Ko smo ga vprašali, če jih zna našteti, se je le nasmehnil in odločno zavrnil izziv. V tem trenutku je osredotočen na novomeško Krko, katere dres nosi drugič v karieri. S svojimi izkušnjami bo v zaključku sezone pomemben člen slovenskih prvakov, ki še vedno ohranjajo možnosti za uvrstitev v evropski pokal.
Na začetku se vrnimo v lansko poletje. Bili ste prepričani, da boste kariero nadaljevali v Iranu, pa se je prek noči vse obrnilo na glavo in sezona je kar naenkrat postala negotova. Kaj se je zgodilo?
Niti sam ne vem točno. Po azijskih igrah so mi v klubu dali zagotovila, da bo vse v redu in da se bom vrnil v iransko ligo. Potem so lagali in me poldrugi mesec držali v negotovosti, češ da zame urejajo vizo, dokumentacijo za klub in še neke druge zadeve. Na koncu se je izpostavilo, da je klub sicer začel nastopati, vendar igralci za to niso prejemali nobenega denarja in bili prepuščeni na milost in nemilost kluba. Ali so igrali brezplačno za ta klub ali ostali brez dokumentov ali pa so morali plačati odškodnino za prestop. Podobno igro so želeli igrati tudi z mano, češ da mi dajo papirje, če podpišem, da mi nič ne dolgujejo.
Uvrstitev v evropski pokal je naš cilj. Ravno predvčerajšnjim smo imeli v klubu daljši sestanek na to temo in se dogovorili, da bomo skušali narediti vse, kar je v naši moči, da bi še ujeli zadnji vlak za Evropo.
Tu je nastala težava, ker nisem bil pripravljen izpustiti iz rok že podpisane pogodbe, na drugi strani pa sem imel določene ponudbe drugih klubov. Takrat sem se tudi odpravil v Iran in se srečal tako s predsednikom kluba kot tudi s predsednikom tamkajšnje košarkarske zveze. Povedal sem jima, da je najmanj, kar želim, pravno reševanje zapleta in obakrat sem dobil zagotovila, da bodo moj primer rešili in mi vse izplačali. Ker se to ni zgodilo, mi ni preostalo drugega, kot da zadevo v obliki tožbe predam na Fibo in zdaj čakam na razplet.
Kako blizu je bila takrat vrnitev k Olimpiji? O tem se je veliko govorilo, konkretnih potez pa nismo videli.
Pogovarjal sem se tako s trenerjem Alešem Pipanom kot tudi s predsednikom Janijem Möderndorferjem. Vendar mi Olimpija ni nikoli dala konkretne ponudbe. Še zdaj čakam na klic, ki je bil takrat predviden v roku treh dni. Ko sem v medijih videl zapise, kako se jaz ponujam Olimpiji, se mi je zdelo zamalo. Da bi se jaz po vsem tem moral nekomu ponujati, mi ni šlo v račun. Potem je prišla precej konkretna ponudba iz Novega mesta. Hitro smo se dogovorili, tudi zaradi trenerja Aleksandra Džikića in Jasmina Hukića.
Drugič v svoji karieri ste član Krke. Kako ste se znašli v zdajšnji zasedbi, tudi glede na to, da ste v Novo mesto prišli sredi sezone?
Mislim, da v redu. Na začetku je bilo sploh dobro, ker pa sem prišel slabše pripravljen, je prišlo nekoliko pozneje, ko sem padel v tekmovalni ritem, do manjše krize. Poznalo se je, da nisem imel podlage. Potem so me malo iz tira vrgle še manjše poškodbe, ki se pojavijo v športu. Ko so se stvari normalizirale in sem začel dobro igrati in se tudi dobro znašel v sistemu, je bilo spet bolje. Če zdaj potegnem črto, je vse tako, kot mora biti. No, razen poškodb.
Strokovno povedano se vaši trenutni poškodbi reče parcialna ruptura soleusa. Navadnemu smrtniku takšna diagnoza ne pove veliko, zato po domače povejte, kakšno je vaše zdravstveno stanje.
Do poškodbe je prišlo pred tremi tedni na tekmi s Szolnokijem. Sledil je premor, potem pa sem začel že dobro trenirati in se na tekmi s Širokim vrnil na parket. Na žalost sem v predelu mišice spet začutil bolečino, na srečo pa se je izkazalo, da ni nič hujšega. Potreboval sem le več počitka in zaradi tega izpustil gostovanje v Beogradu, od ponedeljka pa sem že v polnem pogonu. Skratka, nič takšnega, šlo je za povsem normalno športno poškodbo.
Trener Aleksandar Džikić je svojevrstni trener. Veliko igralcev hvali njegov način dela, za medije pa na drugi strani zaradi posebnega nastopa v javnosti predstavlja pravi magnet. Kako ga vi doživljate?
Nimam nobenih pripomb. To je trener, ki točno ve, kaj dela, in o njem lahko rečem le najboljše. Z vsemi igralci ima odličen odnos. Povsem jasno mi je, da je za novinarje izjemno zanimiv, saj je tip človeka, ki vedno rad postreže s kakšno šalo.
Pogovarjal sem se tako z Alešem Pipanom kot tudi z Janijem Möderndorferjem. Vendar mi Olimpija ni nikoli dala konkretne ponudbe. Še zdaj čakam na klic, ki je bil takrat predviden v roku treh dni.
