Avenija

Ivana Kovač spregovorila tudi o bratovi smrti

Karmen Leban
21. 5. 2015, 13.06
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Ivana, simpatična in živahna Dalmatinka, ki ne skriva dejstva, da živi v senci slavnega očeta Miša Kovača, ni nikoli razmišljala, da bi postala pevka. Prepričana je bila, da sploh ne zna peti. Na glasbena pota jo je speljal šele oče, ko si je zaželel, da bi z njim zapela v duetu. Zdaj Ivana zaseda prva mesta hrvaških glasbenih lestvic, dobro obiskani pa so tudi njeni koncerti v Sloveniji. Zagrizena Dalmatinka ima rada morje, morsko hrano in nogomet – a le, če igra Hajduk.

Nikola Miljković - m24.si

Nikola Miljković - m24.si

Vsi vas povezujejo z vašim legendarnim očetom. Vam gre to na živce?

Nikakor. Ponosna sem nanj, saj je po toliko letih še vedno zvezda, njegove uspešnice, stare štirideset, petdeset let, pa so med ljudmi še vedno priljubljene. To so res legende, ljudje, ki pojejo s srcem in je glasba zanje življenje.

Je bilo vaše otroštvo obremenjujoče, ker ste bili hči slavnega očeta?

Sploh ne, tega se niti zavedala nisem. Prepričana sem bila, da vsi očetje pojejo in so vsi slavni. Nikoli mi niso dopovedovali, da sem kaj več, ker sem hči Miše Kovača, so me pa v najstništvu na to začeli opozarjati ljudje, zato sem prijateljice, ko smo se šle zabavat, vedno prosila, naj ne izdajo, čigava hči sem. Tako sem lahko opazovala, kako se ljudje do mene vedejo, ko ne vedo, kdo sem, in kako po tem, ko zvedo.

So vam mediji pogosto sledili, ste se veliko pojavljali v časopisih in revijah?

Sploh ne. Ko sem bila majhna, so bili drugi časi; imeli smo svojo zasebnost, sicer pa na Hrvaškem medijske osebnosti tudi danes niso izpostavljene, sploh ne njihovi otroci. Paparaci jih ne zasledujejo in ne lovijo na vsakem koraku, kot se to dogaja v Ameriki.

Vas je glasba navduševala že od malega?

Nikakor ne. Sicer sem igrala klavir in pela v pevskem zboru, a sem raje ostajala v ozadju, ker sem bila prepričana, da ne znam peti. Ko sem morala v prvem razredu osnovne šole peti solo, me je bilo tako sram, da sem jokala.

Je oče doma pogosto prepeval?

Ne, pel je samo takrat, ko je moral vaditi. Glas je hranil za nastope, ki so bili kar pogosti.

Rekli ste, da vas glasba nikoli ni zanimala. Kako ste potem zašli v glasbene vode?

Čisto po naključju. Stara sem bila 28 let, in ko sva se z očetom nekam vozila, je po radiu odmevala pesem Tiziana Ferra. Oče je ustrelil kot iz topa: »Ivana, posnemiva duet.« Sprva sem mislila, da se šali. Pa se ni. Kmalu so se začele vaje in presenetila sem samo sebe. Čez en mesec je bila skladba že posneta. Ni bilo lahko, zato sem začela obiskovati ure solo petja in se tako rekoč začela učiti peti, niti sanjalo pa se mi ni, da bom kdaj od glasbe živela. Takrat sem delala kot administratorka v zasebnem podjetju in se veliko ukvarjala s prevajanjem.

Vendar je bil že prvi obisk studia nekaj posebnega.

Ko sem prvič prišla v studio in dala slušalke na ušesa, se je zgodilo nekaj, česar ne znam pojasniti. V hipu sem začutila nepopisno srečo. Zgodilo se je nekako tako kot ljubezen na prvi pogled. Glasbo sem v trenutku vzljubila. Potem sem nekaj časa kar garala. Seveda je pomembno, da imaš posluh, vendar je v glasbi predvsem veliko vaje.


In potem?

K sodelovanju me je povabila skupina Magazin in začeli so se nori časi. V mesecu dni sem se morala naučiti 60 pesmi, kar je bilo res garanje. Prišlo je obdobje, ko sem vse pomešala med seboj.

Kakšne spomine imate na prvi koncert?

Uf, adrenalinsko je bilo. Pela sem, potem pa je nenadoma vskočilo besedilo iz neke druge pesmi. Glasbeniki so mi na srečo suvereno sledili, me razumeli in mi napake niso zamerili. Po svoje je bilo prav zabavno. Bolj ko so si sledili nastopi, bolj sem vedela, da je to to, da se želim profesionalno ukvarjati z glasbo.

Je oče oster kritik?

O, je bil, je bil. Na začetku mi je odkrito povedal, da moje petje ni v redu in naj raje pojem samo doma, pod tušem. Kmalu pa je opazil, da lepo napredujem. Spet je ponovil, kar sta mi z mamo polagala na srce od malega: »Delaj, kar hočeš, in bodi srečna, a delaj pošteno.«

Rekli ste, da ste delali kot prevajalka, torej nimate težav z besedili v angleščini?

Ne, vendar ne pojem tujih besedil. No, pred kratkim sem s hrvaškimi izvajalci posnela pesem v angleščini za letošnje svetovno prvenstvo v nogometu, ker je našim nogometašem uspelo in potujejo v Brazilijo. Veselim se z njimi.

