kavčiču. Poklical me je v mlado reprezentanco, čeprav me ni poznal. Pod njegovim vodstvom sem začel redno igrati v dresu z državnim grbom, čas, ki sem ga preživel v selekciji do 21 let, je bil neizmerno lep. Ekipa je bila dobra, bili smo uspešni, za nameček smo postali še odlični prijatelji. Ne, res ne obžalujem, ker sem Nemčiji rekel ne. Nikdar ne bom. Slovenija je bila odločitev srca, vsakič, ko se vrnem tja, se imam super.
O Srečku Katancu imate bržčas dobro mnenje?
Super se razumeva, težko bi se bolje. On je seveda selektor, torej tisti, ki daje navodila, moja naloga pa je, da poskušam na najboljši način na igrišču uresničiti to, kar zahteva od mene. Včasih seveda pride do situacije, ko se moraš sam odločiti, kaj narediti, tedaj upaš, da boš to storil tako, da selektor ne bo jezen nate (smeh). Najbolj me veseli, da več ali manj razmišljava enako, najina pogleda na nogomet se ne razlikujeta veliko. Sva na isti valovni dolžini, kar se seveda vidi tudi na igrišču. Škoda, ker nismo premagali Švice v Bernu, saj mislim, da bi imeli res lepe možnosti za preboj na svetovno prvenstvo. Lepo bi bilo, če bi bili mi drugi in če bi tudi nam žreb namenil Hrvate (smeh). To bi bilo res zanimivo ...
Svetovno prvenstvo je za nas že pozabljena zgodba, z mislimi smo že pri naslednjem velikem tekmovanju, pri Euru 2016. Tja se Slovenija skoraj mora prebiti, kaj ne?
Naslednje evropsko prvenstvo bo velika priložnost za številne, seveda tudi za nas. Prostora bo več za osem držav, kar ni malo. Možnosti bodo še večje, čeprav moramo najprej počakati na žreb, preden lahko z gotovostjo trdimo kaj takšnega. Največji razlog za naš optimizem mora biti vsekakor spoznanje, do katerega smo prišli na zadnjih tekmah - da se nam ni treba bati nikogar, da se lahko kosamo z vsakim. Norvežane smo nadigrali, tudi v Švici smo igrali zelo dobro, imeli kar nekaj priložnosti, lahko bi zmagali. To sta veliki reprezentanci, marsikdo pozablja na to dejstvo ... Če se bomo dobro pripravili, če bomo nadaljevali tako, kot smo začeli, potem bomo imeli vse možnosti za preboj na zaključni turnir. To mora biti tudi naš cilj!
Žreb bo februarja v Nici, imate morda kakšne posebne želje? Bi si želeli biti v isti skupini z Nemčijo?
V bistvu mi je res vseeno. Nemčiji vsakič želim predvsem vse najboljše, saj moram biti pošten, ta država mi je ogromno dala. Tudi njeno reprezentanco zelo rad gledam, saj igra všečno, po mojem okusu. Zato bom držal pesti za njo v Braziliji, mislim, da sodi med favorite za zmago na svetovnem prvenstvu. Toda da bi si jo močno želel za nasprotnika v kvalifikacijah? Ne, res ne. Ne, ker bi se je bal, ampak ker mi je preprosto vseeno. Z vsakim se rad merim, z vsakim rad igram. Sem se pa recimo zelo razveselil, ko sem slišal, da se bomo pomerili z Argentino. To bo super stvar, ko bomo šli v Južno Ameriko.
Zaradi obračuna z Lionelom Messijem?
Upam, da bo igral, da se bom lahko pohvalil, da sem se meril z njim. Mogoče pa mu bom lahko tudi malce 'težil' (smeh).
Je zvezdnik Barcelone morda vaš vzornik? Glede na slog igre bi lahko bil ...
Všeč mi je kot nogometaš, toda enako velja tudi za Cristiana Ronalda. V tem trenutku sta skupaj s Franckom Riberyjem zagotovo najboljša na svetu. Ampak moj idol je bil samo en, vedno sem se navduševal predvsem nad Zinedinom Zidanom. Njega sem najraje gledal, užival sem v njegovih potezah. Ko je bil on na igrišču, je bilo vedno zanimivo, nikdar mi ni bilo dolgčas. Res ga je bilo lepo gledati, posledično je še v mladih letih postal moj idol in do danes se to ni spremenilo.
