Novice Svet24

Majhno mestece se skriva ob sotočju reke Meže in Javorskega potoka na koncu Mežiške doline. Na severu Črno obdaja Šumahov vrh, na zahodu in severozahodu pa jo varujejo mogočna Peca in Obistove skale.

Majhno mestece sta obiskali Nemki Jule in Sophia, ki sta pri nas na študijski izmenjavi. V Slovenijo sta prišli konec avgusta, že v sredini februarja pa se vračata domov. Pravita, da se pri nas dobro počutita, Ljubljano pa ocenjujeta kot majhno mesto, v katerem živijo prijazni ljudje in kjer so vse stvari precej na dosegu roke.

ARHIV

Ni javnega prevoza

Na obisk Črne na Koroškem sta se dekleti pripravljali kar nekaj časa, in kot povesta, je kratek oddih za konec tedna zahteval precej organizacije. Ker je mestece oddaljeno od glavne prometne povezave, na javni prevoz in prevoze, dostopne prek spletne strani prevoz.org, nista računali. »Izposodili sva si avtomobil, saj bi za vožnjo z avtobusom porabili več kot štiri ure. Na potovanju sva želeli biti fleksibilni in ugotovili sva, da je bila izbira pravšnja. Najin hotel, ki sva ga s težavo našli, je precej oddaljen od strogega središča, okoli 14 kilometrov, zato sva avtomobil nujno potrebovali. Hotel stoji na samem, tam ni niti avtobusnega postajališča. Izposoja avtomobila je bila nujno potrebna, saj so bile aktivnosti in zanimivosti precej oddaljene in jih peš ne bi mogli obiskati. Naj povem še, da so poti precej neurejene, blatne in polne snežne brozge,« opiše Jule.

Težave z nastanitvijo

Prevoz pa ni bila edina težava, ki sta jo morali dekleti rešiti. Pravita, da sta precej časa porabili za iskanje nastanitve. Edini hotel, ki sta ga našli v Črni na Koroškem, je bil zanju predrag. Apartmaji, gostišča z nočitvami in kmetije so bili zasedeni ali pa se nihče ni odzval na njune telefonske klice in elektronska sporočila. Povesta, da sta bili nekaj dni pred odhodom precej obupani, in po nekaj dneh iskanja nočitev na različnih spletnih straneh sta za pomoč prosili v turističnoinformacijskem centru (Tic), kjer so jima z veseljem priskočili na pomoč. Hotel je nekoliko umaknjen v gozd, a se lahko pohvali s čudovitim pogledom na gore in bližnje hribe.

osebni arhiv

Končno na pot

Jule in Sophia sta iz Ljubljane na pot krenili v sobotnem jutru, vožnja do hotela je trajala dobri dve uri. »Cesta je bila precej ovinkasta in na določenih odsekih v precej slabem stanju. Ponekod je bila tudi precej spolzka, saj je na določenih predelih še sneg,« avanturo opiše Jule.

ARHIV

Osemposteljna soba

Ko sta po dolgi in ozki cesti prispeli v Črno na Koroškem, sta najprej obiskali turističnoinformacijski center. »Z informatorko sem govorila, še preden sva se s Sophio odpravili na pot. Bila je zelo prijazna, priskrbela mi je veliko informacij, telefonskih številk in naslovov. Ob najinem obisku je poskrbela tudi za številne brošure, ki so bile v različnih jezikih. Zahvalili sva se ji za ves trud, nato pa se odpravili v hotel,« pripoveduje Jule. Ko sta končno prispeli, ju je pred vhodom že čakal in pozdravljal kuža. »Bili sva edini gostji v hotelu, zato nama je receptorka namenila veliko sobo z osmimi posteljami. Umivalnica in stranišče sta bila na hodniku, prhe nadstropje nižje. Bilo je 'špartansko', rustikalno in skromno, a za eno noč povsem zadovoljivo. Gostitelji so bili zelo prijazni, vljudni in ustrežljivi,« pravi Jule.