Opa, tudi nogometna navdušenka ste?

Samo če igra Hajduk. (smeh) To so trenutki, ko smo vsi eno in srce bije za naše fante na igrišču. Nič me čudno ne glejte, sem prava zagrizena Dalmatinka in moje srce vedno bije za Dalmacijo. V Dalmaciji pa brez nogometa ne gre.

Se pogosto vračate v Dalmacijo?

Kolikor je le mogoče, a še vedno premalo. Rodila sem se v Zagrebu, ker pa sta oba starša Dalmatinca, dobro obvladam tudi narečje. Mama se je, ko sta se z očetom ločila, vrnila v Šibenik, tako da poleti vsaj tri mesece preživim tam in uživam ob morju ter v morski hrani, ki jo zna mama odlično pripraviti. Sicer pa v poletnih mesecih večinoma nastopam po Dalmaciji.

Tudi srce vam je ukradel Dalmatinec, kajne?

Moj partner, s katerim sva skupaj osem let, je iz Vodic. Živiva v Zagrebu, poletja pa preživljava v Dalmaciji.

Je ljubosumen, ker ste uspešna pevka in večkrat deležna moških pogledov?

To sva razčistila že na začetku kariere. V poslu, s katerim se ukvarjam, za ljubosumje ni prostora. Kanček ljubosumja je sicer v vsakem razmerju, a mora imeti meje.

»Velikokrat mi pove, kako je ponosen name in kako je srečen. Ko to slišim, mi je toplo pri srcu, zlasti kadar poudari, da ne samo zato, ker pojem, temveč zato, ker me ima.«

Vas partner spremlja na nastopih?

Ne, naveličal se je. Pravi, da je na koncertih vedno isto. Sicer pa se na nastope peljemo s skupino in on vskoči le, kadar bi morala sredi noči sama voziti domov.

Vašo družino je doletela velika tragedija, smrt vašega brata. Kako ste prebrodili vso tisto žalost?

Res je bila tragedija. Takrat sem bila stara štirinajst let in sem bila zelo prizadeta. Kljub temu sem, čeprav tako kruto, spoznala, kako pomembno je, da se v življenju bojuješ in v tebi obstaja želja po življenju. Zelo prizadet je bil tudi oče. Od takrat ni več isti. Nikoli si ni povsem opomogel. Bolečina se je tako zarezala v njegovo srce, da štiri leta sploh ni funkcioniral, nehal je celo peti. To je bilo zanj izjemno težko obdobje in od takrat tudi ni več tako zdrav, kot je bil nekdaj, saj se nenehno spopada z zdravstvenimi težavami.

Kakšen je občutek, ko sta z očetom skupaj na odru?

Lep. Ni ga mogoče opisati, to moraš doživeti. Vesela sem, ker vem, koliko mu to pomeni. Odkar je izgubil sina, je to ena redkih svetlih točk v njegovem življenju. Velikokrat mi pove, kako je ponosen name in kako je srečen. Ko to slišim, mi je toplo pri srcu, zlasti kadar poudari, da ne samo zato, ker pojem, temveč zato, ker me ima. Z očetom imava vsak svojo glasbeno pot, zato so trenutki, ko na odru združiva moči, še toliko bolj čarobni.

Vam je všeč slovensko občinstvo?

Joj, Slovenci ste nekaj posebnega. Ko gostujem pri vas, so moji koncerti nabiti s posebno energijo. V nasprotju z nami Hrvati ste veliko bolj odprti. Ljudje, ki me prvič vidijo, mi stisnejo roko, me objamejo, poljubijo. Mi smo pri tem veliko bolj zadržani. Žal mi je le, da vas prav nič ne razumem, in včasih mi je zato zelo nerodno. Podobno naklonjenost kot jaz čuti do Slovencev tudi Tozo, ki že od nekdaj rad nastopa v Sloveniji.

Tozo?

Ja, tako kličem Miša, očeta.

Zakaj pa Tozo?

To je lik iz zgodbe, ki jo je slišal v Rusiji, vendar je nima smisla pripovedovati. Samo on jo zna povedati tako zabavno in smešno, s tako posebno interpretacijo.

Se tudi vam zdi nedojemljivo, da je lahko nekdo tako dolgo na glasbenem prizorišču in njegovo glasbo posluša nekaj generacij?

Ja. To so legende. Vedeti pa moramo, da je glasba njegovo življenje. Oče poje s srcem in dušo. Zanj je bilo v življenju najpomembnejše, da so bili zadovoljni njegovi oboževalci, denar pa je puščal ob strani. Nikoli se ni in se ne vede zvezdniško, in ljudje to cenijo. Tudi jaz ga res cenim. Vedno me je vesel, pa čeprav ga pokličem po telefonu ob petih zjutraj.

Kaj pa vi, se vedete zvezdniško?

Sploh ne, morda imam to po očetu. (smeh) Moje življenje se z nastopi ni spremenilo. Doma sem še vedno najraje v trenirki in brez ličil, zasebno po navadi ne nosim petk. Drugače je na nastopih. Ljudje pričakujejo, da si urejen, in moraš jih spoštovati.

Spodaj si oglejte še intervju, ki ga je Ivana imela z DJ Dadyjem v studiu Radia Aktual!