Ničli proti Švici in Norveški pomenita, da si je Slovenija močno otežila delo, če se bo želela tretjič v zgodovini uvrstiti na zaključni turnir najboljših reprezentanc na planetu. Od poraza v Oslu je minilo natanko osemnajst dni, do naslednje preizkušnje pa jih je ostalo še trinajst.
V prihodnjem tednu bo selektor Slaviša Stojanovič objavil seznam nogometašev, na katere računa v oktobrski reprezentančni akciji. V njej nas čakata zadnja kvalifikacijska obračuna v tem koledarskem letu - 12. oktobra v Maribor prihaja Ciper, štiri dni pozneje pa bo Slovenija gostovala v Albaniji. Gre za tekmi, na katerih (skoraj) moramo priti do stoodstotnega izkupička. Res je, da je na vrsti šele tretji igralni dan, a naša izbrana vrsta je v skupini E edina še brez točke, zato je vsak nadaljnji spodrsljaj lahko že usoden. V ekipi gre pričakovati nekaj sprememb, saj nekateri reprezentanti v svojem klubu ne igrajo, na drugi strani so nekateri v zelo dobri formi. Po poškodbi meniskusa, ki mu je onemogočila nastop na uvodnih srečanjih, se bo vrnil Samir Handanovič. Kapetan bo tako zanesljivo zasedel svoje mesto med vratnicama, veliko bolj zanimivo pa bo videti, do kakšnih sprememb bi utegnilo priti na drugih igralnih pozicijah. Jasno je, da ne gre riniti z glavo skozi zid, saj sta pred nami preveč pomembni preizkušnji. Tako da to ni ravno primeren čas za večje eksperimentiranje. A dejstvo je, da bi bila osvežitev moštva še kako dobrodošla. Pa poglejmo, kaj se v zadnjem času dogaja z reprezentanti, ki si kruh služijo v tujini, začeli bomo z branilci.
Mišo Brečko in Dominic Maroh sta standardna člana udarne enajsterice Kölna. Nemški drugoligaš je med tednom šele v sedmem poskusu prišel do prve zmage v sezoni in za vodilnim Braunschweigom zaostaja velikih štirinajst točk. Boštjan Cesar je nezamenljiv člen obrambe Chieva. Član slednjega je tudi Bojan Jokič, ki je doslej odigral dve od skupno petih prvenstvenih tekem. Pri azerbajdžanski Qabali si prve enajsterice ne morejo predstavljati brez osmoljenca z zadnje tekme z Norveško, Dejana Kelharja. Marko Šuler pri varšavski Legii v prvenstvu greje klop, priložnost za igro pa ponavadi dobi v pokalnem tekmovanju. Andraž Struna se je v začetku meseca poškodoval v dresu poljskega drugoligaša Cracovie in še ni nared za igro.
Največ vezistov igra na Apeninskem polotoku. Josip Iličič je veliko večino tekem začel v prvi postavi Palerma, prav tako je bil skoraj na vseh zamenjan v drugem polčasu. Njegov soigralec Jasmin Kurtič je v petih krogih zbral dva nastopa (enkrat v prvi postavi). Valter Birsa (Torino) še ni pozdravil poškodbe, ki jo je staknil na tekmi z Norveško, Armin Bačinovič pa je v šestih krogih serie B zbral tri nastope. Odkar se je iz Wisle preselil v Groningen, je Andraž Kirm standardni član zeleno-bele zasedbe. Boljše čase pa je s selitvijo k Venlu doživel tudi Aleksander Radosavljevič, ki je bil na zadnjih dveh srečanjih na igrišču od prve do zadnje minute. Darijan Matič na zadnjih treh tekmah ukrajinskega Kryvbasa ni igral, Mirnes Šišič pa se je ustalil v prvi postavi grškega OFI-ja. Podobno je tudi z Daretom Vršičem, ki ni sodeloval le na eni tekmi dunajske Austrie, ki vodi po devetih krogih avstrijskega prvenstva.
