Polona Tavčar: Brez satire v Franciji ne preživimo!
»Marsikdo zunaj Francije verjetno v teh dneh razmišlja o tem, da so šle karikature predaleč v žaljenju verskih čustev, a morate razumeti, da je Francija domovina satire in tovrstnega izražanja čustev in Charlie Hebdo je del naše tradicije in kulture. Tako se izražamo v Franciji in ves ta humor in posmeh so nujni za našo družbo. Brez satire v Franciji preprosto ne preživimo, je nekakšen ventil, da spravimo stvari iz sebe. Vse družbe bi morale imeti podobne časopise, kjer je moč karikature res ogromna, prav tako kot moč besede. To je velika značilnost Francije. Zato je bil ta napad za vse nas velikanski šok, ki kar ne mine. Predvsem nas je šokiralo to, da smo v naši družbi, ki je izvor demokracije in svobode, vzgojili ljudi, ki so zaradi različne miselnosti pripravljeni tudi ubijati. Zato se mi zdi zelo pomembno, da javno pokažemo, kaj mislimo in čutimo, čeprav me malo žalosti, da so se pred nedeljskim zborovanjem že pojavile politične razprtije. A tako je povsod, na politikante bomo čez 14 dni pozabili, na napad na Charlie Hebdo pa ne bomo nikoli! Ta časopis je del nas, vsi smo poznali te karikaturiste, gre za ljudi, ki so izšli iz študentskih gibanj leta 1968 in so posvetili življenje satiri ter izražanju mnenja z njo, spremljali so nas in naša življenja. Kar ne morem si predstavljati, da so izginili. Veliko premišljujemo o tem in osebno me je zelo močno prizadelo, vendar pa se kljub vsemu ne počutim prav nič ogrožene.«
Ana Vogrič Martinez: Vse drugo občutimo, le strahu ne!
»Težko je pojasniti, kaj občutimo tu v Parizu: najprej šok, potem solze, žalost in jezo. Strahu pa ne. Občutimo nekaj popolnoma obratnega od strahu. Na ulici, na televiziji, na Facebooku, Twitterju, povsod čutimo, da se zbujata vedno močnejši solidarnost in volja boriti se proti strahu, sovraštvu in razcepljenosti. Proti cilju, ki so si ga zadali ti teroristi. Nihče okoli mene ni omenil strahu. Mislim, da je volja upreti se strahu močnejša. Težko je tudi pojasniti otrokom, ki nas sprašujejo, zakaj. Da, zakaj? Kako težko je pojasniti takšno nesmiselno grozo otrokom. Umorjeni so bili zato, ker živimo v državi, kjer se vsak lahko svobodno izrazi. V Franciji so imena mrtvih novinarjev vsakemu zelo znana in vsi imamo občutek, da smo zgubili drage, tople prijatelje. Francija joka.«
Alenka Zver: Francijo je napad dvignil in ne ubil!
