Slovenci so bili od nekdaj navdušeni nad to igro s kartami. Običajno se je igralo za rundo piva, zato je tarokiranje bilo in je še vedno predvsem družabno in zabavno druženje ob večerih, na taborjenju, v planinskih kočah ter nasploh na počitnicah.
»Seveda je registriranih igralcev taroka bistveno manj. V Sloveniji imamo 21 klubov, število članov se nenehno spreminja, igrajo igralci vseh slojev in starosti, starejši sčasoma odnehajo, mlajši nekoliko počasneje prihajajo, študentje zelo veliko igrajo tarok, a bolj v svojih zaprtih krogih, ženske pa nikoli nimajo toliko časa, kolikor bi si ga v resnici želele posvetiti taroku. Vsi ti ljudje zagotovo igrajo z velikim veseljem in strastjo. Ko te ta zanimiva igra enkrat potegne vase, te ne izpusti več zlahka,« je povedal Sead Duračkovič, predsednik Tarok društva Ljubljana, ki je bilo ustanovljeno leta 2007. Takrat se je namreč pokazala potreba, da se redni igralci taroka na območju Ljubljane organizirajo v društvu, ki bi organiziralo turnirje in zbiralo ter širilo člansko bazo. Pa seveda tudi redno treniralo na vnaprej znanem kraju.
Najbrž ste ob tem pomislili, kako zelo resno vsi ti ljudje jemljejo igro s kartami. Pa ne samo tarokisti. Resno jih jemlje tudi Olimpijski komite Slovenije, ki je Tarok zvezo Slovenije sprejel pod svoje okrilje.
Ne moti! Člani TDL se dobivajo dvakrat tedensko v prostorih Balinarskega društva BS-3 na Baragovi 11 in tam smo jih obiskali. A ko so posedli za mize, ni bilo več kaj dosti od njih. Čeprav v prostoru ni vladala popolna tišina, prej nekakšno polglasno mrmranje, so se pogovori vrteli izključno okoli igranja. Kar nekaj mračnih pogledov mi je dalo vedeti, da ne morem kar tako počepniti ob mizi in nekaj spraševati, recimo zakaj igrajo in kako dolgo se že temu predajajo. Nekateri mi sploh niso dovolili, da bi jih zmotila, drugi pa so mi odločno dejali: »Ne zdaj!« In mi je pač moralo postati jasno, da to ni zgolj lahkotna igra, s katero si ljudje krajšajo popoldneve, kot sem si – popolna nepoznavalka – predstavljala.
Igra, ki zahteva vso pozornost
Strastna tarokistka je tudi 60-letna gospa Nada Lončar, ki tarok redno igra od leta 2007 in se je nekdaj z veseljem udeleževala tekmovanj. Na žalost ji zdaj nizka invalidska pokojnina ne dopušča, da bi nadaljevala svojo tekmovalno kariero. Igrati je začela, ko je imela majhne otroke in so se s to igro zabavali ob večerih. Rada igra tarok, ker jo sprošča. Zanjo je prijeten izziv, v veliko veselje pa ji je tudi, da se ob tej igri odpirajo možnosti za druženje. Vseeno ji je, ali ima za nasprotnike moške ali ženske. Prepričana je, da v tej igri med njimi ni razlike.
»Tarok je miselna igra.Gre za dokaj zahtevno kombinatoriko, ki zahteva vso tvojo pozornost. Vedno sem rad igral karte, še najraje bridž, vendar pa nikoli nisem igral za denar. Pred dvema desetletjema sem se na dopustu v Planici prijetno 'zastrupil' s tarokom. Igre sta me naučila dva prijatelja in še dandanes uživam, če ju premagam. Tarok se ne igra za denar. To ni poker, ki potrebuje denar, zato da se zavedaš, da ne smeš preveč tvegati. Prav tako to tudi ni bridž, ki sicer velja za kraljevo igro, ker da vsem enake karte in imajo potem vsi enake možnosti. Pri taroku potrebuješ kanček sreče. Večinoma se spopadaš za čast, za to, da veš ali pa ti celo drugi povedo in priznajo, da si dobro igral, da si z določenimi kartami dosegel največ, kar se je dalo doseči. Na turnirjih dobimo topli obrok, deležni smo čudovitega druženja, včasih pa morda dobimo tudi kakšen pokal. Slovenci smo se tarok najpogosteje naučili igrati v družinskem krogu. V taroku ni in ne more biti blefiranja. Igra poteka po pravilih Tarok zveze Slovenije. Običajno igrajo trije igralci, občasno pa se zaradi velikega števila igralcev za posameznimi mizami igra tudi 3 + 1,« mi je razložil predsednik društva.