Nikjer ničesar

Potem ko sta se dekleti nastanili, sta se odločili, da se razgledata po bližnji okolici. »Odpravili sva se do bližnje kmetije, kjer so imeli konje. Želeli sva jezditi, a v bližini pašnika ni bilo nikogar, ki bi nama ježo omogočil. Le konji in pes čuvaj. Nekajkrat sva s Sophio zaklicali v pozdrav, da bi naju morda kdo slišal, vendar ni bilo nikogar. Območje kmetije je bilo lepo urejeno, zato sva se malce sprehodili naokrog in si ogledali zanimive figure, izrezljane iz lesa,« pripovedujeta.

osebni arhiv

Odpravili sta se tudi do muzeja, kjer sta razstava olimpijskih udeležencev iz Črne na Koroškem in etnografska zbirka, vendar vodiča, ki bi jima zbirki predstavil, ta konec tedna ni bilo, sta se pa zato sprehodili naokoli. »Ogledali sva si tudi muzej rudarstva na prostem, kjer so predstavljena barvita rudarska vozila. Zraven pa so bili zanimivi opisi. Ta del je bil precej zabaven. No, nato sva obiskali jamo, imenovano Huda luknja, a je pozimi žal zaprta za obiskovalce, potem sva si hoteli ogledati muzej, ki se skriva v podzemlju Pece, a dobili odgovor, da je obisk mogoč le, če si ga želi ogledati skupina desetih ljudi ali več. Minuli vikend naj bi tudi gradili snežne gradove kralja Matjaža, a so prireditev odpovedali, saj je bilo premalo snega. Pa sva se odločili, da obiščeva 700 let staro lipo, ki velja za svetovno znamenitost, vendar zaradi poledenelega cestišča nisva mogli prispeti do tja, za pešačenje pa je bilo predaleč,« razočarano pripoveduje Jule, ki je od obiska Črne na Koroškem pričakovala ogromno, a doživela skoraj nič. Vrnili sta se v mesto in si ogledali čudovito cerkev, ki jo v notranjosti krasijo številni kipi in čudovite slike.

ARHIV

Sprehodili sta se mimo številnih restavracij in barov ter si v enem izmed njih privoščili osvežitev, nato pa tudi kosilo. »Privoščili sva si pico in čaj. Ob čaju je bil postrežen domači piškot, ki me je spomnil na piškote, ki jih peče moja babica. Na koncu pa nama je prijazna natakarica postregla še brezplačen kos torte, ki ga je okrasila z veliko sadja in smetane. Zelo sva bili presenečeni nad prijaznostjo,« navdušeno pove Jule. Po odličnem sladkem kosilu sta se dekleti sprehodili skozi mesto. »Našli sva dve trgovinici s spominki, a sta bili zaprti, zato si spominkov nisva mogli kupiti. Sprehodili sva se še do trgovine s špecerijo in si tam kupili nekaj prigrizkov ter steklenico vina, ki sva si jo pozneje privoščili v hotelski sobi.« Ker se je medtem že zvečerilo, sta se dekleti počasi vrnili v hotel, še nekaj časa klepetali ob vinu, nato pa legli k počitku.

Okusen zajtrk in nebeška sladica

Naslednje jutro sta si dekleti zajtrk privoščili kar v hotelu, kjer sta prenočevali. »Zajtrk, ki so nama ga pripravili, je bil odličen. Ponudili so nama kavo in čaj, kruh ter namaze in salame. Pa domač sir, ki je bil izvrsten. Ni imel izrazitega okusa, niti vonja, bil je blag in zelo mehek. Ne spomnim se, da bi kdaj jedla tako dober sir,« pohvali Jule. Po zajtrku sta se zahvalili za gostoljubje in se poslovili. Odločili sta se še enkrat sprehoditi po majhnem mestecu. Obiskali sta hotel, ki je bil zanju predrag, in si tam privoščili kavo.

osebni arhiv

ARHIV

»Natakarica je bila zelo prijazna. Najbolj naju je presenetilo, da je z nama govorila celo nemško. Malce smo poklepetale. Povprašali sva jo, kaj si lahko še ogledava, in je povedala, da je ob nedeljah večina muzejev in drugih zanimivosti ter aktivnosti, sploh v zimski sezoni, zaprtih. Zahvalili sva se ji za napotke, nato pa se izgubili ob odkrivanju skritih kotičkov. Kosilo sva si privoščili v eni izmed gostiln, ki nama jo je priporočila prijazna informatorka v Ticu. Privoščili sva si zrezek na žaru in solatni krožnik. Za sladico pa sva po predlogu natakarice pokusili kločeve nudle. Odlično je bilo,« povesta dekleti. 

Po kosilu sta se počasi odpravili proti domu. Za konec povesta, da jima je bilo mestece všeč, a je konec tedna, ko se večina ljudi odloči za izlete, turistom precej neprijazno. Dekleti menita, da ima mesto odličen turistični potencial, le izpiliti ga še morajo.  

Galerija

Poglej vse fotografije (9)

osebni arhiv