Novice Svet24

William se je v Slovenijo preselil iz Združenih držav Amerike, si tu ustvaril družino in pri nas prebiva že 28 let. Pove, da se v Sloveniji dobro počuti, da sicer ni zmeraj rožnato, a se z vztrajnostjo veliko doseže. William in Robi sta se na pot odpravila v petkovem jutru z avtomobilom. »V petek sem v službi vzel prost dan, saj je vremenska prognoza čez vikend napovedovala slabo vreme, kar bi pomenilo, da bi bila verjetno prikrajšana za kak ogled. Na poti sva se najprej ustavila v Vipavi, kjer sva se odločila, da obiščeva pot, po kateri naj bi hodil znameniti Leonardo da Vinci. Gre za lep kratek sprehod ob reki Vipavi. Lahko povem, da je Vipava majhno mesto z veliko mostovi in krasnimi razgledi na okoliške hribe. Le na kratko sva se ustavila in si v bližnji pekarni privoščila zajtrk,« razloži William.

ARHIV

Za pot, po kateri bi naj hodil Leonardo da Vinci, sta izvedela povsem naključno, ko sta na spletu raziskovala, kaj si lahko ogledata v Ajdovščini. William ob tem poudari, da je spletna stran vipavskadolina.si dobro urejena za turiste. Dobila sta namreč veliko informacij in idej, ki so jima koristile na poti.  

Tic odročen in skrit

Pot sta nadaljevala do Ajdovščine. Najprej sta poiskala turističnoinformacijski center (Tic), ki je po Williamovih besedah precej oddaljen od mestnega jedra. »Tic je precej skrit, tako ga nisva našla takoj. A ko sva prispela, naju je tam pričakala prijazna informatorka, ki nama je razjasnila številne dvome. Priporočala je, da si ogledava izvir reke Hubelj, in nama tudi pokazala pot. Pozanimala sva se tudi o muzejih in drugih znamenitostih, ki jih lahko vidiva v Ajdovščini. Ponudila nama je številne brošure in zemljevide, nama veliko povedala o ohranjenih najdbah iz rimskih časov in drugih znamenitostih ter nama predlagala obisk mestnega muzeja.

osebni arhiv

Izvir reke Hubelj

Po obisku Tica sta se William in Robi odpravila do izvira reke Hubelj. Pot je trajala približno dobre pol ure, a kot povesta, je bilo prijetno. Tam sta posnela nekaj fotografij, nato pa odšla na kosilo. »Čeprav sva raziskovanje šele začela, je moj vedno lačni sin že potreboval okrepitev. Privoščila sva si hitro kosilo v eni izmed lokalnih gostiln. Njoke z gobovo omako,« pove William.

Skozi Ajdovščino s kolesoma

Po hitrem kosilu sta se William in Robi vrnila do Tica, kjer sta imela parkiran avtomobil, in se odpeljala nazaj do mestnega središča. Odločila sta se, da si mesto ogledala z zložljivima kolesoma, ki sta ju pripeljala s seboj. »Zapeljala sva se vzdolž reke in si ogledala zapuščino iz časov, ko so na tem ozemlju še živeli Rimljani. Naredila sva velik krog skozi mesto, nato pa se podala do parka na drugi strani reke. Žal je večina mesta v prenovi, tako da turistom ne omogoča ravno prijetnega pogleda in raziskovanja. Veliko turističnih točk je zaradi tega težko dostopnih ali celo nedostopnih. Videti je, da na veliko preurejajo mesto, zato verjamem, da bo po prenovi videti veliko lepše in boljše ter bo tudi prijaznejše turistom. Odločila sva se, da obiščeva mestni muzej, a ugotovila, da je žal zaprt. Nisva se obotavljala. V bližini sva našla umetnostno galerijo, v kateri so gostili mednarodno razstavo akvarelov. Razstava je bila lepo urejena, podpisi so bili v več jezikih. Ko sva se vračala do avta, sva našla še manjši muzej mopedov znamke Tomos. Ustavila sva se in si ogledala zbirko. Priznati moram, da je bil Robi precej navdušen,« pripoveduje William.

