Vse se kajpak začne in konča pri denarju. Za lansko škodo smo dobili malo več kot osemnajst milijonov evrov pomoči. Nobena druga članica menda ni dobila več in doslej smo sredstva iz sklada za nujno pomoč dobili že trikrat. A to je krepko premalo. Za Železnike smo prijavili 233 milijonov škode, iz Bruslja pa dobili dobrih osem milijonov. Za septembrske poplave leta 2010 smo prijavili 251 milijonov škode, dobili 7,4. Za poplave leta 2014 je znašala škoda 429 milijonov, dobili jih bomo 18,4. Skupna škoda naravnih nesreč od leta 2007 do lani tako znaša več kot milijardo, skupna pomoč iz EU pa 48 milijonov, le dobre tri odstotke potrebnega. V to pa ni všteta škoda v gospodarstvu! A takšna je realnost, je rekel Marko Drofenik z ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo.
Potrebovali bomo nove zakone o naravnih nesrečah
Statistika pravi, da nam poletna neurja s točo, požari, potresi, poplave, žled in drugo letno naredijo škode za več kot 2,5 odstotka BDP. Najpogostejše so poplave, glede katerih bi lahko kaj naredili vnaprej, namesto da čakamo in je škoda višja, je povedal Ervin Vivoda, vodja sektorja za zmanjševaje posledic naravnih nesreč pri ministrstvu za prostor (MOP). Opozoril je, da nimamo niti preglednika specializiranih podjetij ali ljudi s posebnimi znanji. Po neurju s točo leta 2004 smo recimo krvavo potrebovali krovce, a jih ni bilo.
Na voljo smo imeli sredstva, vendar se zaradi pomanjkanja kadra ni delalo. Stalno vprašanje je tudi, kdaj se neki objekt še izplača popravljati, kako naj se dodeli prostor za nadomestno gradnjo in podobno. Tega sistemsko sploh nimamo rešenega in šele po lanskem šoku z žledom smo sprejeli prvi interventni zakon. A od leta 2003, ko je bil sprejet zadnji zakon o naravnih nesrečah, so razmere čedalje hujše. Še dobro, da je več kot polovica lanske škode v gozdu, nas je opozoril. Zakaj? Da je ni treba odpravljati ali plačevati takoj. Ker bi bankrotirali. Ampak kaj bomo pa s poškodovano kulturno in naravno dediščino? Denarja za to ni; odnos do naravnih nesreč je predvsem politična odločitev. Za reševanje bank je, za preprečitev naravnih nesreč ne.
Kaj je z vremenom?
Klimatske spremembe so dejstvo. Stroka opozarja, da se bomo morali na težave odzivati hitreje in pogosteje. Povprečna temperatura zraka narašča, manj je hladnih in čedalje več vročih dni. Projekcije kažejo, da bo huda vročina pogostejša, kar bo neugodno za kmetijstvo in energetiko, pri padavinah pa imamo na eni strani ekstreme, skupna količina padavin pa se je v zadnjih 50 letih zmanjšala.
Zaradi suhe zemlje tudi čedalje več vode hitro odteče, gladine vodotokov se nižajo in redno se dogaja, da poletju z malo sonca in veliko padavinami sledi leto s sušo ter visokimi temperaturami. Klimatske karte na srečo nakazujejo spremembe severno od nas, ampak na to se ne moremo zanašati.
Ne samo žled in poplave, tudi plazovi in potresi
Pozabljamo na problem zemeljskih plazov, ki so pogosto posledica vremenskih ujm, na potrese pa sploh. Na srečo se plazovi pojavljajo tam, kjer jih pričakujemo. Na geološkem zavodu so razvili računalniški model, s katerim določijo verjetnostno območje plazu na od 5 do 50 metrov natančno. Tako torej natanko vemo, ali lahko nekje gradimo ali ne. Ker pa formalnih omejitev ni, se gradi kljub temu. Občine se skoraj trudijo zaobiti predpise, politika pod pritiski investitorjev popušča, ob katastrofah pa za to plačujemo vsi, je razložil dr. Miloš Bavec, direktor Geološkega zavoda Slovenije.
