Slovenci smo res nori – na regrat!

V Sloveniji vre. Slovenke in Slovenci se množično, oboroženi z noži in košarami, zbiramo na poljih in travnikih, kjer z zadnjicami v zrak rijemo po zemlji. Tujcem se verjetno zdimo malo čudni in se sprašujejo, le kaj smo izgubili na tistih pustih poljih, kjer je ravno skopnel sneg. Seveda se ne dogaja nič posebnega, le sezona regrata se začenja. Pri nabiranju in oboževanju regrata smo prvi in edini na svetu! Kakšna sreča, da ga imamo! Samo da pridemo do tiste sklede regrata, pa za dobro voljo in počutje ne potrebujemo nič drugega! Naj se gredo solit politika, kriza in akademski zaslužki, mi imamo svoj regrat. Strast do tega »plevela« smo raziskovali in začutili tudi pri znanih obrazih. Juhej, od pogovora o regratu je lahko boljši samo še – regrat! Seveda smo želeli najti tudi koga, ki bi do tega travniškega posebneža gojil vsaj mlačen, če ne odklonilen odnos, vendar ga nismo našli. A kdo ne mara regrata?

Je sploh lahko kaj boljšega od sklede regrata? V Sloveniji zagotovo ne. Po dolgi in mrzli zimi je to za večino med nami prvi in najmočnejši znanilec pomladi. Ko zagledaš na travniku prvo sklonjeno postavo z nožičem in košaro v roki, veš, da je zime konec in je v deželo prišla pomlad. Naslednjega dne si že sam med nabiralci.

Ali kdo ne mara regrata?

Mateja Jordovič Potočnik

Uroš Smolej, igralec: »Regrat pri meni ne pomeni nikakršnega fanatizma, temveč okusno popestritev jedilnika. Nikogar ne poznam, ki regrata ne bi maral! Nasprotno, po navadi vsi z navdušenjem govorimo o njem. Imam pa znanca iz Srbije, ki je enkrat, ko smo se pogovarjali, kako radi imamo Slovenci regrat, samo začudeno in nezainteresirano odvrnil, da pri njih regrat jedo samo svinje. Sam ga nabiram kar ob hiši, na kotičkih zelenic, kamor ne zahajajo domače živali niti ljudje. Tako je bolj ali manj neoporečen. Najraje ga pripravim v solati, in sicer tako, kot je pri nas najbolj priljubljeno, s stopljenimi ocvirki ali panceto, zaseko, prelit s kisom in v kombinaciji s toplim krompirjem, kuhanim jajcem ter česnom.«

Mojca Mavec in velika skleda zabeljenega regrata

Med navdušenci nad regratom je tudi novinarka in TV-voditeljica Mojca Mavec. Poklicali smo jo ravno med zasedanjem evropskega parlamenta, ki ga je spremljala, in njeno navdušenje nad našimi vprašanji o regratu je bilo neizmerno. »Regrat, kako čudovit slovenski fenomen; vsi ti ljudje, ki se sklanjajo nad travo, takrat veš, da je zagotovo konec zime, regrat je, zdaj bo spet pomlad! To je zagotovo ena tistih lepih stvari, ki gre pri Slovencih resnično naprej, iz roda v rod. Tudi danes, ko komaj še vemo za imena cvetlic, regrat pozna vsak otrok. Kot pribito. Regrat, koprive, zvončki in trobentice in že se ti zdi, da se kar spoznaš na naravo.«

Regrata v Mojčinem otroštvu sicer nikoli niso nabirali sami, v hišo je vedno prihajal z obiski, ob nedeljah, v velikih šopih, stisnjenih v plastični vrečki. Vedno le v nedeljo, zvečer, ko so odšle vse babice, tete in strici in so ostali sami doma – ob veliki skledi zabeljenega regrata! Zato pri Mojci regrat vedno sproži nostalgijo in jo ponese v brezskrbne dni. Tudi pripravi ga najraje po maminem receptu, v veliki skledi, s krompirjem in v trdo kuhanim jajcem, zabeljenega z vročo polivko iz slanine, kisa, olja, česna, ščepca soli in malo sladkorja. Sčasoma so se nabrali tudi drugi recepti, recimo po istrsko, kot da bi pripravili blitvo s krompirjem. Odličen je tudi z bučnim oljem in malo avokada, tista hitra solata, ki zaleže za nekaj časa.

