Eno od treh bronastih kolajn je v slalomu nekoliko presenetljivo osvojila takrat osemnajstletna Katja Koren, ki je zaradi težav s hrbtenico že pet let pozneje sklenila svojo pot in nekaj časa smuči sploh ni želela videti, veliko raje se je posvetila karieri in družini, danes pa deluje tudi kot predsednica sveta Fundacije za šport.
Danes devetintridesetletna Katja živi razpeta med Mariborom, kjer je preživela vse svoje otroštvo in kjer je zaposlena na Pošti Slovenije, ter prestolnico, kjer deluje kot predsednica sveta Fundacije za šport. »Živeli smo pod Pohorjem in starša mi še zdaj kdaj povesta, da sem se že zelo hitro navdušila nad smučanjem in se odločila, da bom začela trenirati. Čeprav sem bila majhna, sem bila tudi ob koncih tedna jaz tista, ki je zbujala starše, da ne bi slučajno zamudila na kakšen trening,« se svojega otroštva spominja Katja, ki je bila prva članica družine, ki se je s športom ukvarjala na vrhunski ravni: »Starša sta sicer smučala, velikokrat smo smučali skupaj, a se s tem nista profesionalno ukvarjala. Mogoče je bilo s tega vidika zame lažje, saj nista bila obremenjena. Če zdaj pogledam, želijo starši hitro svoj šport prenesti na otroke. Tudi mene velikokrat vprašajo, zakaj hčerki ne smučata, jaz pa mislim, da je to povsem njuna odločitev.«
Zgovorna Mariborčanka je bila že od nekdaj zelo živahna, in kot nam je povedala, tudi zelo trmasta. »Imela sem veliko energije, zato sem morala na neki način spraviti iz sebe. Smučanje je bilo kar pravo za to, saj je šport predvsem za majhne otroke zahteven. Ni bilo tako, da si lahko vzel torbo in šel v telovadnico, treniral in šel domov, pri smučanju nas je vedno zeblo, tudi poleti smo iskali kraje, kjer je bil sneg, zavedam pa se, da je vsak šport po svoje zahteven. Mogoče tudi zato zdaj nimam več tako zelo rada zime in si želim bolj toplega vremena (smeh),« je pristavila naša sogovornica, ki je smučanje začela trenirati v prvem razredu, ko je vse še potekalo prek igre, hitro pa so začeli treningi postajati vedno bolj pogosti, zato je časa za otroške norčije, ki so ga imeli njeni vrstniki, vedno primanjkovalo. »Pravega otroštva in s tem tudi vsakodnevnega druženja s prijatelji nisem imela, saj sem zelo hitro začela trenirati. Seveda smo se radi igrali zunaj, predvsem kakšne ravbarje in žandarje, skrivali smo se, vendar tega ni bilo veliko,« je še dodala Katja, ki je rada obiskovala šolo, na vprašanje, kateri predmet ali področje jo je najbolj zanimalo, pa je odgovorila: »Vem le to, da nisem marala matematike. Nikoli nisem bila usmerjena le v eno področje, tudi zato sem pozneje izbrala študij ekonomije. Imela sem obdobja, ko mi je bil bolj všeč en predmet, naslednjič spet drugi.« Je pa bila zato veliko bolj radovedna pri obšolskih dejavnostih, saj se je na začetku leta vpisala v vse mogoče krožke in poleg tega še skoraj vsak dan trenirala. »Spomnim se, da sem se na začetku leta vpisala v vse mogoče krožke, tako da so mamo klicali iz šole, naj razmislim, kaj me res zanima. Obiskovala sem likovni krožek, tudi šahovskega, čeprav sem bila bolj živahna,« je v smehu povedala.
Smučanje se mi je zagabilo
Nekdanja uspešna smučarka se je pozneje zavedla pomena izobrazbe pri športnikih, ker je tako zgodaj končala svojo profesionalno kariero, se je podala v študijske vode, natančneje v študij ekonomije, pozneje je opravila tudi magisterij. Kljub temu je na svoji poti do iskanja prave službe imela marsikatero težavo: »Zelo težko sem se po končani karieri navadila na normalen način življenja, ker sem bila vse življenje navajena na neki tempo. Čeprav sem končala študij in pozneje naredila tudi magisterij, sem se borila s stereotipi, da tudi po karieri ne znam početi nič drugega kot le smučati. Zamenjala sem tri službe in v vseh treh sem imela enake težave, toda takšna je miselnost v Sloveniji. Navajena sem bila, da so ljudje o meni razmišljali, češ da mislim, da sem nekaj več, po drugi strani pa so me sredi Kitzbühla, kjer imajo ogromno drugih smučarjev, cenili enako kot Hermanna Maierja,« je z nekaj grenkega priokusa povedala in dodala: »V določenem obdobju sem se celo sramovala svojih uspehov, skozi leta pa sem spoznala, da mi tega, kar sem dosegla, ne more vzeti nihče, niti slabe govorice. Vse dokler se nismo po rojstvu hčerk preselili, sem imela tudi olimpijsko kolajno nekje v predalu.«
Če pomisli na trenutek, ko se je odločila, da bo zaključila svojo kariero, in ko je odnehala pri prvi večji težavi, bi danes ravnala drugače. »Še danes se živo spomnim treninga na Pohorju, ko sem padla in me je znova vse bolelo. Že od nekdaj sem imela težave s hrbtenico, toda s pravilnimi terapijami bi lahko vse rešila. A takrat sem se v trenutku odločila, da imam dovolj. Smučanje se mi je po tem zagabilo, tudi zato se pozneje nisem več našla v smučanju. Nekaj let sploh nisem stala na smučeh, v zadnjih letih to počnem predvsem zaradi hčerk,« nam je zaupala Katja, ki je bila del ekipe vražjih deklet, kot se je zgovorno Mariborčanko, Špelo Pretnar, Urško Hrovat, Alenko Dovžan in Natašo Bokal prijel vzdevek.
