Vijoličasti dres s številko štiri je oblekel odlični koroški branilec Marko Šuler, ki ima pri svojih tridesetih letih, kot pravi sam, pred seboj še najlepša leta kariere.
O tem, da ima Maribor najboljši kader v slovenskem prostoru, ni nobenega dvoma. Prav tako kot ni dvoma, na katerem položaju so bili vijoličasti do zdaj najbolj »tanki« in kje so najbolj nujno potrebovali okrepitev. Na položaju osrednjega branilca sta bila (kadar sta bila seveda zdrava) praktično zacementirana Aleksander Rajčević in Arghus, pravih menjav zanju ni bilo. Nejc Mevlja in Nejc Potokar nista izpolnila pričakovanj, zato je njuna prva zamenjava postal šele osemnajstletni golobradi mladenič Damjan Vuklišević, ki pa za velike stvari seveda še ni pripravljen. Jasno je bilo torej, da bo Zlatko Zahovič najprej želel poiskati okrepitev prav na položaju branilca, in to se je tudi zgodilo. Pravšnjo rešitev je našel v Marku Šulerju, ki si je po nesrečni zgodbi s poljsko Legio zaželel novih izzivov, v domovino se je vrnil po šestih letih.
»Za vsakega igralca je nekaj posebnega igrati doma. Da igraš za takšen klub, kot je Maribor, v tem trenutku, ko dosega takšne uspehe, pa je še dodatna obveza in privilegij,« je na predstavitvi pod Kalvarijo povedal Marko Šuler in razkril, zakaj se je odločil za vrnitev domov: »Res je, da je bila moja primarna želja ostati v tujini, toda razmere na evropskem tržišču niso obetavne. In ko te pokliče takšen klub, kot je Maribor, in ko nekdo s teboj spregovori na tako spoštljiv način, kot sta Zlatko Zahovič in Miran Pavlin, potem je odločitev lahka. Hitro smo se uskladili, verjetno celo najhitreje v moji dozdajšnji karieri. Maribor ima ogromno motivov in realno visoko postavljene cilje, ki so zelo podobni mojim. Zame je bil športni motiv vedno na prvem mestu.«
Jesenski del sezone je bil za Maribor zelo uspešen, prvič v zgodovini slovenskega nogometa so se uvrstili v zaključne boje kateregakoli izmed evropskih pokalov. Šuler seveda priznava, da je bil tudi uspeh vijoličastih eden izmed razlogov, zakaj se je odločil za prihod k aktualnim prvakom: »Zadnjo tekmo z Wiganom sem doživel v živo, na stadionu, in bilo je zares lepo. Vesel sem, da je nekdo v Sloveniji naredil tak uspeh, ampak to ni naključje. Mislim, da se v Sloveniji že kar nekaj časa dobro dela, zadeve se izboljšujejo, dejstvo pa je, da na stadionih pogrešam več ljudi. Nogomet se igra zaradi njih, oni so tisti, ki ustvarjajo pravo ozračje. Raven nogometa še zdaleč ni slaba, a Maribor je zgodba zase. V bistvu ga je morda celo malce nehvaležno primerjati z ostalimi v Sloveniji, ker je na ravni velikih evropskih klubov. Zato sem se tudi odločil za prihod. Mislim, da v pravem trenutku. Pred seboj imam še najlepša nogometna leta in čutim privilegij, da jih lahko dam takšnemu klubu, kot je Maribor.«
Za koroškim branilcem je zelo turbulentna polsezona, v kateri tudi zaradi poškodb, ki so ga pestile, ni zbral želene minutaže. »Res je bilo težko, ampak na srečo sem na koncu vsaj zadnja dva, tri mesece imel možnost, da se vrnem po poškodbi in odigram nekaj tekem. Čeprav za B-ekipo, zame je bilo pomembno, da sem se vrnil v tekmovalni ritem, zaradi česar je tudi začetek priprav lažji. Ni pa bilo lahko. Nikakor ne, toda življenje in nogomet sta šola, v kateri se učiš,« je povedal Šuler in dodal: »Na stvari ne gledam kot na napake, ampak kot na odločitve, ki te potem izoblikujejo kot osebnost. Ene odločitve so slabše, druge boljše, iz njih se je treba nekaj naučiti. Nekaj posledic je neigranje gotovo pustilo, vendar gledam naprej. To je za menoj, in kar te ne ubije, te naredi močnejšega. Maksimalno sem motiviran in tudi telesno dobro pripravljen, da lahko prikažem raven, na kateri sem že bil. Še več, mislim, da sem lahko še boljši.«
Vrnitev v Ljudski vrt, kjer je Šuler z izbrano vrsto pod vodstvom Matjaža Keka dosegel svoj največji uspeh, uvrstitev na svetovno prvenstvo, je prav tako dodaten motiv: »Na Ljudski vrt me vežejo res lepi spomini, ta stadion ima dušo. Še kot majhen otrok sem hodil gledat tekme lige prvakov, z reprezentanco smo tu dosegali velike uspehe, tako da so občutki ob tem, da bom znova zaigral pod Kalvarijo, res fenomenalni.«
O svoji vlogi na igrišču ni želel preveč razglabljati, povedal je le: »Vem, zakaj sem bil pripeljan, in vem, kakšna so moja pričakovanja. Čim prej se bom skušal vklopiti, najraje pa govorim na igrišču, manj v medijih, tega se malo izogibam. Vse ob svojem času. Mislim, da lahko dam tej ekipi ogromno, ogromna pričakovanja prinašajo tudi veliko odgovornost. Pripravljen sem jo prevzeti, jasno pa je, da nas čaka garaško delo.«
Na hrbtu bo dolgolasi Korošec nosil številko štiri, ki jo je po navadi nosil tudi v reprezentanci. »Bila je prosta, zato sem si jo izbral. Tudi iz reprezentance imam lepe spomine nanjo. Sicer nisem vraževeren, številke so zame le številke, a zdi se mi, da je ustrezna za moj igralni položaj. Pa tudi kar nekaj uspehov sem imel z njo in zakaj jih ne bi dodal še nekaj,« je svoj izbor pokomentiral Šuler, nato pa na vprašanje o zelenih kosih oblačila, ki se nahajajo v njegovi omari, hudomušno odvrnil: »Zelenega v bistvu nimam nič, niti nikoli nisem imel. Zelena pač ni moja barva. Vijoličastih oblačil pa, mislim, da bo kar nekaj. Za zdaj jih je še bolj malo, več jih bo v prihodnje.«
Odlično razpoloženi Šuler je za konec druženja z novinarji še povedal, da ga menjava klubov ne veseli in da si želi kariero morda celo končati v vijoličastem dresu. »Nobena moja odločitev ni bila nikoli kratkoročna. Nerad menjam klube, tako da tudi na Maribor ne gledam kot odskočno desko za tujino. Trenutno so moje misli usmerjene le v Maribor in upam, da bom ostal dlje časa, morda vse do konca kariere,« je dejal 30-letnik in razkril še svojo veliko željo: »Rad bi se vrnil v reprezentanco. Ker vem, da še vedno lahko igram v njej. Najprej si seveda želim, da se čim prej privadim na novo okolje ter da bomo s klubom uspešni, kot si želimo, moje igre bodo ocenjevali drugi. Toda predvsem obrambni igralci imajo pri tridesetih pred seboj še najlepša leta v karieri. Ker si izkušen, telesno pa še vedno na najvišji ravni, in mislim, da še nisem rekel zadnje. Tudi v reprezentanci ne.«