Vedno zažge pri tujcih!

Mojci se zdi posebej zanimivo, da med svojimi potmi po svetu še ni naletela na narod, ki bi tako cenil regrat, je pa vedno tisti as iz rokava, če želiš narediti vtis. »To je res hecno: poznavanje nogometa, čokolada s solnim cvetom in regrat so tri stvari, ki vedno zažgejo pri tujcih. Nazadnje sem pripravila regrat v solati za prijatelje iz Velike Britanije. Si lahko predstavljate, kako so zijali? Pri njih je to res plevel, sovražnik številka ena fine angleške travice. Pa so potem pojedli celo skledo! Nič, akcija, pomlad je tu, se srečamo nekje, sklonjeni nad travo!«

Spoštovanja vredna slovenska navada

Mateja Jordovič Potočnik

Zlatan Čordić Zlatko, glasbenik: »Nisem posebej velik nabiralec, s hčerko na sprehodu kdaj nabereva le kakšno rožico. Ta slovenska navada nabiranja regrata se mi zdi spoštovanja vredna, saj sem pristaš tega, da je treba živeti v stiku z naravo. Ne, ti, ki nabirajo regrat, se mi sploh ne zdijo čudni, takšni so tisti, ki se jim zdijo ti čudni. Prepričan sem tudi, da pri regratu ne gre samo za regrat, ampak da so to tudi svež zrak, sonček, telovadba in meditacija.«

Dr. Evita Leskovšek na regratovi dieti

Zdravnica Evita Leskovšek neizmerno obožuje regrat in ga tudi je v neizmernih količinah. Zanjo ni modna muha, temveč jo že od otroštva spremlja kot prvi znanilec pomladi in ima zanjo simbolno vrednost. Je eden od letnih obredov, kot so novoletni in drugi prazniki ter navade. »Regrat spoštujem, ker me spravlja v dobro voljo, ker vem, da prihaja pomlad, in ker vem, da je tako tudi pri vseh, ki jih poznam. Vsi ga radi nabiramo in jemo, radi se pogovarjamo o njem in nas to združuje. Mislim, da je regrat najboljše družabno omrežje.«

Najpomembnejši pa je regrat za Evito, ker ji prikliče spomine na otroštvo in njenega pokojnega očeta, ki je tudi bil zdravnik. »Oba sva oboževala regrat in se pri tem počutila kot velika zaveznika, saj naju je mama spomladi, ko sva pojedla ogromno regratove solate, večkrat okarala, ker sva smrdela po česnu. Ona se je rada zvečer uredila in je bila vsa sijoča, oče pa je smrdel po česnu. Ko mu je mama to poočitala, sva se vedno spogledala in zarotniško zasmejala.«

Regrat je prihajajoča pomlad, vedno jo komaj čakamo, pa še zdrav in originalen je za povrh. Predvsem je odličen prečiščevalec in razstrupljevalec organizma. Evita se pošali, da bi ga kot zdravnica z veseljem preventivno predpisovala na recept. »A saj ga ni treba, ko je povsod okoli nas, in lahko smo samo veseli, da ne živimo v velemestih, ampak smo še toliko v stiku z naravo, da si ga lahko privoščimo. Ker sem se letos zaradi poškodbe in posledično bolniške nekoliko zredila, sem že od prvega letošnjega regrata na nekakšni regratovi dieti, ki je čisto preprosta – čim več regrata! In še nikoli nisem slišala, da bi bil kdo nanj alergičen.«

Smo, kar jemo, in Slovenci smo – regrat!