Komu bi podelili zlato žogo za leto 2013, če bi vi odločali?
Če bi gledali le na osvojene lovorike, potem bi si jo verjetno najbolj zaslužil Ribery. Toda sam se morda nekoliko bolj nagibam k Ronaldu. Neverjeten je, praktično na vsaki tekmi se vpiše med strelce, ves čas igra, skoraj nikdar ni poškodovan. Skratka, odločil bi se za enega od njiju, zame sta bila v letu 2013 enkratna oba, tako Ribery kot tudi Ronaldo.
Dotaknimo se malce vaše klubske kariere. Zdaj se v Salzburgu zagotovo počutite že kot doma, verjetno tudi ne obžalujete, da ste se odločili za selitev v Mozartovo mesto? Čeprav vas je verjetno kdo postrani gledal, ker ste iz Nemčije odšli v Avstrijo?
Preden sem se odločil za takšno potezo, nisem veliko vedel ne o avstrijskem nogometu ne o Salzburgu. Sem pa prepoznal priložnost, hitro mi je postalo jasno, da se mi ponuja nekaj zanimivega. Nekateri so se morda malce čudili, ko sem iz Nemčije odšel v Avstrijo, toda dejstvo je, da sem ravnal prav. Sem član odličnega kluba, imam vrhunskega trenerja, garderobo si delim z enkratnimi soigralci. Tukaj imam vse, kar potrebujemo za napredovanje, v Salzburgu se nogometaš res lahko počuti kot kralj. Ne, nikakor ne obžalujem, mislim, da si ne bi mogel izbrati boljše poti. Tukaj se na najboljši mogoč način pripravljam na korak naprej v svoji karieri.
Za nameček pa s Salzburgom nizate še odlične rezultate. Drugi del sezone bo peklenski, kajne? Na treh frontah se borite, verjetno želite osvojiti vsaj kakšno lovoriko?
Uf, ne govorite! Meseci, ki prihajajo, bodo neverjetni. Naš glavni cilj je vsekakor naslov prvaka, želimo slaviti tudi v pokalu. Doma hočemo potrditi, da smo najboljši. Potem pa je tukaj tudi liga Europa ... Ko smo na žrebu dobili Ajax, nismo bili žalostni, čeprav gre za velikana. Razveselili smo se tako uglednega nasprotnika, saj bomo imeli doma nabito poln stadion, za nameček pa menimo, da Nizozemci gojijo slog igre, ki nam ustreza. Oziroma povedano drugače: igramo tako dobro, da se lahko kosamo tudi z Ajaxom. Ni veliko ekip v tem trenutku, ki igrajo na takšen način. Ves čas želimo napadati, ves čas želimo imeti žogo v nogah. Smo tudi izjemno homogeni, vsak se bori za vsakega, za nas ni izgubljenega dvoboja. Skratka, drži, do konca sezone nas čaka nemalo zanimivih pustolovščin.
Kmalu pa se boste pomerili tudi z Bayernom, evropskim in svetovnim klubskim prvakom.
To so tekme, ki jih nikdar ne pozabiš. Ni kar tako igrati z Bayernom, še zlasti zdaj, ko so Münchenčani preprosto najboljši. To so zadeve, ki jih bom nekoč - upam - razlagal svojim otrokom, vnukom. Kot obračun z Argentino. Če se še dokažeš ali zamenjaš dres z nekom znanim, z nekim zvezdnikom, potem pa sploh ni treba izgubljati besed. Kar zadeva Bayern, se ga vsi že zelo veselimo. Težko delamo na treningih, da bomo pripravljeni, trudimo se, da se bomo enakovredno kosali z evropskim prvakom. Upam, da nam bo uspelo pokazati, da smo dobra ekipa, nasprotnik za to bo že pravi. Naš cilj je povzročiti kar največ problemov četi Josepa Guardiole.
Brez naslednjega vprašanja intervju z vami v tem trenutku preprosto ne bi bil tisti pravi. Veliko se govori, da boste že v kratkem zapustili Salzburg. Koliko resnice je na tem? Se za vas res zanima toliko znanih klubov?
