»Veliko svojega otroštva sem preživel v hribih Črne gore, saj nismo imeli denarja, da bi ves čas živeli v mestu. Bil sem eden najbolj priznanih pastirčkov, rad sem imel živali. Ko sem prišel v prvi razred osnovne šole, je bila učiteljica navdušena nad napol divjim otrokom, ki ni imel pojma, kako sta videti zvezek in svinčnik. Tako sem se moral hitro navaditi na civilizacijo.« Kot večina prebivalcev tedržave se je tudi on najprej začel ukvarjati znogometom, pravi, da je boljši nogometaškot košarkar. Pri šestnajstih letih je ostalbrez očeta, ker je imel še dve sestri, je ostaledini moški v družini.
»Če sem iskren, bilo je res zelo težko. Vsak dan sem treniral do desetih zvečer, nato pa sem pomagal mami, ki je dobila službo, skupaj sva čistila prostore. Velikokrat smo šli kakšno darilo zamenjat za kruh, poleti smo oddajali stanovanje ob morju,« je pristavil izkušeni trener. Poznejese je zaposlil še v pristanišču, kjer je opravljal vsa mogoča dela, opravljal pa je leprvo in tretjo izmeno, da je lahko vmes šeltrenirat mlajše selekcije. Tudi pozneje muni bilo lahko, klubi so mu velikokrat ostalidolžni veliko denarja, zato je pred štirimileti sprejel ponudbo iz Sirije. »Takoj sem rekel, da grem, ker sem avanturist, hkrati pa je Sparkasse trkal na vrata, ker je bilo treba plačati kredit za stanovanje. Nisem si mogel privoščiti, da bi v časopisu pisali, da slovenski trener spi v šotoru,« je pristavil v smehu inbrez dlake na jeziku. Poleg košarke je Milovićvelik ljubitelj književnosti, še posebejpri srcu so mu črnogorski in ruski pisci, tudisam pa zapisuje svoje misli in dogodivščine,da bi nekoč izdal knjigo svojih spominov naizjemno zanimivo življenje.
