Novice Svet24

Rešitev za krizo? 
»Prvi izhod iz krize je prenehanje korupcije. Rešitev za krizo zagotovo ni politika, kakršna se dogaja zdaj; ne morem sprejeti, da se proporcionalno daje toliko denarja bankam, pri katerih točno vemo, kako so nastajale luknje, mi, davkoplačevalci, pa to stanje ohranjamo. Hkrati se na podlagi teh izdatkov drugi, pomembni sektorji, kot so zdravstvo, šolstvo – ubijajo! Ljudje, ki so krivi, so še vedno na istih pozicijah, še vedno imajo jahte, vikende – tega, teh mrež nihče ne pregleduje!  Koncentrirati bi se morali na preganjanje lopovov, bolj konkretno in bolj ostro. Samo poglejmo sosedo Hrvaško.«

Zakaj boj za malega človeka, za pravičnost?

Kadar razmišljam, zakaj sem vedno tako proti, zakaj nastopam kritično do sistema, trenutnih problemov, vprašanj, zakaj sem to, kar sem, pogledam otroštvo in čas po njem. Na proteste hodim že skoraj pol življenja, prvi članek za Mladino sem napisal med protesti proti Miloševiću v Beogradu takoj po koncu gimnazije. Zakaj sem uporniški, jezen? Mogoče zato, ker me je  punca iz gimnazije pustila, ker ji je mama rekla, da ne sme biti s priseljencem – pa nisem priseljenec, rojen sem v Postojni, toda moj priimek je na ić. Pa tudi Siniša se čudno sliši.

Ste bili zaznamovani, ste zato upornik?

Saj moraš dobiti neke negativne izkušnje od sistema (no, saj sem dobil verjetno tudi lepe), da se upiraš: neka drugačnost me je naredila bolj jeznega. Nimam nacionalne identitete, ker je ne morem imeti. Mama je namreč Hrvatica iz Čabra, oče je iz Srbije, jaz pa sem rojen v Postojni. Kljub vsemu temu sem v rani osnovni šoli zardeval, kadar so me spraševali, ali imam na koncu priimka trdega ali mehkega. Brecht pravi, da je nacionalizem bolezen, ki jo je treba zdraviti, kajti nacionalizem rojeva nacionalizem, tako kot nasilje rojeva nasilje. So me pa naredile ljubljanske ulice, na katerih sem rasel. Bral sem Marxa in Engelsa, od nekdaj me je zanimala družba, sociologija. Nikoli ne bom pozabil beguncev, ki sem jih videl na poti v Srbijo, babice v zaklonišču na Hrvaškem leta 1991. Verjetno so mi doma postavili vrednote, doma je bilo vedno – biti mali človek in ne sramovati se svoje majhnosti. Ni bila vrednota družine imeti dober avto: očeta sem, ker sem igral tenis, prosil, naj mi kupi boljši lopar, pa mi je rekel, da lopar za dober tenis ni pomemben. Lepo otroštvo sem imel med bloki, igral sem nogomet, se družil s čefurji, ti so me v osmem razredu, ko sem začel poslušati Nirvano, pred blokom pretepli. Zanje sem bil hašišar, za druge čefur.

Malce ste štrleli ven in še vedno je tako. Kako zdaj vidite Slovenijo?

Prva zamera gre politikom, ki so govorili, da vpeljujejo novo državo, vpeljevali pa so nov ekonomski red – na plebiscitu bi morali imeti zraven še vprašanje, ali smo za uvedbo kapitalističnega družbenega sistema. Politiki se prepirajo, kateri je pravi osamosvojitelj, v resnici pa ni nihče, saj je naša osamosvojitev predvsem logična posledica takratnih svetovnih dogodkov, padca berlinskega zidu. Samostojna Slovenija je opeka, ki je padla z berlinskega zidu. Zgodovinski propad socialističnega bloka je večji od naših osamosvojiteljev. Oni so predvsem  zasedli kapitalske pozicije in še vedno so na njih, zdi se, kot da bodo tu za vedno. Naša generacija pa gre v pozabo, nimamo identitete.

Mediaspeed

Ali ni čas za reakcijo mladih, za spremembe?