Goljufanje sistema prizadene vse
Velik problem si ustvarjamo, ker živimo na nekoč neposeljenih območjih, ki so vremensko ogrožena. Zaradi tega celotna družba plačuje visoko ceno. Poplave na Savinjskem so naredile škodo samo na nepremišljeno poseljenih območjih in do 60. let je Ljubljana segala samo do Barja. So torej zaradi stihijske gradnje vsi prizadeti upravičeni do solidarnosti? Premalo naredimo glede zavarovanj. V Nemčiji, kjer so med prvimi dojeli, da je vreme »ponorelo«, so v zadnjih desetih letih zavarovanja porasla za 30 odstotkov in več. Pri nas pa nič! Tudi to plačujemo vsi.
Kot družba smo nepripravljeni. Uroš Svete s katedre za obramboslovje na FDV je opozoril, da smo se preveč odmaknili od narave in da smo ob katastrofah brez znanja. Naš poskus vplivanja na naravo se nam bo maščeval. In po vsaki nesreči se samo pogovarjamo, a nič ne rešimo. Lanski žled je pokazal, da si ne moremo privoščiti tega, da v hiši vse opravi elektrika. Ljudje na poplavljenih območjih nimajo niti škornjev. Družba ne skrbi za usposobljenost pred nesrečami. Še alarmnih znakov ne poznamo več. Če po radiu obveščamo državljane, da recimo ne bo pouka, ljudje pa so brez elektrike, je to zafrkavanje ali čista neodgovornost?
Hvala bogu za gasilce
Lani smo spoznali, kaj pomeni biti v 21. stoletju odrezan od sveta. A kaj se je država iz tega naučila? Nič. Skrbijo jo samo banke, namesto varnost posameznika. Vedno čakamo, kdo nam bo pomagal, sami pa smo brez idej, smernic ali sistema, ki bi med katastrofami deloval. V Švici, kjer je več kot 3000 občin pri 3,1 milijona ljudeh, o denarju odločajo občine in ne država. Pri nas so občine brez odgovornosti, razen ob katastrofi, ko se vse zvali na ramena župana. Dobro, da obstajajo gasilci. Saj so edini!
Vojska je za pomoč predraga
Vojska je med lanskimi poplavami porabila ogromno sredstev. Povsod po svetu velja, da se vojska uporabi zadnja in odide prva, saj je predraga, da bi vojaki čistili blato. Z ukinitvijo nabornikov smo izgubili zastonj reševalce, zato potrebujemo nov sistem, ki bo (obvezno) vključeval vse ljudi, kar nam omogočata ustava in zakonodaja, je povedal brigadir Miha Škerbinc iz 1. brigade.
Šele katastrofa je pokazala napake
A kaj s(m)o se iz vsega tega naučili? V Postojni, pravi statistika, so v dvanajstih urah prejeli na povprečno 42 sekund en telefonski klic občana, dolg od 60 do 96 sekund. Ne pove pa tega, da jih je bilo veliko nepotrebnih, saj ne moremo čakati na pripadnike rdečega križa ali CZ, da nam prinesejo sendvič ali požagajo drevo. Vsakdo mora kaj narediti. In tega ni kriv župan, ampak država, ki nima urejenih zakonov. Pa še nekaj: na celotnem Postojnskem in Pivškem je bilo ob žledu samo pet usposobljenih ljudi za servisiranje električnih agregatov. Vsi stari nad 50 let in delali so 24 ur na dan. Podmladka ni, je opozoril Srečko Šestan, poveljnik Civilne zaščite.
Odgovor je razvijanje medsosedske pomoči in načrtno vzgajanje mladih
Ob žledu se je kazala tudi velika razlika pri solidarnosti. Po vaseh medsosedska pomoč deluje odlično, v mestu ne, razen med priseljenci. Solidarnost se zmanjšuje, zahtevnost in potreba ljudi po pomoči institucij pa sta čedalje višji, je pojasnila Patricija Može, direktorica CSD Postojna. Gašper Rupnik iz Taborniške zveze Slovenija pa je pikro dodal, da ne znamo biti več brez tople vode, elektrike, po njegovem bo treba spet uvesti akcije kot nekoč NNNP (Nič nas ne sme presenetiti) oziroma pouk obrambe v šole. To družbo moramo zbuditi iz pasivnosti in jo špikniti v rit, je povedal, saj gleda samo še v telefone, tablice in računalnike. Saj, še kepati se otroci več ne smejo. Družba s takim razmišljanjem nima perspektive.