TDL redno organizira kar nekaj srečanj in turnirjev. Vsako leto je na programu en turnir za državno prvenstvo. Pet turnirjev v poletnem času, ki so jih poimenovali Summer Night, odigrajo v brunarici v Zalipovcu, organizirajo tudi člansko prvenstvo za prehodni pokal TDL, decembra pa še tri božično-novoletne turnirje. Teh turnirjev se tradicionalno udeležuje veliko igralk in igralcev, tudi iz drugih društev. Ker se zavedajo kriznih časov, znaša letna članarina samo deset evrov, za redne študente pa je članstvo v društvu brezplačno.
»Vabimo vse mlade, mlajše in po srcu mlade, da se aktivno vključijo v delovanje društva. Predznanje turnirskega taroka ni pogoj. Za vsakega posebej si bomo z veseljem vzeli čas in mu pomagali pri učenju – če bo, seveda, treba. Še posebej vabimo ženske, naj se nam pridružijo. Na žalost imajo ženske, tudi tiste, ki so že izkušene igralke, premalo časa, saj imajo doma preveč obveznosti,« je pripovedoval predsednik Duračkovič in poudaril, da je za večino članov – tudi zanj – tarok bil in ostal predvsem konjiček. Sam dvakrat na teden igra na srečanjih društva, le občasno tudi na spletu. Pred desetimi leti je virtualno zelo pogosto igral z znanimi in neznanimi igralci. Povedal je, da je tako spoznal kar nekaj zanimivih soigralcev in med njimi je bilo kar nekaj žensk.
Virtualno druženje ob taroku
»Ženske najpogosteje zvečer, ko otroci zaspijo, sedejo za računalnik in igrajo tarok. Med njimi so odlične tarokistke, miselne virtuozinje. Sam sem spoznal nekaj odličnih igralk in dolge mesece smo se odlično zabavali. Vsak komentar sem prebral svoji ženi, nato pa smo se tudi dejansko srečali in zaigrali kakšno partijo. Med drugim sem spoznal čudovito igralko taroka in sila zabavno gospo Alenko iz Šoštanja. Šestintridesetletna mamica si, potem ko konča delo in so otroci v postelji, vzame uro zase in si privošči igro taroka na računalniku.«
Tarok in politika
Pojasnili so mi, da obstaja cela vrsta različic taroka. Lahko bi rekli, da ima »vsaka vas« svoja pravila. V več stoletij dolgem razvoju se je igra spreminjala in v posameznih deželah dobivala svoje različice. V Evropi se je pojavila v 14. stoletju, tudi na slovenskem ozemlju. Zanimivo je, da so poleg mednarodno sprejetih motivov nastajali taroki v duhu drugih tematik, kot so humoristična, spolna, vojaška, politična in podobno. Posebnost so narodni taroki – med katere sodi tudi slovenski. Motive zanj je leta 1995 izdelal slikar Matjaž Schmidt iz Ljubljane, natisnili pa so ga na Dunaju. Gre za prvi slovenski narodni komplet igralnih kart. V Ljubljani je bila že leta 1920 ustanovljena prva slovenska tovarna igralnih krat. Pripravili so tematsko serijo kart za tarok, a je bilo nato tiskanje prepovedano, ker so bili na kartah prizori iz ruskega in srbskega narodnega življenja, ki naj bi propagirali panslovanske prizore. Tarok torej očitno ni bil nikoli »mačji kašelj« in se je, kot kaže, vpletal tudi v politiko. Tudi Cerkev ni bila naklonjena kartam in je obsojala to »igro na srečo«. Kljub temu pa so se uveljavili različni tipi taroka. V 19. stoletju je igra na veliko zavladala v deželah Avstro-Ogrske, na Dunaju pa je obratovala slovita delavnica za izdelavo igralnih kart Piatnik.
V obdobju socialistične Jugoslavije so menda tudi politiki zelo radi igrali tarok. Kadar so se kje zbrali zaradi kakšnega sestanka, so zagotovo odigrali kakšno igro taroka, mi je povedal predsednik Duračkovič. To so še posebej radi počeli med vožnjami z vlakom. Najpogosteje so kot izredno dobrega in strastnega igralca taroka omenjali Staneta Dolanca.