Nekaj angažiranosti je opaziti. Na AGRFT sem se imel priložnost družiti z mlado generacijo, stari so 23, 24 let, ki je bila aktivna, gre za smetano mlade slovenske inteligence. Zelo so bili angažirani: vdrli so na tiskovno konferenco SDS, državnega zbora, brali Hlapce. A to je minilo. Potem se je rodila skupina Iskra, ki nastopa kritično. A to je na žalost manjšina. Lani sem bil na seji študentskega sveta, ko se je hotelo ukiniti Radio Študent: večina mulcev tam je bolj agresivna od obstoječih politikov, je bolj hlapčevska, požrešna in zelo osorna v svoji samozavesti ter naduta v citiranju pravnih določil statuta ŠOU. Ista klika kot poslanci v DZ; nekateri ljudje v strankah so bili iz ŠOU nagnani, ker so kradli, zdaj pa furajo državo. Valilnica takšnih ljudi je ŠOU.  Če so to mulci, ki nas bodo vodili v prihodnosti, vsi s podobnimi oblačili, frizuricami – na njihovo povabilo pridejo na sejo študentskega sveta neonacisti, mimo varnostnikov in v dogovoru s policijo! Politične umazanije je že med študentsko politiko ravno toliko, kot je je med njihovimi starejšimi kolegi.

Kako vidite boje v parlamentu, ko že nekaj mesecev poslušamo samo besede, besede, besede, o pomembnih rečeh pa kljub dobrim plačam in velikim privilegijem poslancev – nič?

Vsakič, ko pridem v parlament, najprej opazim, da ti ljudje, poslanci, ne živijo v tem svetu. V svojem svetu imajo piarovca in na intervjuju je videti takole: eden večjih problemov je, kako stoji obleka in do kod je v kameri izrez – to so realni problemi poslancev, ljudi, ki naj bi reševali Slovenijo. Zanje je pomembno, ali bodo dobili vprašanja vnaprej, tako kot šolarji, da se pripravijo na odgovore, ker nimajo vsebinskih odgovorov. Oni se ne družijo z ljudmi, prepad med njimi in ljudstvom je tako velik, ker živijo v svojem mehurčkastem svetu. Mislim, da je v resnici prva naloga vsakega politika, da ohranja svojo funkcijo, šele njegova druga naloga je, da naredi karkoli dobrega, saj je nujno imeti pozicijo, da lahko sploh karkoli delaš – zato je na prvem mestu stolček, sekundaren pa je človek, ljudstvo. Saj tudi ne vem, zakaj bi se odrekali privilegijem, denarju za telefon, poceni prehrani …, ker jim je v parlamentu čisto fino. Iluzorno je pričakovati od človeka, da bi delal spremembe, ki bi rezale njegov stolček, nihče ne bo odrezal veje, na kateri sedi. Nujno je povedati, da med njimi ni razlik. Sam ne sprejemam z navdušenjem niti Združene levice. Težavo imam s populizmom: politika ni igralsko besedičenje bivše igralke, ki je prej nastopala v obskurni oddaji na TV Pink, v kateri so se obmetavali s primitivnim humorjem na nacionalni bazi. Politika je zahtevna veščina, politikov pa v parlamentu ni več. So le ljudje z interesi. Lastnimi.

»Vse revolucije so se dogajale, ko so se povezali intelektualci – včasih s pismi, v salonih, v kavarnah, povezovali pa so se predvsem na nacionalni ravni. Danes se lahko intelektualci hipotetično in realno povežejo po spletu na globalni ravni ter organizirajo skupen upor. A to je možno, edino če bomo svojo usodo videli širše. Finančni trgi držijo za vrat tako Francoza, Španca, Argentinca kot Slovenca.«

Ali ne gre vendarle zgolj za odsev neetičnosti globalnega neoliberalizma in smo mi s svojo takšno in drugačno majhnostjo zgolj kolateralna škoda – najbolj sami svoja?

Ne vem, ali so Franc Pojbič, Eva Irgl in Alenka Bratušek odsev svetovne elite, čeprav verjamem, da na državni proračun vpliva to, o čemer govorite vi. A požrešnost je povsem lokalna, lopovi imajo slovensko državljanstvo. Pa saj bi  razumel požrešnost, če bi bili ti ljudje reveži, ki nimajo nič, a ti so imeli veliko, pa so hoteli še več. Jaz si želim samo stanovanje, osnovno varnost, če mi pač zmanjka denarja za najemnino – to je vse, kar bi si želel. Ti ljudje pa vse to že imajo, torej se jim, gledano z mojega stališča, ni treba odrekati za osnovno varnost. Tako kot imamo v družbi pet odstotkov tistih, ki lažejo, pet odstotkov tistih, ki kradejo, imamo tudi pet odstotkov psihopatov, ki si želijo oblasti: v tem sistemu si z malo truda in veliko hlapčevstva hitro najdejo svoje mesto pod soncem. Izkoristijo sistem za svoje ambicije.

