Začelo se je, ko sta po 'Talentih' šla na pijačo ...
Ana, širša Slovenija vas je spoznala v oddaji Slovenija ima talent, kmalu nato pa so po medijih zakrožile zgodbe in namigovanja, da imate razmerje s kolegoma žirantoma. Najprej so pisali o Branku Čakarmišu, nato še o Damjanu Damjanoviču. Kako ste doživljali ta natolcevanja, ki zlepa niso potihnila?
Ana: Ker sem bila v medijskem svetu precej nova, šov pa je zelo odmeven, so me že prej posvarili, da se bodo dogajale podobne stvari in da naj se nanje ne oziram, naj ne berem neumnosti. Nisem si predstavljala, da bo tak šok, da bom medije tako zanimala in da bodo vsako stvar tako potencirali, kot so jo. Bilo mi je težko, a sčasoma sem se s tem naučila živeti. Zdaj ko imam Miho, so popustljivejši. Najteže mi je bilo zaradi staršev, ki so v časopisih prebirali neresnične informacije. Ni bilo prijetno.
Z Miho oba sodelujeta v oddaji Slovenija ima talent. Sta se spoznala tam?
Miha: Spoznala sva se v najstniških letih.
Je bila med vama kakšna najstniška ljubezen?
Ana: Ne, bil mi je zelo všeč in rekla sem si: »Kakšen čeden plesalec.« Pravzaprav sva se spoznala na plesnem tekmovanju, prišla sem kot gledalka, Miha pa je nastopal. Potem se dolgo nisva videla, toda Slovenija je tako majhna, da plesalci poznamo delo drug drugega in sem o njegovih uspehih veliko slišala.
Miha: Včasih sva se videla tudi na kakšnih zabavah, toda vedno sva bila vsaj deset metrov narazen. (smeh)
Kako je med vama preskočila iskrica?
Ana: Na Talentih se nisva posebno družila. Člani žirije smo ločeni od dogajanja in ne smemo vedeti, kaj se dogaja s tekmovalci.
Miha: Ekipa je tam cele dneve, z Ano pa sva se videla ob nedeljah pred oddajo in po njej.
Ana: Začelo se je, ko sva nekoč po oddaji šla na pijačo, da bova rekla kakšno o plesalcih, potem pa sva se zelo počasi spoznavala. Talenti pa, razen tega, da sva se tam spet srečala, z ljubeznijo niso imeli nič. Zdaj bova kmalu praznovala prvo obletnico.
Miha: Toda mediji so za najino zvezo izvedeli šele konec februarja.
Kako dolgo vama je ljubezen uspelo zadržati samo zase?
Miha: Kakšne štiri, pet mesecev je trajalo, da so izvedeli, in tudi ko je iz nekaterih krogov informacija ušla, zgodbi sprva nihče ni verjel in imela sva še kakšen mesec mir. Odločila sva se, da se bova skupaj pojavila v javnosti, ko se vrnem iz Južne Afrike, in tako sva tudi naredila.
Najbrž mora biti precej neprijetno, če na začetku, ko niti sam ne veš, pri čem si, novinarji vrtajo vate z vprašanji.
Ana: Točno to! Ko so izvohali, da imam fanta, sem povedala, da je res, ko pa jih je zanimalo, kdo je, sem rekla le, da sem zaljubljena in mi je super, da pa želim, da je trenutno to le moje.
Skrivnost sta, glede na našo majhnost, zelo dolgo obdržala zase.
Ana: Nisva se dobesedno skrivala. Po Talentih sem imela družabnih dogodkov za nekaj časa dovolj in sem potrebovala svoj mir. Bila je zima, držala sva se zase, ker sva imela dovolj dela drug z drugim. (glasen smeh)
Miha: Če pa sva šla skupaj na kuhano vino, naju tako nihče ni mogel prepoznati, tako sva bila zadekana.
Kako to, da sta v skupni intervju privolila šele zdaj?
Ana: Še zdaj sva vsa prestrašena, kaj naju čaka.