Dada Jerovšek, solastnica Kaval Group, je zelo zaposlena poslovna ženska. Ob vodenju številnih restavracij, kavarn in slaščičarn prostega časa nima na pretek. A za regrat si ga vzame, saj pravi, da si ga je vredno vzeti. »To je neverjetna rastlina in kar čutim, kako mi dobro dene, kadar ga jem. Takrat se počutim prav prerojeno. Zaradi vsega, kar vsebuje in kar nam pomeni, si zasluži veliko občudovanje. Čeprav se nam ponuja sam od sebe, je z njim veliko dela, zato ga zelo cenim. Sama ga že nekaj časa ne morem nabirati, imam pa ljubo prijateljico Marto, ki me takoj, ko skopni sneg, pokliče in takrat kar vem, da me bo vprašala, ali bom malo regrata. To je zelo pomemben trenutek zame in res se je razveselim, ko potem pride s tistimi velikimi košarami regrata, za katerega vem, da ga je nabrala daleč stran od ponorelega sveta.«

Dadi je šel regrat kot otroku močno na živce, saj so ga morali nabirati na kakšnem precej oddaljenem travniku, ona pa bi se raje igrala sredi največjega betona v Ljubljani. A pozneje ga je vzljubila in ugotovila, da še kako drži pregovor, da smo to, kar jemo, in jemo to, kar smo. Slovenci smo zagotovo – regrat!

In še njen recept: velika skleda regrata, topel krompirček, popečena prekajena svinjina, v trdo kuhano jajce, pa topel vinski kis, sol – in to je to. Boljšega ni!

Mlad, fino nazobčan in nekaj toplega mora biti gor!

Mateja Jordovič Potočnik

Franci Petek, ambasador Planice in pedagog montessori: »Haha, pri nas nismo obsedeni z regratom, ga pa imamo zelo radi. Letos smo ga že začeli nabirati, in to kar po našem travniku in na vrtu. Ko smo se preselili v hišo, smo ga iz naše trate vneto pulili in se ga otepali, sedaj pa smo ugotovili, da je to nesmiselno početje. Pri nas ga vsi radi jemo, predvsem mora biti mlad in fino nazobčan, pa nekaj toplega je treba dati nanj, krompir ali fižol, pa seveda jajce in bučno olje ter jabolčni kis.«

Če pozabi košaro, se sleče in ga nabira kar v majico!

Nekdanja manekenka Nina Gazibara seveda tudi obožuje regrat, čeprav se je v Slovenijo preselila iz Beograda šele, ko je bila stara 16 let. Prejšnji teden si je privoščila prvega. »Joj, kako je bil dober. Carsko dober!« Vsako leto komaj čaka toplega vremena in da zraste prvi regrat, potem pa ji je hudo, ko sezona mine. Po navadi ga je kar ves dan, za kosilo, večerjo in malico, še za zajtrk bi ga. Ves čas bi jedla samo regrat! Zmaže ga celo skledo, in to z vsem, kar sodi zraven – s toplim krompirjem, kraško panceto, tudi s kakšnim jajčkom, s kisom in oljem, včasih nanj nariba tudi parmezan.«

Nina pomni kar nekaj zanimivih prigod s tujci, ki sprva tega našega navdušenja nad regratom sploh ne razumejo. Včasih so k njej na obisk prihajali sorodniki iz ZDA in po navadi so jih peljali na kosilo v najboljše gostilne. A odtlej, ko jim je pripravila regrat, so vedno želeli jesti samo še regrat pri njej doma. Tudi njene kolegice manekenke, ki so prihajale v Slovenijo iz Beograda, so se sprva zmrdovale in govorile, kako so čudni Slovenci, ki jedo travo. »No, potem pa so me spomladi pred spomladanskimi modnimi revijami vedno spraševale, ali v Sloveniji že raste regrat in ali ga je dovolj.«

Nina ga nabira ob robovih vrta pri partnerju na Jesenicah in na vikendu v Poljanski dolini. Ko ga zmanjka, gre v višje lege. Odkar živi pol na Jesenicah in pol v Ljubljani, veliko hodi po hribih in vedno ga nabere. Nekoč je pozabila košaro, okoli nje pa je bilo vse polno regrata. Slekla se je in ga nabrala kar v majico.