Novice Svet24

 Z Mihom sva se pogovarjala o spominih na mamo, ki je kot prva Slovenka z odliko opravila to zahtevno preizkušnjo, o družini, športu in ljubezni, ki ne pozna meje med tem in onim svetom.

Ko sem brala vaš blog, pa blog vašega očeta in si ogledala dokumentarni film Ruth 246,8 o vaši mami kot prvi Slovenki, ki je pretekla Spartathlon, sem pomislila, da vaše otroštvo verjetno ni bilo povsem vsakdanje. Najbrž je bilo bolj malo posedanja s čipsom pred televizijo?
Glede tega je bilo pa gotovo neobičajno, res je. Imeli smo veliko svobode. Starši so se zelo malo ukvarjali z nami in danes bi morda kdo rekel, da je to slabo, pa ni bilo. Mami ni nikoli pogledala moje domače naloge ali me zasliševala, ali se je v šoli zgodilo kaj posebnega, ali moram kaj narediti, ali ... Pričakovala je, da bom sam dovolj odgovoren, da bom opravil svoje obveznosti, in sem tudi jih. V šoli nikoli nisem imel nobenih težav. Mama je bila zelo topla ženska in nas je podpirala v vsem, kar smo želeli početi. Res si ji lahko vse zaupal. Zaupali pa smo tudi drug drugemu in mislim, da je bilo naše otroštvo zelo lepo. V družini smo sicer trije otroci: imam še dve leti starejšega brata Jana in štiri leta mlajšo sestro Pio.

Osebni arhiv Mihe Podgornika

Kako ste preživljali mlade dni?
Doma smo imeli vrtnarijo. Naša hiša stoji sredi travnikov in gozdov, in ko smo prišli iz šole, smo šli obvezno še v gozd. Res pa je, da nas mama in oče nista stalno nadzirala, kot to počnejo starši danes. Zdaj se otroci sploh ne smejo več igrati sami, kar je katastrofa. Starši verjetno hočejo le najboljše, toda posledica so mladi, ki tudi po tridesetem letu ostanejo doma. Tu svet res ne gre v pravo smer. Mi trije smo se odselili zelo zgodaj, sploh sestra, ki je šla že v srednjo šolo v Ljubljano. Takrat sva tudi živela skupaj. Vedno smo se lepo razumeli. Pri današnjih otrocih se mi zdi najslabše, da imajo za varuško televizijo. Takrat resda veš, kje je otrok, in misliš, da je na varnem, pa ni – to se mi zdi celo nevarno. Z naravo se je treba bolj povezati, ker smo njen del in ne nekaj več, kot si predstavljajo nekateri.

Nista z bratom mlajše sestre v otroštvu nič maltretirala?
Za to je bil zadolžen starejši brat, jaz sem Pio bolj branil, ker sem njegovo maltretiranje že prej izkusil na lastni koži. Brat je sicer alpinist. Trenutno dela izpit za gorskega vodnika, kar je zahtevna šola, ki traja štiri leta. Ima že leto in pol staro hčerko, ki je mama nikoli ni spoznala. Kakšnih 14 dni po njeni smrti sta z ženo povedala, da pričakujeta otroka. Mami si je vedno želela vnuke in je komaj čakala nanje, pa jih žal ni dočakala. To bi ji veliko pomenilo, ampak verjetno nas še vedno od nekod opazuje in se nam smeje. Tako gledam na te stvari. Zdi se mi, da nekdo ne more preprosto izginiti. Nismo verni, pa se nam vseeno zdi, da je še vedno z nami. Na svetu je še bistveno več od stvari, ki jih vidimo z očmi.

Osebni arhiv Mihe Podgornika

Na drugem program RTV Slovenija bodo 4. marca predvajali dokumentarni film Krog, ki pripoveduje vašo izkušnjo s Spartathlonom, 246 kilometrov dolgim tekom od Aten do Šparte. Pretekla ga je vaša mama Ruth, vi ste ga lani odtekli v njen spomin. Kakšna izkušnja je bila to? Bi si jo upali ponoviti?
Bi, saj so slabe stvari potihnile in se spominjam bolj dobrih. Sama tekma se mi v primerjavi s tisočerimi pretečenimi kilometri, ki sem jih pretekel za trening, ni zdela tako težka, že prej pa sem si rekel: »Okej, tistih 30 ur bom malo trpel.«

So med tekom dovoljeni postanki?
So, seveda, edina omejitev je, da moraš na cilj prispeti v 36 urah, če želiš, da tvoj rezultat šteje. Vmes so omejitve tudi na progi: na 80. kilometru moraš biti v osmih urah in pol, sicer si izločen, tako da moraš začeti precej hitro. Prav veliko počivanja ni. Jaz sem se prvič ustavil po 40 kilometrih za pet minut, potem pa na 15 ali 20 kilometrov.

