Dober glas o vas se širi med starši, ki prihajajo k vam z otroki. Zakaj vas imajo radi?
Oh, ne vem. Predvsem rada delam z otroki, a najverjetneje ni z vsemi zdravniki tako: tisti, ki vsakodnevno ne delajo z malimi pacienti, se jih na neki način bojijo, jaz pa se včasih bojim odraslih pacientov (delati mora tudi na nujni medicinski pomoči, op. a.), kajti to ni populacija, ki jo strokovno obvladam in s katero delam vsak dan. Na žalost je to velika pomanjkljivost moje službe. V ambulanti nimam nobenih težav z otroki, jim imam pa doma (smeh), sama imam tri …
Slišala sem, da dajete otrokom zelo malo zdravil. Zakaj ravnate tako?
Ker jih v večini primerov ne potrebujejo in tudi sicer je v pediatriji malo zdravil. Seveda se pa zgodi, da moram mame resno opozoriti, kadar otrok res kaj potrebuje. Imamo tudi starše, ki ne opazijo, kako zelo je bolan njihov otrok, pa tudi tiste, ki pretiravajo in so zelo zaskrbljeni ob navadnih prehladih.
Ali veste?
»Informiranje staršev ob napotitvi otroka na zdravljenje v bolnišnico se mora izboljšati. Dobro bi bilo, če bi starši prejeli ob sprejemu v bolnišnico pisna pojasnila. Primer: če je otrok bolan, lahko dobi bolniško le eden od staršev, če je en starš nezaposlen, drugi ne more dobiti nege za otroka, če dela en starš po štiri ure, drugi ne more dobiti nege za osem ur, če je mati na porodnem dopustu, oče izjemoma dobi nego za starejšega otroka le, če je tudi mamica bolna … Starš lahko dobi bolniški stalež le za otroka, ki je bolan in doma. Med hospitalizacijo jim bolniška ne pripada, ker zavarovalnica takrat plačuje vso oskrbo bolnišnici. Prvi in zadnji dan hospitalizacije jim pripada spremstvo, ker so otroka peljali v bolnišnico in iz nje. Problem so tudi tako imenovani dnevni hospitali, ko je otrok uradno v bolnici, v resnici pa je doma in gre v bolnišnico le nekajkrat na ambulantni pregled, takrat staršem bolniška po pravilih zavarovalnice ne pripada.«
Opažate razlike med časi, ko so se otroci več igrali zunaj in tam nabirali odpornost, ter danes?
Danes starši otrokom sprogramiramo ves njihov prosti čas, zelo malo se igrajo zunaj. Saj razumem starše, težko se je iztrgati iz hitenja, vse to vpliva nate, toda otroci morajo stran od računalnikov, ven, na igrišče, z žogo v roki, pogrešam, da bi se igrali sami – povsod gre zraven mama, moramo jih nadzorovati. Doma kolikor se le da spodbujam prosto igro, otroci potrebujejo zrak …
Starši organizirajo aktivnosti, češ vsi imamo doma genija, pozabljajo pa, čemu je otroštvo namenjeno. Ali otroke preveč zavijamo v vato?
Seveda starši otroke danes preveč zavijajo v vato, morda tudi jaz. Ob delu opažam, da ne vem, kako bi jih sprostila: tu pri meni so pet, deset minut, malo časa je. Morda pomagajo ravno takšni članki; pomagate odpirati oči. Mi jim že govorimo o načinu življenja, o tem, da se morajo gibati, a teh pogovorov je več pri šolskih otrocih, ko se že pokažejo posledice, bolezni.
Kakšne?
Somatske in psihične: debelost, sladkorna in vse, kar je povezano s tem, bolečine v trebuhu, glavoboli, depresija, anoreksija. Vse to je gašenje požara in to je narobe! Ko imajo družine napačen vzorec, ga je zelo težko spremeniti. Vsi imamo zelo malo časa za družino, otroka, da bi se lahko bolj ukvarjali s preventivo, čeprav bi s pogovorom prihranili veliko zdravil.
Se pozna, da hlastanje za dobički prinaša omejevanje pravic tudi pri otrocih? Kje so najbolj prikrajšani?
Definitivno se pozna (globok vzdih). Pri svojem delu bi si želela več časa za bolnika – veste, od tri do sedem novorojenčkov imam na teden, torej sprejmem toliko novih otrok. Za prvi stik, ki je zelo pomemben, ker takrat spoznam starše, bi si rada vzela več časa, vsaj pol ure, še bolje eno uro … A zavarovalnica me strašno nadzira, pišem razlage, zakaj sem komu dala bolniško in podobno. Tega dela, tudi telefonskih pogovorov, ki rešijo marsikaj, se ne vidi, tega ne vidijo niti ljudje v čakalnici.
