»Ko se enkrat znajdeš na čustvenem dnu, imaš vsaj dve možnosti. Ali ostaneš tam in si do konca življenja vpet v podobo žrtve, nekoga, ki ima pravico do nenehnih solz in tarnanja, ali pa se odločiš, da na tem dnu ne želiš ostati. Ker želiš biti dober zgled svojim otrokom, ker želiš živeti, čutiti, se veseliti ... Sama sem izbrala drugo možnost, čeprav nisem vedela, kako bom zmogla zdržati svojo odločitev. Najhujše je bilo spoznanje, da so okoliščine, v katerih sem se znašla, le odraz tega, kaj sama mislim o sebi. Da nisem dovolj dobra takšna, kakršna sem. Da se moram truditi biti dobra žena, mama, gospodinja, poslovna ženska. Teh vlog se nabere zelo veliko in težko je v vseh biti dober, skoraj popoln. Mimogrede izgubiš sebe in kar naenkrat se ti zazdi, da si le še sredstvo, robot za služenje drugim. Da bodo zadovoljni, da bodo vsi srečni, da ne bo prepirov, da se bomo imeli radi, pa da bo vse lepo,« pravi Saša, ki se je začela pobirati tako, da se je najprej vprašala, kaj si želi. In kaj je tisto, kar misli, da je dobrega v njej.
»Razen svoje uspešne poklicne poti nisem našla ničesar, kar bi mi bilo všeč pri sebi. To je pokazalo, da sem popolnoma pozabila nase in na svoje čudovite lastnosti. Počasi sem jih začela odkrivati, zapisovala sem si misli, ki jih vsak dan namenjam sebi. Niti enkrat v dnevu si nisem namenila kakšne lepe! Same graje, kritiziranje. Stop, sem si rekla in začela opažati pri sebi stvari, za katere sem se lahko pohvalila. V trenutku sem se počutila mnogo bolje,« pravi. Nato je začela z delom z ogledalom.
Ogledalo ne laže
»Poskusite in boste videli, kako težko si je pogledati naravnost v oči in si reči – 'lep sem, lepa sem'. Ali pa 'pameten sem, pametna sem'. Počasi, a vztrajno se je moja čustvena pot začela dvigovati. Vsak dan sem se zahvalila in se še zahvalim za vse, kar sem in kar imam, pa tudi za stvari, ki niso najbolj rožnate, kajti iz teh se naučim največ. Poskusila sem kopico vaj, tehnik in načinov, da končno postanem ženska, ki se zaveda svoje vrednosti in okusim življenje v vseh njegovih razsežnostih. Da začutim, da sem vredna ljubezni, tudi če nimam pospravljene hiše in zlikanega perila, tudi če kosilo ni skuhano vsak dan, tudi če zbolim, če sem lena, če delam napake,« razlaga.
S tem ko je pomagala sebi, je navdihnila tudi druge ženske, da so prihajale k njej na pogovore in dovolile, da deli njihove zgodbe v knjigi Moja samopodoba je moja odločitev. »Odločitev za lepše življenje je v naših rokah! Priročnik je napisan tako, da nežno vodi skozi vaje in primere. Vanj je treba zapisovati, ga brati, pa spet zapisovati. In deluje. Tako počasi uresničujem vse svoje sanje. Napisala sem knjigo, imam veliko predavanj, sestavila sem mentorski program, ki traja dvanajst tednov in v katerem stojim ob strani tistim, ki imajo dovolj nezadovoljstva v svojem življenju, opravila sem licenco za DreamBuilder coacha in v juniju odhajam na izobraževanje v ZDA. Le kaj bi si lahko še želela več?« je zadovoljna.