Pisali ste tudi o blokadi, ki ste jo doživeli med tekom. Se je na tako dolg tek mogoče ustrezno pripraviti ali zagotovo pridejo trenutki, ko vam je hudo?
Morda se lahko zgodi, da se ne pojavi kriza, vendar mislim, da so zelo redki, ki je ne doživijo. Kriza pride in z njo se je treba sprijazniti. Če je na tako dolgem teku samo ena, je to še dobro. Imel sem jo od 50. do 120. kilometra. Takrat sem celo razmišljal, da bi odnehal, ker iz »zaštopanega« želodca nisem dobil nobenega goriva. Spremljala sta me oče in Nina (žena, op. p.) in oče me je takrat rešil, ko mi je zmešal zvarek iz kave, jogurta in še česa. Ko sem izpraznil vsebino želodca, je šlo naprej veliko laže. Sicer pa sta me oče in Nina na kontrolnih točkah oskrbovala s pijačo, hrano in me masirala, najpomembnejša pa je bila njuna psihična podpora. Na progi si seveda sam, dovoljena ni niti glasba. Želel sem si pomagati s palicami, ker je tek precej hribovit, pa mi niso dovolili.

Je bila izkušnja kaj drugačna, ker vas je spremljala filmska ekipa?
Ekipa je bila ista, kot je na Spartathlonu snemala že film o mami, tako da so bili dobra podpora, ker so že vedeli, kaj nas čaka. S tem, da me snemajo, se nisem pretirano obremenjeval, malce čudno mi je bilo le na začetku. Med samim tekom pa sem bil tako utrujen, da večino časa sploh nisem vedel, da me snemajo. Ko sem si v Radovljici prvič ogledal film, me je tako marsikaj presenetilo. Veliko stvari sem pozabil, za marsikaj pa sploh nisem vedel, da se je zgodilo.

Osebni arhiv Mihe Podgornika

Kako ste se pripravljali na tako dolg tek?
Štiri mesece pred tekmo sem vsak dan pretekel od 15 do 20 kilometrov. Odtekel sem tudi nekaj daljših tekov, enkrat 100 kilometrov in nekajkrat po 40 kilometrov. Nisem želel pretiravati, da ne bi staknil še kakšne poškodbe. Pri mojih 26 letih nima smisla pretiravati, saj lahko kakšna poškodba kolena človeku pokvari vse nadaljnje ukvarjanje s športom. Tek po asfaltu je bil zame velik izziv, ker je zelo obremenjujoč za telo. Raje tečem po drugačnih terenih.

Med samim tekom ste celo halucinirali. Kako je bili to videti?
Zelo realno sem videl stvari. Čudno se mi je zdelo, da je fotograf, ki je sredi gozda stal z dežnikom in fotografiral, naenkrat kar izginil. Čudno se mi je zdelo že, da je tam, še bolj čudno pa, da je kar izginil. Vedel sem, kaj se mi dogaja, ker sem že bral o tekačih, ki so se jim dogajale podobne stvari. Sicer sem bil še čisto v redu, toda očitno sta pomanjkanje spanja in napor naredila svoje. Gnal sem se v neki hrib, za katerega sem mislil, da je krajši, pa je bil dolg 10 kilometrov.

Dosegli ste odličen rezultat, bili ste 21. med vsemi prijavljenimi tekači. Kakšni so bili drugi udeleženci teka? Predstavljam si, da se ga udeležijo zelo posebni ljudje.
Predvsem so bili starejši od mene, povprečna starost je verjetno okoli 40 let, pridejo pa res specialci. (smeh) Neki Poljak je pritekel iz Poljske do Grčije in pred sabo rinil še voziček. Potem je en teden počival in nato startal na Spartathlonu. Spet drugi je tekel iz Aten do Šparte, ko je prispel na cilj, pa se je obrnil in tekel še nazaj do Aten.

Kakšni so bili občutki, ko ste prečkali ciljno črto? Bi rekli, da je to vaš življenjski dosežek?
Dosežek za vse življenje ni, gotovo pa je izkušnja, ki vedno ostane s tabo. Ko prideš na cilj, je občutek res zelo dober. Vsi domačini čakajo zunaj, ljudje, ki sedijo v kavarnah, navijajo zate, otroci tečejo s tabo in te spremljajo na kolesu ... Lepi občutki, res.

Koliko časa ste potem potrebovali, da ste si opomogli?
Dve uri po prihodu v cilj sem šel spat in se zjutraj zbudil s takimi bolečinami v mišicah, da sem se komaj premikal. Takoj zjutraj smo z avtom krenili proti domu. Tisto 30-urno vožnjo sem komaj prenašal, dan po prihodu domov pa sem moral že normalno funkcionirati, ker sem imel že službo in sem šel delat na Pokljuko. »Musklfiber« je popustil po treh ali štirih dneh in tudi drugih hujših posledic ni bilo. Odpadli so mi trije nohti in to je bilo to.