Miha: Zelo nerad se tako izpostavljam. Recimo, da zdajle naredimo super intervju. Že jutri ga bo pograbilo sedem drugih medijev, prežvečili ga bodo in obrnili naokoli, da ne bo podoben ničemur. Želiva govoriti predvsem o svojem delu, saj se zaradi njega tudi medijsko izpostavljava.
Ana: To povzemanje in obračanje je res grozno.
Miha: Oba sva zelo zaposlena in se včasih res premalo vidiva, potem pa na naslovnici preberem: Miha pušča Ano samo. Zadnjič so me med odmorom fotografirali z učiteljico petja, s katero sodelujeva pri muzikalu Cvetje v jeseni, nato pa so pisali, da Ane ni, jaz se pa družim s skrivnostno blondinko. Niti pozanimali se niso, kdo je!
Povezuje vaju ples. Kako dolgo je del vajinega življenja?
Ana: Pri petih ali šestih letih sem začela z ritmično gimnastiko, pri osmih ali devetih pa z baletom. Kot vse punčke sem si želela biti princeska iz pravljic in zaljubila sem se v čarobnost baleta. Mama me je vodila na predstave v opero in zelo so me navdušile. Najprej sem obiskovala zasebne ure, potem nižjo in nato srednjo baletno šolo.
Miha: Pri enajstih letih sem začel plesati standardne in latinskoameriške plese, vedno pa me je vleklo v hip hop. Izgubil sem soplesalko, v družini nismo imeli veliko denarja in pri petnajstih sem začel delati, da sem zaslužil za vaje in džez balet, tri leta pa sem plesal tudi balet.
Kakšne posledice na telesu pusti tako intenzivno ukvarjanje s plesom?
Ana: Posledice so kar hude, imam težave s sklepi, koleni, hrbtom. Balet je profesionalen šport in poškodbe se zgodijo tako kot pri nogometu ali smučanju.
Miha: Samo denarja ni toliko. (smeh)
Ana: Poškodbe tudi ostanejo. Po tridesetem, pravzaprav že po petindvajsetem letu zelo čutiš, da telo ne funkcionira več tako dobro. Veliko več priprav in discipline potrebuješ, da prideš v pravo formo.
Miha: Z Ano naju vedno kaj boli, najhujše pa je, kadar te ne boli nič, ker imaš takrat občutek, da je nekaj narobe.
Večere torej preživljata na kavču in tarnata, kaj koga boli?
Ana: (smeh) Tudi včasih, ampak je dobro, ker drug drugega razumeva. Miha mi nato krasno zmasira noge. Protibolečinskih tablet ne maram, ker po njih nimaš nadzora, kaj delaš, in se lahko še huje poškoduješ. Že eno leto me boli tudi prst na nogi. Decembra so mi nožni palec slikali, pa ni bilo videti nič. Delala sem še vse leto, vmes skušala počivati, a ni pomagalo. Ko so mi stopalo spet slikali, so ugotovili, da imam dvakraten zlom, in verjetno bom morala na operacijo. Ni konec kariere, toda nekaj časa mi bo vzelo. Morda mi telo tudi sporoča, da se moram malo umiriti in zadihati. Res pa je, da vse bolečine pozabim, ko stopim na oder in me preplavi adrenalin.
Kakšen je »rok trajanja« baletke in kakšne načrte imate za čas, ko boste odšli z odra?
Ana: Po 35. letu postaja čedalje težje, čeprav poznam balerine, ki pri 45 letih še vedno plešejo, in tudi takšne, ki so pri 40 letih še vedno vrhunske. Zanima me učenje. Imam veliko znanja, ker sem delala z odličnimi koreografi in plesalci, in to znanje bi rada predala naprej.
V hip hopu je plesna kariera verjetno lahko daljša?