Med napadalci je najučinkovitejši Tim Matavž, ki je na petih tekmah nizozemskega prvenstva za PSV zabil tri gole. Na zadnjih treh (liga Europa, prvenstvo in pokal) pa je igral le šestnajst minut. Zlatko Dedič je začel vseh sedem prvenstvenih tekem, ki jih je v tej sezoni odigral nemški drugoligaš Bochum (na šestih je bil zamenjan). Zlatan Ljubijankič si očitno še ni izboril stalnega mesta v udarni enajsterici Omiye Ardije. Nekaj podobnega se v angleški drugi ligi dogaja tudi Nejcu Pečniku in Etienu Velikonji. Prvi je sicer dvakrat že bil član prve postave Sheffield Wednesdaya, a je večinoma v igro prihajal s klopi. Še slabše se godi drugemu, ki je za Cardiff nazadnje igral pred dobrim mesecem, pa še takrat je bil na igrišču zgolj šestnajst minut.
Vrača se Krhin
Med tistimi, ki jih doslej nismo omenili, vendar trkajo na vrata izbrane vrste, nikakor ne moremo mimo Kevina Kampla, Roka Elsnerja in Džengisa Čavuševiča. V Nemčiji rojeni Slovenec je končal igranje za mlado reprezentanco, poleg tega se je po selitvi iz Aalena odlično znašel pri nesramno bogatem Salzburgu. Mlajši od bratov Elsner igra zelo pomembno vlogo v zvezni vrsti poljskega prvaka Slaska. Nekdanji napadalec Domžal pa blesti v dresu St. Gallena, novinca med švicarskimi prvoligaši. Slednji predstavlja najprijetnejše presenečenje sezone, saj po desetih krogih brez poraza zaseda vrh prvenstvene lestvice. Čavuševič je s štirimi doseženimi zadetki četrti strelec lige. Po hudi poškodbi kolena, ki ga je z nogometnih zelenic oddaljila za dobrih pet mesecev, je za konec tedna napovedana vrnitev Reneja Krhina, na katerega Stojanovič zelo resno računa. Dvaindvajsetletni vezist se bo v tekmovalni ritem vračal v primaveri Bologne.
Zanimivo tudi doma
Če smo doslej govorili samo o legionarjih, je pošteno, da se na koncu dotaknemo še dogajanja na domači sceni. Ob zadnji akciji sta bila med Stojanovičevimi izbranci člana Maribora Jasmin Handanovič in Aleš Mertelj. Aktualni državni prvak drugo sezono zapored nastopa v skupinskem delu lige Europa, kar pomeni, da ga lahko (vsaj) enačimo oziroma celo dvignemo nad nekatere tuje klube, v katerih si kruh služijo ostali reprezentanti. Glede na formo, v kateri igrata, bi vpoklic lahko prejela še dva njegova člana - tu seveda mislimo na branilca Aleksandra Rajčeviča in vezista Gorana Cvijanoviča. Poleg Mariborčanov pa je ob zgoraj omenjenem Kamplu zanimivih še nekaj dosedanjih mladih reprezentantov. Od slednjih sicer ne gre takoj pričakovati čudežev, dobro pa je, da se po končanem mladinskem stažu začnejo resneje vključevati v člansko ekipo in spoznajo razmere v njej. Med temi velja izpostaviti Bobana Joviča, ki odlično igra na desni strani zadnje vrste v dresu prebujajočega se podprvaka iz prestolnice.
Zanimivih različic je torej kar nekaj in niti kančka možnosti ni, da selektor Stojanovič z njimi ne bi bil odlično seznanjen. Seveda to ne pomeni, da 42-letnega Ljubljančana prihodnji mesec čaka lahka naloga, a je zelo spodbudno, da ima tudi nekaj sladkih skrbi. Kljub slabemu startu v kvalifikacije je zdaj čas, ko je treba stopiti skupaj, odmisliti negativne stvari in se posvetiti samo tistim dobrim, saj nas samo te lahko popeljejo do ciljev, zastavljenih pred začetkom tekmovanja.