Vaša mama je pretekla kar nekaj zahtevnih tekov. Je bil Spartathlon zanjo najtežji, jih je kdaj primerjala med sabo?
Mislim, da je bil ta res najtežji, ker ves čas poteka po asfaltu, ki tudi meni ni bil pisan na kožo. Zelo zahtevna je bila še Trans Sahara, ki je tudi tek v enem kosu čez puščavo. Skupaj sva si želela iti na Jungle Marathon (250 km dolg tek v brazilski džungli, ki na BBC-jevi lestvici velja za najtežjo vzdržljivostno preizkušnjo na svetu, op. p.), kjer je ona že tekla. Prijavila sva se že na tek v Vietnamu, pa je na koncu celo odpadel. Želim si ga preteči letos oktobra. Z mamo sva bila skupaj na 90 kilometrov dolgem gorskem teku v Italiji. Začela sva skupaj, potem pa mi je rekla, naj grem naprej. Kljub temu sem bil na koncu le tri ure pred njo, kar je malo za tako dolgo razdaljo.

S sestro Pio sta pretekla tudi ulični maraton v Amsterdamu, kajne?
S tem sva izpolnila Pijino obljubo mami. Nekoč ji je obljubila, da bo, če mami uspe preteči Jungle Marathon v Braziliji, ona pretekla »navaden« maraton. Pretekla ga je brez težav, super ji je šlo. Vso pot sva bila skupaj, ker sem se tega maratona udeležil le zato, da bi ji bil v oporo. Pred tekom sem ji naredil načrt treninga, tekla je štirikrat na teden. Prej kakšnih šest let ni bila posebej športno aktivna, ker se je posvečala šoli, maraton pa je zmogla tudi zato, ker je v otroštvu trenirala biatlon. Kar počneš kot otrok, te spremlja vse življenje.

O vaši mami sem brala, da pravzaprav sploh ni bila vse življenje zagrizena športnica, aktivnejša je menda postala šele, ko ste otroci odrasli.
Ja, res je. Mama je v mladosti sicer trenirala tek na smučeh, ko smo otroci odrasli in se odselili, pa je očitno potrebovala še kak drug konjiček poleg vrtnarstva. Vedno je bila v pogonu, ponoči je spala le pet ali šest ur, podnevi pa je bila veliko časa v družbi rastlin. Mislim, da je bila v Sloveniji najbolj priznana vrtnarka. Potem je pozimi, ko ni bilo toliko dela, začela turno smučati. V hribih je res uživala in seveda smo jo podpirali. Ko sem še treniral biatlon, sva šla včasih skupaj v hribe in za žensko v njenih letih je bila res zelo dobra. Všeč mi je bilo, da je nikoli ni bilo treba čakati.

Osebni arhiv Mihe Podgornika

Dosegla je res velikanske uspehe, na Spartathlonu je bila med ženskami druga, sploh ker vmes dolga leta ni trenirala in ni bila več rosno mlada, ko je spet začela.
Nekaj je gotovo dolgovala tudi svojim genom. Njen oče, moj stari ata, je star 80 let, pa še vedno teče maratone na smučeh, ki so dolgi tudi do 90 kilometrov. Ker je tudi oče športni navdušenec, ni čudno, da je nekaj prešlo tudi na nas, otroke. Mami pa so šle te dolgotrajne stvari res dobro. Bila je precej trmasta, kar na dolgih tekih pride zelo prav.

Tudi kužka Dika, ki jo je vedno spremljal, ni več z vami, kajne?
Dik je poginil pet ali šest mesecev po mamini smrti. Ni bil še zelo star, kakšnih deset let. Po mamini smrti je bil povsem drugačen. Skupaj sta bila zakopana v plazu, ki ga je komaj preživel. Ko so prišli reševalci, ga je grel njihov pes, sicer bi verjetno poginil že tam. Ko mame ni bilo več, je postal čisto umirjen in žalosten, in tudi ko sem ga kdaj vzel s seboj v hribe, ni bil nikoli več živahen kot prej.

Vedno je prezgodaj, da človek izgubi mamo, vaša pa je res umrla mnogo prehitro.
Še hujše bi bilo, če bi jo izgubili še prej. Takrat ko smo jo najbolj potrebovali, smo jo imeli, in za to moramo biti hvaležni.

