Veljala je za čudodelno zdravilko, podobno kot župnik Jurij Humar s Primskovega, poznala sta se in si dopisovala. Živahno baronico, ki je hudo štrlela iz ženskega (še posebej plemiškega) povprečja, je v svoji knjigi z nenavadnim naslovom Nebesa cadillac upodobil novinar, pisatelj in dramatik Zdenko Kodrič. Zanimivo pripoved, zapisano iz zornih kotov več Adelmi bližnjih ljudi, seveda tudi njenega, prebereš na dušek. In potem te seveda začne zanimati – kdo, za boga, je bila čudodelka iz Slovenskih Konjic, ki iz svojega groba menda še zmeraj izžareva zdravilno energijo?
Adelmi so lahko zavidali
Rodila se je namreč v bogati plemiški družini, kar je v tistih časih ( leto 1840) pomenilo predvsem to, da ji ni nič manjkalo. Običajni ljudje so se sicer lahko tolažili, da med plemstvom, kjer se ženijo in možijo tako, kot zahtevajo postave in starši, ni prav veliko ljubezni in sreče, ampak za Adelmo to ni veljalo. Lep začetek življenja je preživela s svojim očetom, lepo se je nadaljevalo tudi po tem, ko je njena mati ovdovela in se poročila s knezom Solms-Baruthom; poročajo, da sta mati in očim radoživo preplesala veliko noči. Svojega madžarskega moža barona Odona von Vaya je poznala od otroštva in se pri dvajsetih z njim poročila. Po nekaj letih zakona (živela sta v avstro-ogrski monarhiji) sta si zaželela novega domovanja in se ustavila v Konjicah, ki se jim je takrat po nemško reklo Gonobitz. Je Adela začutila pozitivne vibracije v tamkajšnjem okolju, kar je za ljudi, ki se čutijo povezane z vesoljem, pravzaprav normalno? Na Prevratu sta si kupila graščino, ki so jo domačini kmalu poimenovali Baronvaj (očitno so spletli plemiški naziv in priimek), graščina še zmeraj obstaja in tako ji pravijo še danes. Tisto, kar so Adelmi še posebej lahko zavidali, pa je bil njen zakon z upokojenim konjeniškim častnikom Odonom, kar 60 let sta preživela skupaj, večinoma v Konjicah ali v vili na Lošinju, njun zakon je bil označen za romantičnega. Kar niti ni bilo preprosto, saj so Adelmo v preprostem jeziku označili za čarovnico, ki bi kakšno stoletje in pol prej morda končala na grmadi. Plemkinja gor ali dol.
Med vesoljem in nezavednim
Čeprav je o Adelmi veliko napisanega, je v njeni biografiji tudi veliko lukenj. Kdaj je opazila svoje nenavadne sposobnosti? Morda jih sploh ni opazila, saj jih je imela tudi njena mati in so se ji najbrž zdele normalne. Vsekakor pa jih je začela uporabljati, ko je imela 25 let, saj je z njimi po nasvetu zdravnika s pomočjo tako imenovanega avtomatičnega pisanja ozdravila hude krče, ki so ji grenili življenje. Takrat so bili prepričani, da se z avtomatičnim pisanjem povezuješ z duhovnim svetom, ki je nekje »zgoraj«, verniki so temu rekli bog, katerikoli že. Rezultati takšnega pisanja v transu so bili običajno osupljivi, saj je bila pisava popolnoma drugačna, pa tudi zapisane misli so bile pišočemu tuje. Kot da nekdo drug vodi roko in vsiljuje svoje misli. Danes avtomatičnega pisanja ne povezujejo več z energijami v vesolju, ampak z energijami v sebi. Z njim naj bi odkrivali nezavedno, ki tiči v nas.
Leta 1870 je Adelma v nekaj tednih v transu napisala (pravijo, da brez vsakršnega poznavanja okultnih ved) knjigo Duh, sila, snov, z njo je zaslovela po vsem svetu, v slovenščini pa smo jo dobili šele pred nedavnim. Tako je vstopila v svet spiritualistov, med njimi so bili tisti čas tudi vodilni znanstveniki z vseh mogočih področij, ki so verjeli, da je marsikaj nadnaravnega v resnici razložljivo. Hvala bogu. Če bi pred sto leti kdo razglašal, da bomo nekega dne hodili naokoli z majhnimi napravami v žepu, s katerimi se bomo lahko pogovarjali, celo gledali in zalezovali, bi moda tudi končal v norišnici.
Odon in Adelma sta leta 1871 v Budimpešti ustanovila Društvo duhovnih raziskovalcev, prvo takšno v monarhiji, a sta z žalostjo ugotavljala, da je domovina na tem področju dokaj zaplankana. So ju pa z veseljem sprejemali drugod po Evropi in po svetu. Pri tem ni imel Odon nobenih posebnih energetsko duhovnih sposobnosti, je pa brezmejno podpiral in ljubil svojo ženo, s katero nista imela otrok.