S tem se sploh ne obremenjujem. Imam agenta, ki skrbi za mojo kariero, za vse, kar se dogaja, je zadolžen on. Že pred časom sem mu dejal, naj mi o ničemer ne govori, naj se pri meni oglasi le takrat, ko bo na mizi kaj konkretnega. Recimo pogodba. Drugače pa se s tem res nočem obremenjevati. Vem pa, da se govori veliko, da se namiguje marsikaj. Če bi preveč razmišljal o tem, potem ne bi bil več tako osredotočen na nogomet kot sem sicer. Potrebujem svoj mir, ki ga k sreči tudi imam. Le tako bom dosegel vse cilje, ki sem si jih zastavil. In za to sezono in v prihodnje. Še boljši bom le, če bom temu posvetil vso svojo energijo. Je pa glede prestopa tako, da vse pride na svoje mesto ob pravem trenutku. Če si pravi, če si pošten do poklica, ki ga opravljaš. Pa še nekaj je: ves čas moraš biti z glavo na pravem mestu. Če nisi, potem zanimanje drugih klubov hitro izgine, hitro vsi pozabijo nate. Tega se dobro zavedam.
Če bi lahko izbirali, kam bi najraje odšli? Imate priljubljeno ligo, priljubljen klub?
Verjetno ne boste presenečeni nad naslednjimi besedami: najljubša mi je nemška liga (smeh). Zame je bundesliga nekaj posebnega, nekaj čarobnega. Pa ne samo to: Nemčija je vendarle država, v kateri sem se rodil, v kateri sem odraščal. Obvladam jezik, poznam kulturo in navade, slog nogometa mi je blizu. Če greš kam drugam, je toliko stvari, ki ti lahko grenijo življenje, če bi igral v bundesligi, pa teh težav seveda ne bi imel. Za nameček je nemška liga ena najboljših na svetu, verjetno celo druga najmočnejša v Evropi, takoj za angleško.
Torej bi se raje vrnili v Nemčijo, kot - recimo - preselili v Anglijo?
Ah, težko je zdaj govoriti o tem. Tudi Anglija ima svoj čar, London je recimo enkratno mesto. Tam je tudi Arsenal, klub, ki mi je zelo všeč zaradi sloga nogometa, ki ga goji. Včasih, ko gledam kakšno takšno tekmo, se vsekakor zamislim in vprašam, kako bi bilo, če bi bil tudi jaz tam, če bi lahko igral v takšni ekipi. O tem vsekakor sanjam in upam, da mi bo nekoč uspelo. Za to se trudim, za to garam na treningih.
Čas je vsekakor na vaši strani. Saj ste še mladi!
No, mlad ... Star sem 23 let! Torej nisem več najstnik. Ampak zagotovo pa še ne sodim med starejše. Mislim, da počasi prihajam v najboljša leta, počasi bom verjetno dosegel svoj vrhunec v razvoju. Upam, da mi bo uspelo, kar si želim. Trudim se, da bi mi, ampak nihče ti ne more zagotoviti ničesar. Bi se pa rad nekoč, čez več deset let, ozrl nazaj brez obžalovanja. Z zadovoljstvom, da sem dosegel vse, kar sem lahko, da sem povsem izkoristil svoj potencial. A seveda še ne razmišljam preveč o tem. Zdaj me žene naprej misel, da lahko postanem še boljši. Zato vsakodnevno hodim na trening, zato na igrišču nikdar ne popuščam. Življenje sem podredil temu, da bi uspel, in upam, da sem na pravi poti. Mislim, da sem.
Ne moremo si kaj, da vas za konec ne bi pobarali še o nečem, kar vas krasi. Ste si že omislili kakšno novo noro pričesko za izzive, ki so pred vami?
Ah, brez skrbi, zagotovo bom postregel s čim novim, zagotovo se mi bo spet malce 'utrgalo'. V tem trenutku še nimam prave ideje, kako in kaj, moram se prej pogovoriti s svojim frizerjem. V Salzburg sem se vrnil v soboto, a še nisem imel časa za to, da bi ga obiskal. Naslednji teden ga bom zagotovo, da se bom že pred Bayernom predstavil z novo frizuro. To bo spektakel, zdi se mi prav, da si uredim lase (smeh).
