Ocene:
urejenost, videz kraja, čistoča 10;
promet, javni prevoz, kažipoti 4;
namestitev 9;
kulinarična ponudba (hrana, pijača) 10;
ponudba kulturnih vsebin (na dan obiska) 7;
ponudba športnih dejavnosti, rekreacije, zabave 9;
ponudba na področju spominkov, kaj lahko obiskovalec kupi 7;
spletna stran kraja in znamenitosti 9;
TIC – odpiralni čas, profesionalnost, prijaznost 7;
gostoljubnost, splošni vtis 10.
Skupaj – 82
Ajaka in Čisato sta v Slovenijo prišli na študijsko izmenjavo, obiskujeta predavanja na ekonomsko-poslovni fakulteti. Slovenija jima je všeč. Ajako spominja na rodno mestece, ki je prav tako zeleno in med manjšimi, Čisato, ki prihaja iz Tokia, pa navdihujejo ljudje. Kot pravi, imamo Slovenci ves čas občutek, da se nam nekam mudi in si sami ustvarjamo stres, vendar pravega stresa ne poznamo. Kaj pomeni hiteti in biti pod stresom, bi spoznali šele, ko bi se za mesec dni preselili v Tokio, je z nasmehom povedala Čisato.
Na dolgo pot do Ribnice na Pohorju sta se turistični izvedenki odpravili v soboto, okoli pol osme ure zjutraj. Za prevoz od Ljubljane do Maribora sta izbrali vlak. »Pravzaprav se je zelo hitro zapletlo. Gospa na blagajni ni govorila preveč dobro angleško. Želeli sva kupiti študentski vozovnici, a se nikakor nismo mogli sporazumeti, zato sva na koncu popustili in kupili vstopnici za vlak po redni ceni,« je dejala Ajaka. Pot jima je minila dokaj hitro, čeprav sta povedali, da je vlak v primerjavi z japonskimi razmerami vozil precej počasi. V Maribor sta prispeli okoli 10. ure, nato pa pot do Ribnice na Pohorju nadaljevali s prevoznikom GoOpti.
Ob prihodu sta najprej poiskali apartmajsko hišo Sitar, kjer sta imeli dogovorjeno rezervacijo sobe. »Zelo toplo so naju sprejeli, o sobi pa bolje, da ne govoriva. Receptorka nama je povedala, da so sobo zamenjali, saj je zraven tiste, ki sva jo rezervirali, družina z otroki. Premestili so naju v drug apartma, ki je bil ogromen in zelo lepo opremljen. Pravzaprav še kar ne moreva verjeti, kako prijazni in gostoljubni sta bili. Zelo nama je bilo všeč,« sta se strinjali Ajaka in Čisato.
Dekleti sta se malce spočili, ker pa ju je pot nekoliko izčrpala, sta se odločili, da se bosta odpravili na kosilo. Še prej sta se na recepciji pozanimali o odpiralnem času turističnoinformacijskega središča in izvedeli sta, da v soboto obratuje le do 15. ure, v nedeljo pa je zaprto. Zato sta se odpravili najprej do TIC, kjer ju je prijazna uslužbenka opremila s številnimi koristnimi informacijami in napotki, prav tako jima je priskrbela številne brošure in zemljevide. Predlagala jima je različne aktivnosti, ki se jih lahko zraven smučanja obiskovalci udeležijo, in jima svetovala obisk Kmetije tete Lene. Opremljeni s številnimi napotki sta se odpravili poiskat restavracijo. »Na poti sva naleteli na restavracijo Ribnica, v kateri sva si privoščili odlično kosilo. Najprej so naju postregli z odlično juho, zatem pa so sledili mesni cmočki z rižem (čufti) v paradižnikovi omaki, postreženi s kosi krompirja. Ker sva obe sladkosnedi, se nisva mogli upreti sladkemu. Privoščili sva si še pohorsko omleto, ki nama jo je priporočala natakarica, in nisva zgrešili. Več kot odlično je bilo. Pravzaprav, ko zdaj pomisliva, sva večino časa jedli,« sta v smehu dejali.