Miha: Je malce daljša. Že pred leti sem se vrgel v koreografske vode in kot plesalec skoraj ne nastopam več. Problem je le, da nam država pravi komerciala, kar pomeni, da te ne priznata ne kultura ne šport. V Sloveniji smo podrli kar nekaj ovir. S Siddharto smo leta 2003 združili 17 plesnih klubov, prvi ustanovili plesno skupino hip hop mame, kar zdaj posnemajo vsi, organizirali smo plesni del odprtja dvorane v Stožicah, kjer je plesalo več kot 200 ljudi. Izbran sem bil tudi za koreografa leta v svetovnem merilu, ker sem delal koreografije v sedmih državah. Toda to v Sloveniji ne pomeni nič. Čez dve leti me lahko pozabijo in ne vedo več, da obstajam. Če bi hotel status kulturnika, bi se moral ukvarjati s kupom papirjev, problem ljudi, ki res delajo, pa je, da se s papirji nimajo časa ukvarjati. Hvaležen sem komercialni televiziji in projektom, ki prihajajo, da lahko sploh preživimo. V plesni šoli imamo najboljšo ekipo in najcenejše tečaje v Ljubljani, vsak julij in avgust pa tolčemo velik minus, ker takrat tečajev ni.
Sta vajini plesni področji preveč oddaljeni, da bi drug drugemu pomagala z nasveti, kritiko?
Ana: Zelo si pomagava in obiskujeva predstave in projekte drug drugega.
Miha: Od vseh kritik me po predstavi zanima le Anino mnenje. Vem, da bo korektno, profesionalno, ne glede na to, ali ji bo stvar všeč ali ne. Problem je le, da stvari včasih niso odvisne le od naju in lahko gre narobe tisoč stvari, od razsvetljave do zvoka ali scenografije.
Ana: Seveda, če teh stvari ne bi mogla povedati njemu, komu bi jih sploh lahko?
Se doma pogovarjata tudi o Talentih, pri katerih oba sodelujeta?
Miha: Ne, nočeva se. Ani tudi nočem vzeti presenečenja, ki ga doživi, ko vidi, kaj vse smo naredili s tekmovalci.
Se navadno strinjate z njenimi odločitvami?
Miha: Ana se mi zdi odlična žirantka. Veliko bolj suverena je kot lani.
Ana: Lani še nisem vedela, kaj si lahko privoščim in kaj lahko rečem. Letos mi je veliko laže. Res uživam.
Zelo ganljivo je bilo, ko ste se razjokali ob plesu Barbare na vozičku in Klemna. Ste tudi sicer nežna duša?
Ana: Tudi Miha je imel solzne oči, ko je videl posnetek. Res sem izredno čustvena.
Kaj pa vi, Miha? Mislite, da pravi moški tudi jočejo?
Miha: Leta 2004 sem ustvarjal prvo predstavo z invalidi in takrat sem doživel veliko čustvenih pretresov. Moral sem sesti na invalidski voziček in se ga naučiti uporabljati tako z rokami kot z joystickom (krmilno palico, op. a.). Tudi Barbara, ki je plesala v Talentih, je bila v moji predstavi. Ko sem gledal posnetek, so se vsa močna čustva vrnila. Ti ljudje resnično dajo od sebe vse. Glede joka pa: prepričan sem, da mora človek vedno povedati, kar misli. Če je to z jokom, zakaj ne? Samo reve skrivajo čustva.
Vajin urnik je zelo poln. Imata kdaj težave zato, ker se ne vidita dovolj?
Ana: Vsake tri dni si rečeva: »Kdaj bo tega konec, kdaj bova imela dan, dva, da zadihava?« Če imava le en dan, sva navadno oba napol mrtva; morda obiščeva družino in skupaj pojemo kosilo.
Miha: Spijeva kavico s prijatelji ... Pa še smolo imava po navadi: če je Ana prosta, jaz ravno delam ali nasprotno.
Vama na pomoč priskočijo tudi starši?
Ana: Vsaj enkrat na teden grem na kosilo k mami, ko imam kakšen odmor. Pokličem jo in se povabim na kaj toplega. Tudi Mihova mama nama vedno prinese kaj za pod zob, spominja me na mojo mamo. Vesela sem tudi, da se najini starši dobro razumejo. Ko sva bila na dopustu, so nama izmenično hranili ribice v akvariju.