To je naš cilj. Ravno predvčerajšnjim smo imeli v klubu daljši sestanek na to temo in se dogovorili, da bomo skušali narediti vse, kar je v naši moči, da bi še ujeli zadnji vlak za Evropo. Po drugi strani je slika, ki jo kaže lestvica, kar pravšnja. Treba je vedeti, da smo imeli precej težav s poškodbami. Tu mislim predvsem na prvega organizatorja igre (Malcolm Ray Armstead, op. p.), ki je po mojem mnenju zelo dober igralec, kar bo dokazal v naslednjih letih. Ostale ekipe so menjale trenerje in dodajale igralce, tako je liga dobila na vrednosti že med sezono. Morda bi bili lahko kakšno mesto višje, vendar moramo ostali realni. Zdaj se osredotočamo na tri zmage v zadnjih treh krogih in predvsem na domače prvenstvo.
Med kariero ste se večkrat vrnili v domače okolje in vsakič znova okusili regionalno ligo. Ali mislite, da je košarka na teh prostorih boljša ali slabša kot pred leti?
Liga ABA je dobra, o tem ni dvoma. Vseeno je videti, da izgubljamo korak z Evropo in moderno košarko. Vsepovsod se igra hitreje, vsi želijo posnemati košarko NBA, pri nas pa se preveč oklepamo jugoslovanske šole oziroma bolj šahovske košarke. Mislim, da bi bila zlata sredina prava stvar. Najbolj sta mi všeč španska in italijanska košarka, kjer je precej več točk, vse je podrejeno napadalni košarki. Pri nas je še vedno v ospredju obramba, tudi sodniki dopuščajo več kontakta, posledično pa gledalci ne pridejo na svoj račun. Škoda, saj imajo ekipe na teh prostorih dovolj kakovosti, da bi bile lahko tekme precej bolj atraktivne, kot so.
Sezona v regionalni ligi se počasi končuje. V ospredju so srbska Crvena zvezda in Partizan, hrvaški Cedevita in Cibona ter Budućnost. Kaj se je zgodilo s slovensko klubsko košarko, da v tej skupini nima niti enega predstavnika?
Precej igralcev, ki bi morali biti zdaj nosilci v enem od obeh slovenskih klubov, nam je 'pobegnilo'. Po drugi strani se razlog skriva v denarju. Vsi vemo, v kakšnem stanju je glede tega Olimpija. No, tu v Novem mestu so na srečo te stvari že več let dobro urejene, bi pa bile lahko ambicije nekoliko višje, še posebej v Evropi.
Ko je v košarkarskih krogih zaokrožila novica, da naj bi v Olimpijo vstopil Rašo Nesterović, ste to idejo podprli. Mislite, da je v klube vključenih premalo nekdanjih košarkarjev?
Vsekakor. Prvi sem bil, ki sem to izpostavljal. V tujini se veliki igralci po koncu kariere najdejo v klubih, v katerih so igrali. V Krki je takšen Matjaž Smodiš, v Olimpiji bi lahko bil Rašo Nesterović. Zato tudi pozdravljam to idejo. Jasno je, da je Rašo dovolj karizmatičen in takšna veličina, tako osebnostna kot tudi igralska, da bi lahko stvari v klubu peljal v pravo smer. Še najbolj pomembno pa je to, da je finančno preskrbljen in v tem pogledu neobremenjen, zato bi lahko deloval s čistimi računi in Olimpijo vrnil tja, kjer je nekdaj že bila. Torej, da vrne klubu ugled in spet privabi navijače v dvorano. Najbolj žalostno je, da so bile včasih Olimpijine tekme dogodek, v katerem so navijači uživali ne glede na končni rezultat, zdaj pa tega ni več.
Najbolj sta mi všeč španska in italijanska košarka, kjer je vse podrejeno doseganju točk. Pri nas je še vedno v ospredju obramba, tudi sodniki dopuščajo več kontakta, posledično pa gledalci ne pridejo na svoj račun.
Iz preprostega razloga. Ker me boli, ko vidim, da ni več tako kakovostnih programov, kakršne smo dali skozi mi. Ustvarila se je nekakšna luknja. Seveda razumem, da imajo današnji otroci več možnosti za preživljanje prostega časa, in tudi razumem, da zanje žoga ni edina droga. V moji šoli fantje in dekleta počnejo ravno tiste stvari, ki sem jih počel tudi sam. In če so bile dobre zame, da sem naredil igralsko kariero, bodo verjetno dovolj dobre tudi zanje. Z nekaj vidnejšimi košarkarji smo se že pred leti pogovarjali, da bi imel vsak svojo šolo v svoji regiji, potem pa bi se te na takšen ali drugačen način združevale. Košarkarska šola je ena od stvari, na katere sem zelo ponosen.
Ali pozdravljate vrnitev Jureta Zdovca na mesto selektorja reprezentance?
Da, pozdravljam. Jure je z delom v klubih in reprezentanci dokazal, da je dozorel kot trener. Upam, da bo nadaljeval z uspehi, ki jih je že imel na slovenski klopi.
Ste se dokončno poslovili od reprezentančnih ambicij?
Da, seveda. Težko je iti čez določene stvari, pa tudi z glavo nisem več pri stvari. Nisem več navajen na poletno odrekanje, zato bi se bilo zelo težko vrniti in s srcem in dušo igrati za reprezentanco. Navsezadnje je tudi res, da imamo na mojem igralnem položaju dovolj mladih košarkarjev, ki so dokazali, da si zaslužijo priložnost.
Čez dobra dva meseca boste dopolnili 33 let. Seznam klubov, ki ste jih zamenjali v dosedanji karieri, je izjemno dolg. Kje ste se počutili najbolje?
V Bologni, ko sem igral za Fortitudo, pa v Atenah, Trevisu in v Sassariju.
