Julija je pri nas na študijski izmenjavi že dobre štiri mesece in medtem si je uspela ogledati kar nekaj slovenskih mest. »Slovenija ima osupljivo naravo in njena prednost je majhnost, ki turistu omogoča, da v le nekaj urah doživi razgled z gora, zadiha morski zrak in se naužije prostranih pogledov prek zelenih ravnic. Deželo bogati prijazen in odprt narod, presenetilo pa me je tudi dobro poznavanje angleškega jezika, govorijo ga tudi v manjših vasicah,« pohvali.
»Največja težava pa so slabe prometne povezave. Težko je najti ustrezen avtobusni prevoz, še težje prevoz z vlakom, ne glede na to, kam se v Sloveniji odpraviš. Težko tudi prideš do podatkov o voznih redih in postajah,« pograja Julija v splošnem pogovoru.
Bogata razstava in številne delavnice na Gradu Strmol
Na pot se je po začetnih težavah (z njo je namreč želel potovati prijatelj, a je zaradi bolezni ostal doma) odpravila v petek popoldne, s prijateljico Karolino. Med potjo sta si dekleti ogledali spletno stran občine, nekaj podatkov sta poiskali na Wikipediji ter si tako pripravili okvirni načrt, kaj si želita ogledati. Prispeli sta okoli 21. ure, nato pa se odpravili do prenočišča. »Najin apartma je bil nekaj minut od železniške postaje, v sodobno opremljeni hiši. Ko sva prispeli, sva poklicali lastnika, saj ob vstopu ni bilo nikogar. Povedal je, kje najdeva svojo sobo, skupno kuhinjo in kopalnico. Zelo prijetno sva se počutili. Malce sva še poklepetali, nato pa legli k počitku, saj sva imeli za soboto velike načrte. V sobotnem jutru sva si najprej v Mercatorju kupili zajtrk, nato pa se odpravili do Gradu Strmol.
Grad velja za eno od glavnih zanimivosti v Rogatcu. V njem so različne razstave, na voljo so tudi štiri delavnice, na katerih se lahko obiskovalec preizkusi v steklarstvu, pletenju, lončarstvu in šivanju. Midve sva se udeležili delavnic pletenja in šivanja; rezultat tega sta zapestnici, narejeni iz protja in vrvic. Tam sva spoznali gospo, ki nama je pojasnila, zakaj je pomembno ohranjati tradicijo, nama predstavila tudi druge delavnice ter veliko povedala o kraju, ki sicer slovi predvsem po mineralni vodi, ki jo polnijo v Rogaški Slatini. Zaljubili sva se v bogato razstavo, ki predstavlja tradicionalno slovensko kuhinjo, saj nisva pričakovali tako premišljene zasnove, razstava namreč obiskovalcu ponuja tudi interakcijo,« navdušeno pripoveduje Julija.
Peka kruha
Po ogledu sta si dekleti privoščili kosilo. V izbrani gostilni sta sicer pričakovali ponudbo lokalne hrane, a jima je prijazna natakarica pojasnila, da te žal ne ponujajo, lahko pa izbereta čevapčiče. Zadovoljili sta se s ponujenim, po kosilu pa sta obiskali muzej na prostem. V muzeju je predstavljeno življenje kmetov z začetka 19. stoletja, na ogled so tipična kmečka hiša, hlev, kašča in kovačnica. Tam ju je sprejela prijetna gospa in ju poučila o zgodovini muzeja ter jima ponudila priložnost, da se udeležita delavnice peke kruha. »Seveda sva priložnost izkoristili. Spekli sva vsaka svoj kruh, kakršen je bil nekoč značilen za to območje. Gospa nama je povedala, da so gospodinje tak kruh razdelile otrokom, ki so pridno delali na polju. Še preden pa sva se odpravili, nama je za popotnico pripravila vrečko sveže pečenega kruha, kar je bilo izjemno gostoljubno. Priznati moram, da je bil obisk starih zgradb zanimiv in hkrati šokanten. Ne tako daleč nazaj so ljudje živeli povsem drugačno življenje, v majhnih hiškah, s še manjšimi prostori. Celo postelje so si delili. Zame, ki sem otrok mesta in življenja, v katerem ima vsak svojo sobo, je bilo to precejšnje presenečenje,« opisuje Julija.
Dobrosrčnost in tradicija
Po ogledu sta se odpravili do Cerkve svetega Jerneja in ruševin gradu Gornji Rogatec ter od tam opazovali sončni zahod. Počasi sta se vrnili v svoj apartma in tam srečali lastnika. »Tole je bilo kot češnja na vrhu torte. Lastnik apartmaja naju je pričakal s prijazno dobrodošlico, kozarcem vina in sladkarijami. Povprašal naju je o najini poti in nama povedal nekaj zanimivosti o kraju. To naju je resnično presenetilo, saj se je s tem še enkrat potrdilo veliko gostoljubje, ki ga doživljam po vsej državi. Čeprav sva kraj obiskali v letnem času, ko ni veliko turistov, menim, da je bila to najina prednost. Ogledali sva si veliko zanimivosti brez pretirane gneče, vodiči so si vzeli čas za naju in nama zbirke res nazorno predstavili. Uživali sva v tišini in miru, ki ga vas ponuja, ter v toplini, ki jo izkazujejo srčni ljudje na ulici. Lastnik apartmaja nama je povedal, da ob nedeljah domačini po tradiciji hodijo na Donačko goro. Odločili sva se, da se v tem preizkusiva tudi midve. Narava je bila presenetljiva, in čeprav nisva dosegli vrha, sva doživeli krasen razgled. Vrnili sva se precej izčrpani, a izjemno veseli. Odpravili sva se v restavracijo s hitro hrano, nato pa se nama je že mudilo na vlak. Če na kratko povzamem: od te majhne občine nisva veliko pričakovali, a naju je presenetila s svojo močno povezanostjo s tradicijo, ki jo prežema ljubezen do človeka, ročnih obrti in kulture. Nikakor pa ne smeva pozabiti na čudovite, izjemno gostoljubne ljudi in osupljivo naravo,« zaključi Julija.