Zdravilo v vati
Odon in Adelma sta vsekakor poskrbela, da so si ju Konjičani zapomnili, saj sta se takoj vključila v tamkajšnje življenje. Bila sta podpornika Rdečega križa in med podbudniki (in tudi velikimi donatorji) bolnišnice, ki so jo slavnostno odprli na Adelmin 57. rojstni dan. Na svoje stroške sta zraven bolnišnice postavila še izolirnico za bolnike z nalezljivimi boleznimi, med prvo vojno pa še vojaško bolnišnico. Konjičanov ni bilo strah prositi nenavadnega para iz Baronvaja, če so kaj potrebovali, pa tudi težko ni bilo, saj sta se oba naučila pogovorne slovenščine. Seveda pa so se predvsem oglašali pri Adelmi, ki je veljala za čudodelno zdravilko. Ker je bila jasnovidka, z diagnozami ni imela težav, zdravila pa je predvsem z energijo, ki jo je vpihnila v vato ali pivnik. Vato so morali bolniki potem polagati na dele telesa za določen čas, kot jim je naročila. Zdravila pa je tudi s homeopatskimi zdravili.
Adelma je zdravila tudi na daljavo, stik je vzpostavila s pismom, sliko ali kakšnim drugim predmetom, ki je pripadal bolniku. Med vojno so jo seveda oblegali ranjenci iz lazaretov, ki so jo prosili za pomoč pri zdravljenju. Mimogrede – Adelma je zdravila brezplačno, zato se je poštar zelo pogosto pojavljal v Baronvaju, pred njeno »ordinacijo«, obloženo s številnimi ogledali, pa so se vile vrste čakajočih.
Podobno je zdravil tudi čudodelnik s Primskovega Jurij Humar (1819–1890), medsebojna pisma pričajo, da sta se poznala in si tudi svetovala. Seveda sta imela oba zaradi svojega delovanja obilico problemov, Humar še posebej s Cerkvijo, saj je bil duhovnik. Prav tako kot Adelma je zdravil z magnetizmom (homeopatijo je poznal, uporabljal pa ne), le da je na začetku magnetiziral kruh, ki so mu ga bolniki prinesli sami ali pa so koga poslali. Navodil pa pogostokrat niso upoštevali, saj so ga pojedli preveč naenkrat – zaradi želje po zdravju, včasih pa tudi zaradi lakote. Reševati je moral, recimo, dekle, ki je prineslo kruh za svojega bolnega sorodnika, potem pa ga je na poti domov samo pojedlo. Skoraj bi umrla, nekateri preveč požrešni bolniki pa menda celo so. Tako je potem tudi Humar začel uporabljati pivnike ali navaden pisemski papir, na katerem je z lahkoto označil, koliko zdravila bolnik sme vzeti in kdaj. Pa se včasih niti to ni obneslo, celo papirja so preveč pojedli. Me je pa seveda spreletel srh, ko mi je župnik na Primskovem pokazal Humarjev rokopis in mi ukazal, naj nad njim podržim dlan. Tako očitno me je začelo ščemeti v roki, da sem pač morala verjeti, da stvari, ki se jih je nekoč dotikal, še zmeraj izžarevajo nadnaravno energijo. Mimogrede, takratni župnik na Primskovem je bil profesor matematike in fizike …
Z Odonom nista skupaj
Adelma je napisala devet knjig, bila je matematičarka, glasbenica, slikarka, dopisovala si je s celo vrsto znanih teozofov pa tudi znanstvenikov, mnogi so jo v Konjicah tudi obiskali, potovala je po svetu, ljudstvo pa si jo je seveda zapomnilo po njeni humanitarni dejavnosti in predvsem po zdravljenju.
Leta 1920 je na Lošinju umrl njen ljubljeni Odon, tam je tudi pokopan. Še prej je naročil najnovejši cadillac, ki ga je osemdesetletna Adelma dobila šele po njegovi smrti (od tod tudi naslov Kodričevega romana). Sama je umrla pet let pozneje, a ji sorodniki niso izpolnili logične želje, da bi bila pokopana zraven moža. Si niso hoteli nakopati odvečnih stroškov in sitnosti ali pa so Konjičani upali, da jim bo pomagala tudi po smrti? Konjiški nadžupnik je milostno dovolil, da jo pokopljejo znotraj pokopališkega zidu, saj je zaradi Odona prestopila med evangeličane in bi po tedanjih postavah lahko mirno končala med samomorilci. Plošča na zidu ob cerkvi pa je še danes precej obiskana, saj velja, da iz Adelminega groba seva zdravilna energija. Podobno je s precej lepše urejenim grobom Jurija Humarja na Primskovem – neredko ga obiskujejo cele družine in prosijo za pomoč.