Miha: Brez podpore staršev ne bi bil tu, kjer sem.
Imata kakšno zaobljubo, da morata vsaj enkrat na leto skupaj na lepše?
Ana: Ja, in srečo imava, da sva poleti oba prosta: v operi ni sezone, Miha pa ima poletne počitnice. Letos sem ga zvlekla daleč, za mesec in pol sva šla v Malezijo. Potovanja obožujem, bogatijo me. Obzorje se razširi, ko vidiš, kako živijo drugi ljudje.
Sta potovala z nahrbtniki ali sta si privoščila tudi kaj razkošja?
Ana: Kombinirala sva oboje, čeprav mislim, da brez poceni potovanja z nahrbtnikom ne spoznaš toliko kulture in ljudi. Če si v turističnem naselju, kjer ti z vseh strani strežejo, ne vidiš ničesar. Mislim, da bi nama tako hitro postalo dolgčas.
Sta aktivna turista ali raje počivata?
Ana: Sem kar aktivna in bi rada videla vse, potem pa me Miha malo pomiri, češ, pomisli, kakšna sezona te čaka jeseni, preskočiva kaj in se en dan naspiva. Navdušena sem nad potapljanjem in letos sem okužila še Miho. Podvodni svet v Maleziji je čudovit.
Miha: Navdušen sem bil, ker v vodi ne čutiš gravitacije. Mislili so že, da se utapljam, jaz sem pa užival v občutkih.
Kdo pa je bil uspešnejši pri barantanju?
Miha: Ana, seveda, njen nasmeh je bil najino najmočnejše orožje.
Ana: V Aziji sem bila že petič in imam nekaj izkušenj. Pri nakupovanju skoraj moraš barantati, sicer jih užališ.
Že vesta, kateri bo naslednji počitniški cilj?
Miha: Tokrat bova šla v drugo smer, proti zahodu, verjetno v ZDA. Obvezno pa morava za 14 dni na Jadran – obožujem Lošinj.
Prebrala sem, da sta se v skupen dom vselila precej hitro.
Ana: Ni bilo tako hitro, potrebovala sva kakšnega pol leta.
Miha: Če si star dvajset let in greš skupaj živet po petih letih zveze, je to v redu. Če greš pri dvajsetih skupaj stanovat po pol leta, delaš veliko napako. Če po tridesetem letu po petih letih zveze še vedno ne živiš skupaj, delaš katastrofalno napako. S skupnim življenjem hitro vidiš, ali razmerje deluje ali ne.
Vaju zdaj, ko živita skupaj, kakšna stvar na drugem res moti?
Ana: Ne, samo najina urnika sta dostikrat neusklajena. Ker delam fizično, potrebujem od devet do deset ur spanja. Če pride Miha pozno domov, sem ga seveda zelo vesela, vendar me zbudi in včasih sem zato precej utrujena.
Miha: Lani, ko smo delali TV-šov, je bilo celo tako, da sem prihajal tako pozno in odhajal tako zgodaj, da sem Ano zbudil dvakrat na noč.
Ana: Ampak vseeno sem ga vedno vesela in srečna, da ga imam! (smeh)
Kako si razdelita gospodinjska opravila?
Miha: Jaz obožujem kuhanje, Ana pa ne, in raje potem pospravi.
Ana: Prihajam pa z nasveti in sestavinami, kot so kuskus, čičerka, ingver. Miha, ki je bil prej najbolj navdušen nad mesom in krompirjem, je bil sprva skeptičen, zdaj pa nove sestavine z veseljem uporablja in čara z njimi. Iz Azije sva prinesla veliko začimb in Miha vsak teden skuša poustvariti odlično juho, ki sva jo jedla na dopustu. Prejšnji teden je bil že zelo blizu.
Kaj pripravljata v prihodnosti, bi kam povabila naše bralce?