ARHIV

Meniha in odlično vino

»Informatorka v Ticu nama je priporočala, da obiščeva manjše hribovsko naselje Vipavski Križ, in ker v mestu nisva našla druge alternative, sva se odpravila na pot. Mestece na hribu je edinstveno. Ima še vedno delujoč samostan, v katerem prebiva pet menihov. Dva izmed njih sva celo videla na sprehodu, srečala pa sva tudi nekatere druge turiste, s katerimi smo se pozdravili že v umetnostni galeriji. Tam sva se udeležila tudi hitre degustacije vina in izvedela še nekaj zanimivih dejstev o zgodovini mesteca. V manjši trgovini sva si privoščila sladoled, nato pa sva se odločila, da še sama malce raziščeva to čudovito mestece in uživava v čudovitih panoramskih razgledih na gore in podeželje,« razlaga.

Večerja in Ferrarijev vrt

Po krajšem počitku v Vipavskem Križu sta se William in Robi odpravila dalje. Njuna naslednja postaja je bila vas Branik, kjer sta že predhodno rezervirala prenočišče pri enem izmed lokalnih ponudnikov apartmajev. »Težko je bilo najti najin apartma, zato sva se med potjo ustavila na večerji. Izbrala sva lokalno restavracijo Ošterija. Po priporočilu natakarja si je Robi privoščil rostbif z zelenjavo, jaz pa sem se odločil za vipavsko solato. Presenetili so me z veliko skledo solate, v kateri so bili slanina in krhlji ocvrtega krompirja. Zelo sva bila zadovoljna z večerjo. Natakarja sva vprašala, ali nama lahko pomaga pri iskanju prave poti do najinega apartmaja. Prijazno nama je svetoval in priporočal, da si med potjo ogledava še Štanjel. Obiskala sva ga, se sprehodila skozi mestece, tam posnela nekaj fotografij, si ogledala tudi Ferrarijev vrt, nato pa se počasi odpravila do apartmaja v Braniku, saj je začelo deževati. Sam sem si Štanjel sicer ogledal že pred leti, a priznam, pa me je ponovno navdušil,« pove William.

osebni arhiv

Na Rihemberk »na črno«

osebni arhiv

Popotnika je raziskovanje Ajdovščine z okolico tako navdušilo, da sta se po krajši nevihti odpravila na novo raziskovanje. Za pomoč sta zaprosila domačina. »Želela sva obiskati grad Branik – Rihemberk in prijazni domačin nama je povedal, kje lahko vstopiva v grad, čeprav je zaprt. Gre za mogočno graščino, ki se ponosno šopiri na visokem hribu, zato sva odhitela na krajši ogled, preden bi naju prehitela tema. Po obisku gradu je moj lačni sin ponovno začel povpraševati o hrani. Zato ni preostalo drugega, kot da poiščeva kaj za pod zob. Vrnila sva se v Ošterijo, kjer si je privoščil pico in sladoled,« v smehu pripoveduje William.

Do Ajdovščine prek Dornberka

Po pozni večerji sta se odpravila do rezerviranega apartmaja in legla k počitku. Zunaj je divjala močna nevihta, ki je naša popotnika ponoči večkrat predramila. V sobotnem jutru je dež ponehal in William in Robi sta se odpravila do Ajdovščine po poti prek Dornberka. V Ajdovščini sta ponovno poskusila srečo z obiskom mestnega muzeja, a sta tudi tokrat naletela na zaklenjena vrata. Odločila sta se, da si mesto še enkrat ogledata, tokrat peš. Med potjo sta se ustavila v eni izmed kavarn, ki je v starem mestnem stolpu, in si privoščila zajtrk – kavo in toast. Nato sta se odpravila do druge umetnostne galerije, a žal zaradi motenega dostopa nista mogla vstopiti.

Otliško okno

Podala sta se še na krajši pohod. Odpeljala sta se do vasi Otlica in se odločila, da se povzpneta do naravnega okna, poimenovanega po kraju, z osupljivim pogledom na dolino. Pot je vodila mimo pašnikov, kjer so se pasli konji, tam pa sta srečala tudi starejšega gospoda. »Gospod je trdil, da je na enem od sprehodov do naravnega okna srečal hudiča in njegovo ženo. (smeh) Očitno so skupaj potovali do naravnega okna na kakšni vesoljski ladji. Bodite prepričani, da hudič zdaj živi v neki drugi galaksiji, daleč stran od nas (smeh),« razkrije prigodo William.

osebni arhiv

William in Robi sta se na koncu vrnila do avtomobila, se med potjo ustavila in se osvežila s sladoledom v eni izmed lokalnih gostiln, nato pa krenila proti Ljubljani po stari cesti čez planine, prek Logatca.

Galerija

Poglej vse fotografije (16)

osebni arhiv