Mame so po navadi tisto središče, ki drži družino skupaj. Decembra sta minili dve leti od Ruthine smrti. Kako živite zdaj?
Z Nino sva si uredila stanovanje doma. Sestra Pia študira glasbo, saksofon in džez v Amsterdamu. Poredko se vrača domov, pride dvakrat na leto. Brat je v Ljubljani živel že prej. Skupna kosila seveda še imamo, hodimo tudi k sorodnikom po mamini strani, res pa je, da je sestra malokdaj doma, zato smo redko zbrani vsi. Po mamini smrti je res vse drugače, toda čas, ki je odtlej minil, nam je pomagal, da smo se privadili na spremembe. Tudi vrtnarija ni več v naši lasti, čeprav se oče še vedno ukvarja z bonsaji, kar je zelo posebna umetnost.

V hribe radi hodite tudi pozimi. Vas je bilo po mamini nesreči kaj strah, da se lahko kaj primeri tudi vam?
Strah me ni bilo, mogoče sem zdaj še nekoliko previdnejši, vedno pa se lahko zgodi kaj nepredvidljivega. Tudi mama je bila zelo previdna. Tako pač je. Hribi ti zelo veliko dajo, lahko pa ti tudi vse vzamejo. Če hodiš v hribe, moraš to vedeti.

Na vašem blogu mihovc.com redno objavljate svoje pohodniške in alpinistične dogodivščine. Sploh kdaj preživite ves dan na kavču pred televizijo?
Ves dan gotovo ne bi zdržal pred televizijo. (smeh) V hribih sem, kolikor mi dopušča služba, pogosto pa greva z ženo tudi na kak krajši sprehod.

Ženo? Nisem vedela, da sta že poročena. Ste pa izbrali športnico, kajne?
Ja, lani sva se poročila (Mihov prstanec krasi preprost lesen obroček, op. p.). Moja žena Nina je bila že prej športni tip, malo pa sem jo tudi »vzgojil«. (smeh) Sicer je pravnica in dela na notariatu, spoznala pa sva se na neki študentski zabavi v Ljubljani. Z veseljem gre z mano v hribe, res pa je, da ne mara preveč ekstremnih zadev, kot sta moje kajtanje in plezanje. Rad tudi turno smučam in deskam, plezava pa pogosto skupaj z bratom Janom.

Zaposleni pa ste kot trener mlade biatlonske reprezentance.
Res je. (Pogleda na uro.) Čez pet minut ravno starta Jakov Fak. Včasih sem bil njegov serviser in sva vso zimo preživela skupaj. Je zelo odprt, fajn človek in res mu privoščim uspeh. Kot trener sem veliko v tujini, februarja sem recimo doma le pet dni. Zdaj se odpravljamo na mladinsko svetovno prvenstvo in s pripravami sem zadovoljen. Letos imam prvič svojo ekipo, tako da mi bo nekaj dodatnih izkušenj zagotovo še prišlo prav.

Biatlon ste včasih tudi trenirali. Zakaj ste nehali?
Rekel sem si, da se bom raje posvetil študiju. Diplomiral sem na fakulteti za šport, zraven pa sem delal v servisu. Nisem bil na vrhu, v povprečju pa nisem imel interesa vztrajati.

Kakšni pa ste kot trener? Ste strogi?
Mogoče včasih še premalo. Imam bolj demokratičen pristop, ker sem bil tako tudi vzgojen. Moji varovanci so stari med 17 in 21 let in hočem, da sami prevzamejo odgovornost zase.

Rekli ste, da ste imeli med Spartathlonom pogosto občutek, da je mama z vami, da vas spremlja. Razmišljali ste celo, ali bo vaša noga stopila na tisto mesto, kamor je prej že stopila njena.
Res sem imel tak občutek. Ob krizi sem pomislil nanjo, na pot, ki jo je pretekla, in tudi to mi je dalo moč, da sem vztrajal. Zagotovo je bila tudi mami po svoje zraven.

Med 27. februarjem in 1. marcem bo na Bledu že 3. dobrodelni Ruthin tek, posvečen spominu nanjo.
Že pred Ruthinim tekom je bil na Bledu humanitarni tek, vendar nisem prepričan, ali je trajal 24 ur ali 48 kot zdaj. Zbirali so sredstva za socialno ogrožene, del izkupička pa je šel tudi za zavetišče za živali. Takrat je tekla tudi moja mama, in to kar 12 ur. Večer prej je celo rekla, da bo tekla 24 ur, pa se je najbrž nekoliko precenila. (nasmešek) Sicer pa je tek videti tako, da prideš na start, vzameš startno številko in prostovoljno prispevaš po svojih zmožnostih. Odtečeš lahko samo en krog, lahko se le sprehodiš okoli jezera, lahko pa seveda tečeš 48 ur skupaj. Lani je nekdo pretekel kar 180 kilometrov. Lepo je, da narediš nekaj dobrega, hkrati pa še nekaj koristnega zase. Sam se prvih dveh tekov nisem udeležil, ker sem bil med obema službeno odsoten v tujini, letos pa bom tekel. Pri organizaciji teka pa ne sodelujem, organizira ga društvo Vztrajaj – Never give up.