Ko ste ravno omenili nadzor zavarovalnice: če ima mamica otroka v bolnici, ali res ne more biti pri njem?
Zraven je lahko le prvi in zadnji dan hospitalizacije. Tudi pri hudi bolezni, ko je otrok zelo slab, to staršem ne pripada. Rešujemo tako, da osebni zdravnik mame izda bolniško – morda zaradi čustvene stiske – do tistega časa, ko komisija odobri daljši bolniški stalež za mamo ali pa tega ne stori.
Toda prisotnost mame v bolnišnici je za bolnega otroka neprecenljiva.
Lahko so z njim noč in dan, dobijo ležalnike, lahko prespijo, a bolniškega staleža ne dobijo. Zagotovo je prisotnost mame izrednega pomena, saj je bolan otrok v drugem okolju v stiski. To je problem. Ko pride otrok iz bolnice, pa se je prej pri meni super obnašal in bil zaupljiv, je drugačen, boji se, ker ne ve, kaj bo.
Pediatri za odrasle?
»Kot veste, smo pediatri vključeni v zagotavljanje nujne medicinske pomoči, v manjših zdravstvenih domovih pri tem delu obravnavamo tako otroke kot odrasle, kar je za pediatra velik problem. Resnično si želim vzpostavitev pediatričnih centrov za dežurno službo, kjer bi pediatri obravnavali le otroke, edino to bi bilo pošteno do pacientov.«
Katere pomanjkljivosti kot pediatrinja vidite v zdravstvenem sistemu?
Naša pediatrija kar dobro deluje, še vedno imamo uporabniki kar veliko pravic, a moramo ljudi bolj seznanjati s tem, kaj jim kot staršem pripada. Starši in bolniki so največkrat nezadovoljni z odnosom zdravnika, s komunikacijo, s sestrami: srečni bodo, če se jim boš posvetil in bodo imeli občutek, da jih poslušaš in slišiš. Nekateri se tudi opravičijo, ker pridejo, in vedno jim povem, da smo zato tu. Nekateri pa seveda našo dostopnost v dežurni službi izkoriščajo in pridejo ponoči k dežurnemu zdravniku na urgenco zato, ker prej niso imeli časa – zaradi težkega požiranja in brez povišane temperature, recimo. Tu se iztrošimo, a je treba povedati človeku, da pregled ni bil nujen, ali odkloniti takšnega pacienta zato, da ljudi izobrazimo.
Saj, obstajajo starši, ki ob vsakem prehladu panično reagirajo.
Laže je, če so to tvoji bolniki: takrat lahko večkrat prebrodimo bolezen brez antibiotikov, ker vidijo, da se lahko vročina znižuje razen z zdravili tudi s preprostimi ukrepi: otroka je treba takrat malo manj obleči, piti mora mlačne pijače, ga hladiti, če je temperatura višja od 38,5 stopinje Celzija, z obkladki, tuširanjem. Izobražujemo starše o tem, kako naj prepoznajo težko dihanje, kako hidrirati otroka, da ne bi tekli k zdravniku po nepotrebnem in še preden mu znižajo temperaturo ali pa kar takoj iz vrtca, ker ima drisko ...
A reklame, televizija in mediji nas venomer bombardirajo, da moramo tako rekoč ob vsakem kihanju vzeti zdravilo, prehransko dopolnilo, in mlade mamice dobijo občutek, da …
(Vskoči) … če ne bodo kupile vseh sirupov in prehranskih dopolnil, niso dobre mame. Sama ne kupujem niti sirupa za kašelj, ker otroci pač nehajo kašljati: inhaliramo, sčistimo nos, pa je. In tako povem tudi ljudem, povem jim, da je zdravo kašljati.
Pa farmacevti niso hudi na vas? Kakšno je vaše mnenje o obveznem cepljenju otrok? Ste za prostovoljno izbiro?
Jaz zaupam cepljenju, toda za pediatre bi bilo laže, da bi bila odločitev prostovoljna, tako kot je to pri dodatnih cepljenjih, da mi ne bi bilo treba nikogar prijavljati na inšpekcijo in prepričevati. Večkrat sem imela pogovore s starši, ki ne želijo cepiti svojih otrok, pa sem obupala, ker oni mene želijo prepričati o nasprotnem. Očitno si pri nas še ne upamo iti v odločitev o prostovoljni izbiri. Tudi sama dvomim, da smo za to zreli. A najbolj precepljeni otroci z vsemi dodatnimi cepljenji so pri meni otroci farmacevtov in zdravnikov, že v dojenčkovem obdobju. Res pa je, da so sicer okužbe (tu ne mislim tistih, proti katerim cepimo) v rosnih letih normalne, otrok jih mora dati skozi, preveč sterilno okolje za otroka ni v redu, ni dobro za njegov imunski sistem. Pomembna sta gibanje in zdrava prehrana …
