Andrej Miljković

Doktor in Blatterjevi oreščki

G.V.
27. 6. 2014, 14.51
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.56
Deli članek:

Seveda sem v pričakovanju Rio de Janeira in vsekakor puščam možnost, da bo to mitsko brazilsko mesto tudi name pustilo tako izjemen vtis kot na večino njegovih obiskovalcev.

am

V tem pričakovanju pa me je, ko gre za brazilske mestne izkušnje, povsem prevzel Natal. Delo v tej oazi reda in varnosti je bilo nekaj posebnega, vrnitev na dopust nikakor ni izključena, včeraj zjutraj pa sem po štirih tekmah in nekaj tam preživetih dni božično mesto moral zapustiti in ga glede na svoje nadaljnje načrte (in tudi logiko, kajti tekem izločilnih bojev Natal ne bo gostil) v času svetovnega prvenstva ne bom več obiskal. Priznam, nekaj prostih uric (sploh ob prazničnem predahu) sem si vzel tudi za spoznavanje navdušujočih znamenitosti, povsem na koncu pa je bilo dovolj časa še za prav posebno med njimi. Če se iz mesta usmerite po obalni cesti in si za smer izberete Recife, kamor me je pot še predzadnjič na tem mundialu prinesla včeraj, boste čez približno dvajset kilometrov prišli do rastlinskega mutanta, ki mu na svetu ni para in ki je razumljivo ena največjih atrakcij tega dela Brazilije. Drevo, na katerem rastejo indijski oreščki, po navadi ni nič posebnega, če odštejemo priljubljenost njegovih plodov. Gre za na videz povsem običajnega predstavnika te vrste živih bitij, ki ga ne bi opazili nič prej kot povprečno češnjo ali hrast. Toda na primeru drevesa v vasici Pirangi je prišlo do genetske okvare, zaradi katere je začelo nekontrolirano rasti v širino in zaradi katere deblo, kadarkoli se dotakne tal, postane korenina za nove, nove in nove poganjke. Celotna kompozicija je zdaj že večja od nogometnega igrišča in ob tem, da gre za z naskokom največje drevo indijskih oreščkov na svetu, gre tudi za enega največjih drevesnih orjakov v absolutni kategoriji. Prizor je resnično spektakularen. Pohod skozi labirint krošnje, vej in korenin do originalnega stebla je doživetje z nekega drugega sveta, ob katerem se človek počuti kot Alica v čudežni deželi, dvig na razgledno ploščad nad čudesom matere Narave pa je vsaj tako impozanten.

Brazilcem je treba priznati, da so turistično točko izjemno lepo uredili, radi se pohvalijo celo z brezžičnim dostopom do interneta v celotni krošnji, skozi katero se je mogoče sprehajati tudi uro ali dve, glavni posel pa je kajpak prodajanje oreščkov. Veliko je pooblaščenih stojnic, veliko neuradnih, na slednjih pa nikoli ne morete povsem vedeti, ali je vsebina paketov dejansko plod neverjetnega rekorderja ali kakega povsem običajnega, več kilometrov oddaljenega drevesa. Prerekanje in barantanje brez meja seveda spada zraven, največji zvezdnik mojega obiska pa je bil gospod, ki je svojo stojnico postavil na drugo stran ceste in ki je obiskovalce drevesa k sebi klical z megafonom. Pri tem je bil tako domiseln, da si je zaslužil tako mojo pozornost kot skok čez cesto, tam pa se je spektakel šele zares začel. "Naj uganem, iz katere države si," je dejal čudaški gospod, ki trdi, da je na univerzi doktoriral iz indijskih oreščkov. "Moji so najboljši, jaz sem doktor oreščkov, jaz bom že vedel," je poudaril, in sicer nekje sredi naštevanja držav, od katerih seveda nobena ni bila pravilna. "Iz Slovenije," sem dejal, ko sem imel naštevanja počasi dovolj. "Ne morem verjeti," se je udaril po glavi. "Ne morem verjeti, da nisem omenil te države, iz katere prihaja moj dedek," se je nadaljeval komercialni pristop po sistemu cilj upravičuje sredstva in katerega naslednja tarča je bila moja akreditacija. "Vidim, da delaš za Fifo. Naj ti povem, včeraj je oreščke pri meni kupil njen predsednik. Da, tvoj šef Blatter jih je kupil dve kili," je navdušen razlagal, preden sem mu pojasnil, kaj sploh pomeni kartonček, obešen okrog mojega vratu. "Povej mi, za kateri medij delaš," se ni dal, in ker me je igrica zabavala, sem mu odgovoril. "Ekipa? Kaj res? Vsak dan jo berem na spletu, pa to je neverjetno," je zaklical, tako kot je kmalu za tem kolegu zagotovil, da vsak dan posluša Radio Slovenija, najrajši verjetno prav drugi program. In kako se je zadeva končala? Indijski oreščki mi v življenju ne predstavljajo ničesar, a poznam nekoga, ki jih obožuje, in pol kilograma bo dodatno obremenilo mojo prtljago. Seveda pa ga nisem kupil pri doktorju in njegov prejemnik se bo moral sprijazniti s tem, da je namesto Blatterjevih oreščkov dobil take s pooblaščene stojnice.

Estrada