Ana: Konec oktobra v Operi pripravljamo premiero Tristan in Izolda, sodoben balet, kjer bom Izolda. Začenjam tudi učiti balet mlade telovadke, česar se zelo veselim.
Miha: Bralce toplo vabim v naš plesni studio, da se malo razmigajo. Sicer pa ravno jutri snemam z Garyjem Shorom, režiserjem filma Drakula: Skrita zgodba, ki se ravno vrti v kinematografih. Snemamo osem dni, bomo pa pleme iz ne vem katerega stoletja. (smeh) Ljudje dostikrat ne vedo, kaj je koreografija, in jo povezujejo le s plesom. V resnici je koreografiran gib uporabljen tako v gledališču kot na rokovskih koncertih. Pomeni načrtovanje gibov v določenih situacijah. Letos sem malo laže zadihal, ker sem dal odpoved v dveh službah, v katerih sem poučeval ples. Veliko delam v tujini, predvsem v Avstriji, Bosni in Južni Afriki, kamor odhajam že deset let. Prvič so me po naključju povabili na plesno delavnico, nato sem štiri leta delal za južnoafriško plesno zvezo, zdaj pa sodelujem z nekim klubom. Mojih delavnic se udeležuje od 200 do 250 plesalcev. Južna Afrika je zame odklop od vsega tukaj, vendar je tudi garanje – tam garamo še trikrat bolj kot tu. Delamo za svetovno prvenstvo in s temi plesalci smo bili že večkrat svetovni prvaki. Nad njihovo energijo in zagnanostjo sem navdušen in so prava osvežitev po Facebook ljudeh, ki jih je v Sloveniji vse več. Tako pravim ljudem, ki raje, kot da bi živeli – tekli, plesali, počeli kaj produktivnega – visijo na Facebooku. Vsi bi se radi čim prej naučili neke koreografije, da bi jo lahko objavili na Facebooku in zbirali všečke, pozabljajo pa na osnovne stvari, kot je ritem.
Vama bodo v prihodnosti zvonili tudi poročni zvonovi? Morda v kombinaciji s prihodom majhnih plesalcev?
Ana: To pa naj kar Miha odgovori! (smeh)
Miha: Po pravici povedano sva se že pogovarjala o tem, a se nama nikamor ne mudi. Če se bo zgodilo, se bo, nihče ne bi imel nič proti. (smeh)
Poudarki
Ana: »Posledice so kar hude, imam težave s sklepi, koleni, hrbtom. Balet je profesionalen šport in poškodbe se zgodijo tako kot pri nogometu ali smučanju.«
Miha: »Z Ano naju vedno kaj boli, najhujše pa je, kadar te ne boli nič, ker imaš takrat občutek, da je nekaj narobe.«
Miha: »Če bi hotel status kulturnika, bi se moral ukvarjati s kupom papirjev, problem ljudi, ki res delajo, pa je, da se s papirji nimajo časa ukvarjati.«
Miha: »Prepričan sem, da mora človek vedno povedati, kar misli. Če je to z jokom, zakaj ne? Samo reve skrivajo čustva.«
Ana: »Vsake tri dni si rečeva: 'Kdaj bo tega konec, kdaj bova imela dan, dva, da zadihava?' Če imava le en dan, sva navadno oba napol mrtva; morda obiščeva družino in skupaj pojemo kosilo.
Ana: »Sem kar aktivna in bi rada videla vse, potem pa me Miha malo pomiri, češ, pomisli, kakšna sezona te čaka jeseni, preskočiva kaj in se en dan naspiva.«
Miha: »Če si star dvajset let in greš skupaj živet po petih letih zveze, je to v redu. Če greš pri dvajsetih skupaj stanovat po pol leta, delaš veliko napako. Če po tridesetem letu po petih letih zveze še vedno ne živiš skupaj, delaš katastrofalno napako. S skupnim življenjem hitro vidiš, ali razmerje deluje ali ne.«
Spodaj si poglejte si njun poljub pred kamerami!