In mislite, da če nekdo dobi možnost, jo pač izkoristi?

Težko verjamem v dobronamernost ljudi, ki vstopajo v poslansko tekmo. Govorjenje o spremembah od znotraj me doslej ni prepričalo. To, kar je danes, ni etika, govoriti o etiki v tem okolju je patetika. Se je ustavila privatizacija? Ni. Res smo v dreku zaradi posojil in obresti, a to ne pomeni, da je treba tolči po javnem sektorju.

»Finančni trgi držijo za vrat tako Francoza, Španca, Argentinca kot Slovenca.«

Z denarjem, ki ga dolgujemo, nas stiskajo za vrat. Kaj narediti, da izstopimo?

Ne moremo izstopiti, edina rešitev v konstruktivnem smislu, ki jo vidim, je povezovanje levice na evropski ravni. Zato si naivno govorim, da bi se v prihodnosti lahko kaj spremenilo, saj je svet sedaj povezan globalno. Vse revolucije so se dogajale, ko so se povezali intelektualci – včasih s pismi, v salonih, v kavarnah, povezovali pa so se predvsem na nacionalni ravni. Danes se lahko intelektualci hipotetično in realno povežejo po spletu na globalni ravni ter organizirajo skupen upor. A to je možno, edino če bomo svojo usodo videli širše. Finančni trgi držijo za vrat tako Francoza, Španca, Argentinca kot Slovenca. Če celotna Evropa hkrati nastopi proti svojim lokalnim elitam in dvigne glas na ravni kontinenta, je to recimo evropski generalni štrajk. Torej nadnacionalna revolucija. A vse to se zdi nepomembno, saj je do tega še zelo zelo daleč. Resnični problem je ustaviti morijo, ki trenutno poteka po svetu. Pa jo tukaj povsem ignoriramo. Umirajo pa tisoči in tisoči, mesta izginjajo.

Se vam ne zdi, da smo vsaj Slovenci v stanju apatije?

Med mnogimi je veliko nezadovoljstva s stanjem, a še vedno je veliko ljudi, ki verjamejo, da nove volitve prinašajo rešitve. Sedaj smo imeli tri. Veliko je bilo torej upanja v zadnjih mesecih za takšne ljudi, ki naivno verjamejo obljubam. Apatija pa vlada zato, ker mislim, da nam sploh ne gre slabo. Seveda so mnoge družine v stiski, a kljub temu večina še nekako shaja. Gleda Gostilno in se ne meni za soseda, ki je ravno izgubil službo. Seveda se število revnih veča, grozno je poslušati izpovedi otrok iz projekta Botrstvo. A večina Slovencev ima v lasti stanovanje in v njem kavče, s katerih se jim ne da na proteste.

 »Govoriti o etiki v tem okolju je patetika. Se je ustavila privatizacija? Ni.«

Razen če jih bodo prisiljeni prodati za kruh in mleko?

Bolje, da to možnost prehitimo in kaj ukrenemo. Svet se zdi na prelomnici, strah me je konfliktov v arabskem svetu. Islamska država, ki je otrok zahodne politike na tem območju, izvaja najbolj surovo nasilje, svet pa vse skupaj prav mirno opazuje. Velesile igrajo svojo partijo šaha. Islamska država  pribija človeške glave na ograje v centrih mest, mi pa se delamo, kot da ni nič. Ta svet je v zadnjih letih toliko pretrpel, da kadarkoli mu boš dal demokracijo, bo izglasoval radikalne verske skupine. Vedno, ko se dogaja krivica, pridejo na plano radikalne ideje – v miru in blagostanju se ne razvijajo!

Seveda bomo to občutili tudi mi.

Se že dogaja predrznost v nekaterih domačih medijih, igrajo se z ognjem, ko objavljajo novice, kot je – islamisti so med nami. Kako neodgovorno! Ti ljudje imajo svoje dostojanstvo. Se sploh zavedajo občutljivosti igranja z verskimi čustvi? Mislim, da se v vojni ne smeš opredeliti ne za ene ne za druge: težko je, sploh če je napadena tvoja družina, toda ne smeš se opredeliti, razum mora obvladati čustva! Zakaj bi se opredelil glede vojne, če je nisem začel?