»Napadli so francoskega duha, ki je zagotovo zelo zapleten, eden njegovih temeljev pa sta satira in dvojnost. A tega očitno vsi, ki živijo med nami, ne razumejo. V Charlie Hebdo se že leta norčujejo iz vseh, ne samo iz muslimanov oziroma Mohameda. Zdi se mi, da se še mnogo bolj norčujejo iz Katoliške cerkve, predvsem pa iz vseh aktualnih politikov. Pravzaprav iz vsega, kar se nam zdi pri posameznikih ali na splošno nezdravo. Morda je to od zunaj nekoliko težje razumeti, saj je v Franciji položaj res precej zapleten. Tako rekoč smo v vojni, imamo ogromno manjšin in z njimi veliko na rob odrinjenih ljudi. Mladih, zapuščenih, brez ciljev … Vse to kaj hitro vodi v skrajnosti in terorizem. Francija je v bistvu živa tarča. A vseeno se ne bojim, da bi ta zdravi duh Francije zamrl. Pravzaprav sem ganjena ob vsem tem elanu solidarnosti, ki je nastal po napadu. Vse v Parizu nas je močno povezalo. Zvečer prižigamo lučke, pošiljamo si SMS-je in zavedamo se, tako kot je rekel tudi predsednik Hollande, da moramo sedaj biti skupaj in se ne smemo iti politikantstva. Občutek imam, kot da smo se vsi skupaj dvignili in da bomo še svobodnejši, kot smo bili doslej. To je v Franciji namreč zelo pomembno in občutek svobode nujno potrebujemo. Že od leta 1905, ko je bil sprejet zakon, v katerem se je cerkev ločila od države, to za nas pomeni spoštovanje do vseh Francozov, ne glede na vero. Svojo podporo umorjenim bom pokazala tako, da se bom naročila na časopis Charlie Hebdo, in kolikor vem, ne bom edina.«
Maša Arko: Neverjetna svoboda mišljenja v Franciji
»Ko sem se pred več kot 25 leti preselila v Pariz, me je presenetilo, kakšno neverjetno svobodo mišljenja in izražanja imajo tu pisatelji, intelektualci, novinarji in kako včasih skoraj nesramno ošvrknejo politike, načnejo žgoče teme, ožigosajo neumnosti … Brez strahu, predrzno, včasih na meji spoštljivosti. Tak je bil tudi Charlie Hebdo. Prve posnetke o tragičnem napadu na uredništvo sem videla doma s hčerko, sinom in njunim prijateljem iz Slovenije, ki je bil pri nas na obisku. Zgroženi smo nemo prisostvovali poročanju o dogodku, ki se je zgodil le nekaj postaj stran od nas, počasi so nas prevzemali groza, nerazumevanje, žalost. In sočutje do vseh pobitih, njihovih svojcev in prijateljev, vseh, ki so kot priče šokirani prisostvovali dogodku, vseh, ki se še borijo za življenje.
Moja najstnika, 17-letna hčerka in 18-letni sin, imata oba sošolce vseh ras, vseh veroizpovedi, muslimane, žide, katolike, laike ... V četrtek ob 12. uri so notredamski zvonovi odmevali v čast žrtvam terorističnega napada, vsa Francija se je nema ustavila za trenutek. Tudi v šolah so z minuto molka počastili spomin na umorjene. Hčerka mi je zaupala, da je bilo zelo težko in zelo mučno ..., vsi so bili pod vtisom barbarskega pokola, vsi so videli videoposnetek, ki je bil sicer na televiziji cenzuriran, na spletu pa je krožila celotna verzija, ko je eden od napadalcev hladnokrvno pokončal na tleh ležečega ranjenega policista s strelom v glavo. Profesor zgodovine je svojo uro v celoti posvetil pogovoru o dogodku, prav tako je bilo v sinovi šoli. Njuni prijatelji muslimani so vsi izrazili bojazen, da bodo začeli ljudje vse metati v isti koš: ne, biti musliman ne pomeni, da si tudi terorist. Ne, kajti Koran slavi mir in spoštovanje do drugih verstev. Žal ga nekateri ne znajo več brati pravilno.
Na celotnem ozemlju Francije je bil sprožen rdeč alarm, najvišja stopnja ogroženosti pred terorističnimi napadi, s povečanim nadzorom v javnem prometu, po veleblagovnicah (ravno ta dan so se začele zimske razprodaje), muzejih, šolah. Izvedeli smo, da so menda specialne službe preprečile več poskusov terorističnih napadov v zadnjih mesecih. In da nam grozijo drugi. Strah? Vsak dan se vozim z metrojem v službo, prav tako moja otroka v gimnazijo, zvečer na pijačo s prijatelji. Življenje teče naprej, ne moremo vsega ustaviti, nehati živeti. Seveda me na trenutke prešine strah, koga ne bi? A prav to želijo teroristi, ustvariti grozo, vnesti strah in temo v srce, nezaupanje, sovraštvo do vsega, kar je drugačno. Ne, zato ne dovolim, da bi me premagal strah. Na tisoče ljudi, ki so se po vsej Franciji še isti večer z molkom in prižganimi svečami – s svetlobo proti mraku – zbrali z napisi 'Jaz sem Charlie', so najlepši dokaz, da je Francija enotna, solidarna, da bo vedno prevladalo večje število krasnih, ustvarjalnih, odprtih, razgledanih in tolerantnih ljudi, ki bodo še naprej branili svobodo mišljenja in izražanja, kot pa sovražnih, uničevalskih, mračnih ljudi in ekstremistov. Zato me ni strah. Zato verjamem še naprej. V svobodo izražanja. V ljudi. V smeh. V ljubezen. Zato bo Charlie Hebdo živel večno. Vsi smo Charlie.«
Ana Stegu Vičič: Najpomembneje je, da smo se uprli!
