Adrian se je pri trinajstih najprej odločil, da bo vegetarijanec, nato pa začel potovati po svetu ter iskati knjige in učitelje, ki poznajo skrivnosti življenja. Danes verjame, da je sreča človekovo naravno stanje. Zanjo se lahko odločimo tako, da je ne motimo ves čas. Sam se rad igra, še posebej z vetrom. Tega, da je tako dober deskar na vodi (med desetimi najboljšimi pri sosedih), niti nismo vedeli. Tvega, čeprav pozna svojo karto vedske astrologije, ki ga opozarja, da je preveč tveganja lahko sila nevarno. Bil je že klinično mrtev. Ima torej izkušnjo s smrtjo, a je z njo pomirjen; nekako čuti, da čas njegovega odhoda še ni blizu.
Več desetletij že pomagate ljudem do občutka svobode in sreče. Zakaj vas vedno znova iščejo?
Ljudje potrebujejo navdih. Želijo najti rešitev za številne probleme, ki jih mučijo. Ne najdejo odgovorov v okolici, pa se potem obrnejo za znanjem o duhovnosti. To jim ponujam. Ampak še bolj kot to ljudje potrebujejo resnico.
Saj, kako jo prepoznati, ko pa je je toliko na voljo in je vsak učitelj duhovnosti o sebi prepričan, da je njegova najbolj prava?
Obkroženi smo z iluzijami na vseh ravneh, družbeni, politični, ekonomski, zdravstveni, pri osebnih odnosih, v ljubezni, razumevanju samega sebe. Predpostavljam, da me ljudje berejo in poslušajo prav zato, ker začutijo, da govorim brez lažnega okraševanja in nenavadnih zamisli, ki jih ni mogoče preveriti. Stvarnost, kakršna je, se zelo razlikuje od tiste, kot si jo ljudje zamišljajo. Samo majhen pogled vanjo ustvarja velik občutek sreče in svobode.
Veliko časa preživite ob morju, tudi izzivate na valovih. Se tedaj, ko tvegate, najbolj približate sebi?
Hm, ne. Nimamo se kam približati, tako kot se ne moremo od ničesar oddaljiti. Ta zgodba o približevanju sebi je samo še ena prepreka na poti. Enak sem, kadar jadram, meditiram, pišem ali pa kadar se pogovarjam. Nisem bliže in nič bolj oddaljen.
Na kaj ste najbolj ponosni pri sebi?
Uh, ko bi rekel, da sem najbolj ponosen na to, da nisem na nič ponosen, bi bilo to kontradiktorno, mar ne? No, naj bo takole – občutim srečo, ki je ne morem izgubiti, ne glede na okoliščine. Občutim svobodo in sposobnost, da živim spontano zunaj kakršnihkoli obrazcev. To je meja mojih dosežkov. Ampak ali sem na to ponosen? Ne vem. Ker ponosen bi bil na nekaj, kar je posebno, česar drugi ne morejo, te stvari pa so dosegljive vsem ljudem. Edini občutek ob tem je sočutje.
Napisali ste veliko učbenikov duhovnosti, tudi nekaj leposlovja. Se vam zdi, da se moramo učiti iz priročnikov? Številni v nas prebujajo dvom.
Ljudje se lahko učijo od drugih ljudi, ptic in cvetja, pa tudi iz romanov in učbenikov. Najbrž imate v mislih poplavo priročnikov, s katerimi nas vsakodnevno zasipajo. Mnogi med njimi najprej ustvarijo problem, da vam nato ponudijo rešitev. Gre za tržne prijeme, s katerimi izkoriščajo. A vsakdo sam presoja, kaj mu koristi in kaj ne.
Že, toda številni, ki potrebujejo pomoč, so zmedeni in sami ne zmorejo selekcije, saj nimajo izkušenj. Izberejo, kar najbolj bode v oči, to pa pogosto ni kakovost, temveč le dober marketing.
Duhovnosti je danes veliko naprodaj. Več je je na policah, tem bolje, mislijo številni, ampak sam mislim, da je manj gotovo več. Delo, ki ga zahteva duhovna literatura (razvoj zavesti, odkrivanje notranjih skrivnosti, spoznavanje sebe), zahteva temeljitost, postopnost in gotovost. Tega pa številni priročniki ne ponujajo veliko. Vse se ponuja na način, kako čim hitreje priti do rezultata. Bolj je ekstremno, bolj je mamljivo. Tak je pač današnji svet in duhovnost je težko izjema. Najboljši nasvet je, da se v tem pisanem rumenilu, v vsej tej zmešnjavi premikate počasi in premišljeno.
Kaj menite o duhovnem učitelju, ki je prepričan, da ima edino on prav, in če podvomimo v njegovo resnico, reče, ni še vaš čas, niste še zreli.
To je učitelj vere, ne pa učitelj znanja in modrosti, zasnovane na izkušnji. Vera je ta, ki ne prenese suma. Na področju verovanja je veliko prostora za manipulacijo, medtem ko sta področji znanja in modrosti osvobojeni od tega.
Ljudi učite pravilne meditacije. Ali jo lahko nadomestijo hoja v hrib, tek, sekanje drv, čiščenje doma, petje, molitev?
Obožujem planinarjenje, tek mi je sicer zoprn, rad pa plavam in preživim dan na kolesu. Pozimi se grejem na staro peč na drva, pospravljanje mi ni v največjo zabavo, ampak priznam, je nekaj na tem, ko se človek znajde v opojno čisti sobi. V petju nisem prav spreten, ampak glasba je od nekdaj del mojega življenja, od mladostniškega rock benda do zadnje zgoščenke, ki sem jo sam posnel kot multiinštrumentalist.
Ampak?
Ampak vse to ne more zamenjati dobre meditacije.
Ker?
Ker so to vse aktivnosti. Lepe, osvežujoče, koristne, sproščujoče, meditacija pa je edinstven postopek umirjanja mentalne aktivnosti. Dobra meditacija vas mora pripeljati do stanja joge, čiste zavesti, ki jo teoretično lahko osvojite spontano, kadarkoli, tudi med petjem, molitvijo, vizualizacijo, koncentracijo, meditacija pa edina vodi naravnost k njej.
Kaj nam boste 26. marca prišli sporočit v Slovenijo?
Da sta brezpogojna sreča ter življenje brez meja in obrazcev pravica vsakega človeka ter da je na tak način vsakdo sposoben zaživeti tudi v praksi.