Ljubezen na prvi pogled
Seveda nismo mogli mimo olimpijskih iger, ki so Katji prinesle največji uspeh v sicer ne tako zelo dolgi karieri, dogodka pa se po dvajsetih letih spomni po delih. »Še zdaj se spomnim nervoze vseh ostalih med obema vožnjama slaloma. Nekdo je prinesel potico, ki sem jo mrtvo hladno jedla, tudi pred startom nisem bila živčna. Nato pa sem deset vratic pred ciljem dobila povsem trde noge in do cilja izgubila sekundo dvajset. Razglasitve in sprejema v Ljubljani pa se res ne spomnim, mislim, da sta bili za to krivi živčnost in velika evforija,« je razkrila ponosna mama hčerk Gaje in Kiare, ki imata danes deset oziroma devet let. Tudi materinstvo ji tako kot kariera vsak dan znova prinaša nove izzive, Katja pa je obudila spomin tudi na to, ko je prvič postala mama: »Ko sem prišla iz porodnišnice s tisto majhno štručko, sem imela občutek, da je to najhujši del. Pozneje vidiš, da je bilo to najlažje, saj jo le nahraniš in daš spat (smeh). Zdaj se obe ukvarjata s športom, a ne s smučanjem. Pri treh letih smo ju sicer postavili na smuči, vendar nista pokazali zanimanja, raje sta se odločili za odbojko. Vesela sem tudi zato, ker je bil to moj drugi šport, ki sem ga veliko igrala tudi na različnih šolskih tekmovanjih.«
Katja svoj prosti čas najraje preživi v krogu družine, vsi trenutki ji veliko pomenijo, saj so kot družina zelo povezani. »Z možem ne greva sama smučat, ne greva kam za vikend, čeprav je to za par kdaj dobrodošlo, si pa čas zase najdeva drugače. Že tako se zaradi službe in šole malo vidimo, zato vsak trenutek maksimalno izkoristim. Nekaj najlepšega je, ko pridem domov in se lahko med svojimi najdražjimi povsem odklopim,« poudarja nekdanja smučarka, ki bo s soprogom Romanom kmalu praznovala deseto obletnico poroke, zaupala nam je tudi, kako je potekalo njuno prvo srečanje: »Spoznala sva se na kavi prek skupnih prijateljev. Lahko rečem, da je bila ljubezen na prvi pogled, stvari pa so pri nama zelo hitro potekale. Zaradi tega bi lahko prišlo do drugačnih scenarijev, a mislim, da ima vsak na svetu nekoga, s katerim se ujema in ga dopolnjuje, in jaz lahko rečem, da sem to osebo našla.«
Zakaj ravno jaz?
Na koncu prijetnega klepeta ob kavi je naša sogovornica razkrila tudi nekaj stvari, o katerih sicer težko in redko govori. »Moj značaj je ostal enak kot takrat, ko sem bila vrhunska športnica, skozi leta pa se naučiš stvari umirjati. Prej sem bila preveč impulzivna in zamerljiva, zdaj pa z izkušnjami vse skupaj umirjam. Po drugi strani sem zelo pozitivna in včasih ne morem verjeti, da mi kdo hoče kaj slabega,« je začela odgovor na vprašanje, kakšna je po značaju, in nam zaupala dogodek, ki ga je doživela pred dnevi in ki jo je kljub temu, da se skuša čim manj obremenjevati z govoricami, prizadel: »Čeprav o tem ne govorim, so mi pred dvema letoma diagnosticirali neozdravljivo avtoimuno bolezen, za katero ne vem, kako se bo razvijala, le v mojih rokah je, kako se bom z njo spoprijela. Ko sem izvedela za to, sem se začela spraševati, zakaj ravno jaz. Ker sem čustvena, to hitro vpliva name, čeprav mi na prvi pogled nič ne manjka. Če se mi poslabša, me da zdravnica na štiri- ali šesturno bolniško,« je povedala Katja in nadaljevala: »In kaj se mi je zgodilo? Sodelavec, po komentarju sodeč, je napisal, da v službi simuliram zaradi namišljene bolezni. To boli. Po eni strani si želim, da bi videl, kako je, da nikoli več ne bi napisal česa takega.«