»Že od leta 1967 živim v laični državi, francoski republiki, ki je s tem napadom zadeta v svoje bistvo, demokracijo. Novica o atentatu nas je presenetila, bila je brutalna, skoraj se nam je zdelo neverjetno, da se kaj takega dogaja. Kar se mi zdi pomembno, je to, da je vsa Francija (in ves svet) stopila skupaj, da ni več strankarskih politikov, vsi so le Francozi in ukrepajo enotno za varnost celotnega ozemlja. Manifestacije po vsej Franciji so zelo mirne, dostojanstvene in nosijo sporočilo, da ne bomo klonili in popustili teroristom, tudi Charlie Hebdo bo izšel drugi teden. Vsi smo resnično ganjeni, prizadeti in žalostni. Kolikor mi je znano, ima Francija kar velik problem z odhajanjem mladih na urjenje v Sirijo. Odhajajo celo mladoletniki! Številne organizacije in društva ponujajo pomoč obupanim staršem in se borijo na terenu in tu v Franciji, da bi to preprečili. Zagotovo bo treba bolj poseči v jedro problema, drugače stvari ne bodo šle v pozitivno smer. Sicer pa mi te dni ni do tega, da bi hodila po Parizu, saj na žalost vse kaže, da bodo še napadi. A treba bo živeti naprej s to nevarnostjo.«
Ana Stegu Vičič je predsednica društva Slovencev v Parizu.
Manca Bizjak: Ne smemo pasti v zanko, ki nam jo nastavljajo teroristi
»O tragičnem napadu me obvestijo zelo pozno, kar nekaj ur kasneje. Najprej pomislim, da gre za slabo šalo. To je nemogoče! A po njenem obrazu razberem, da je resno. Dobim kurjo polt, noge se mi tresejo, moram sesti. Točno tak občutek, kot sem ga doživljala 11. septembra. Čas se ustavi, telefon zvoni, a se sploh ne javim. Iščem informacije, da bi izvedela, kaj se je zgodilo, in hočem predvsem razumeti ali si predstavljati, kaj se še bo. Moja prva misel je namenjena družinam žrtev, globoko sočustvujem z njihovo bolečino. Govorim naglas, treba je najti morilce, in za trenutek obžalujem, da v Franciji ni dovoljena smrtna kazen. Upam, da bo vlada sprejela prave ukrepe in prave odločitve. Na zlo se ne odgovarja z zlom. Ne smemo pasti v politično zanko, ki nam jo nastavljajo teroristi. Zmagali bomo le, če še naprej uveljavljamo pravico do svobode izražanja. Svobodni bomo še naprej, ampak cena za svobodo je zelo draga. Umorjeni so bili za vzrok, ampak vzrok ni mrtev! JE SUIS CHARLIE.«
Patricia Duez: Ubili so del mene
»Ko sem v sredo izvedela, da se je zgodil atentat, sem bila osupla. Najprej nisem mogla verjeti. Ko sem dojela, da se je zares zgodilo, sem padla v jok. Od takrat sem veliko prejokala. Še vedno sem pretresena. S karikaturisti in člani uredništva sem izgubila del sebe. Najbolj gnusno se mi zdi, da je to nasilje, sovraštvo, mračnjaštvo in fanatizem tega dne ubilo to, kar meni največ pomeni – občutek svobode, bratstva, enakosti, demokracije, strpnosti in ljubezni med nami. Pa tudi veselja do smeha in zabave … Vse to so poosebljali karikaturisti in novinarji tednika Charlie. Obstaja Francija pred tem napadom, zdaj bo Francija po 7. januarju 2015. Nikoli ne bo več enako.«