Obisk Kmetije tete Lene
Plusi:
prijazni in gostoljubni ljudje;
okusna in poceni hrana;
na voljo je veliko športnih dejavnosti;
Minusi:
slabe transportne povezave;
nekateri zaposleni ne govorijo angleško;
trgovine in TIC so v nedeljo zaprti.
Po kosilu sta se Ajaka in Čisato odpravili do Kmetije tete Lene, do koder ju je zapeljal mož od gospe, ki dela na recepciji apartmaja. »Na kmetiji so naju zelo lepo sprejeli. Najprej so nama ponudili odličen domač sir ter domače marmelade in džeme iz borovnic, vse to v kombinaciji z domačim kruhom. Mmm, odlično je bilo. Peljali so naju tudi na ogled posestva, pokazali so nam manjši ribnik, hlev s kravami in ogrado z ovcami. Oh, ja, ovce sva lahko tudi nahranili in pobožali. Nato smo se vrnili v hišo in gospa nama je pokazala, kako se pripravi kuhano vino. Povedala je, da to velja skoraj za lokalno pijačo, ki jo domačini pijejo, da bi ostali zdravi, pa tudi kar tako, iz navade. Mene je okus spominjal na jabolčni radler,« je povedala Ajako.
Po predstavitvi kmetije ju je prijazen gospod odpeljal nazaj do apartmaja. Ker ura še ni bila prepozna, sta se odpravili še na sprehod po kraju. Ogledali sta si smučišča, se vmes ustavili v Baru Smučar, kjer sta si privoščili odlično vročo čokolado, nato pa si med potjo do apartmaja v Gostilni pri Vidi privoščili še odlične palačinke z borovnicami. Po sladki večerji sta se Ajako in Čisato vrnili v apartma, tam pa jima je prijazna receptorka ponudila razvajanje v spaju, ki se mu nista mogli upreti. »Receptorka nama je ponudila vstopnici po polovični ceni, saj je bil spa odprt samo še slabi dve uri. Ponudbi se nisva mogli upreti in priznava, da sva zelo uživali. V spaju imajo na voljo različne savne, katerih temperatura je od 40 pa vse tja do 100 stopinj, na voljo je tudi džakuzi. Uživali sva,« sta dejali Ajako in Čisato. Utrujeni od celodnevne dogodivščine in prijetnega razvajanja v spaju sta se Japonki nekaj po 21. uri vrnili v sobo in počasi legli k počitku.
Smučanje jima ni šlo od nog
Cene
Turi, d. o. o. (najem studia in turistična taksa) 72,30 EUR;
Slovenske železnice (2 vozovnici Ljubljana–Maribor) 22,72 EUR;
GoOpti (Maribor–Ribnica na Pohorju) 54,00 EUR;
GoOpti (Ribnica na Pohorju–Maribor) 40,00 EUR;
Prevoz.org (Maribor–Ljubljana) 10,00 EUR;
Izposoja smuči (2 para smuči) 19,00 EUR;
Kmetija tete Lene (predstavitev gospodarske opreme, marmelada, čaj, mazilo za ustnice) 25,00 EUR;
Turi, d. o. o. (vstop v savno, 3 ure) 7,50 EUR;
TIC Ribnica na Pohorju (2 Valentinova srčka, 2 kuhinjski deski z gravuro) 9,80 EUR;
Turi, d. o. o. (2 smučarski vozovnici – mladinski) 28,00 EUR;
Restavracija Ribnica (2 kapučina, 2 pohorski omleti, 2 samopostrežni kosili) 21,80 EUR;
Bar Smučar, Iztok Helbel, s. p. (2 vroči čokoladi) 4,00 EUR;
Gostilna pri Vidi (palačinke z borovnicami, čaj z mlekom, kakav) 7,80 EUR.
Skupaj – 321,92 EUR
Dekleti sta se v nedeljsko jutro prebudili okoli 8. ure zjutraj. Ker zajtrka nista imeli vključenega v ceno apartmaja, sta se odpravili do bližnje trgovine po hrano. »Nisva si privoščili ravno tradicionalnega slovenskega zajtrka. Zaželeli sva si rogljičke in čaj,« sta povedali Japonki. Potem sta se odpravili do izposojevalnice smuči, v kateri pa uslužbenec ni govoril angleško, zato sta imeli kar nekaj težav. »Pogovarjali smo se na vse mogoče načine. Pa ni šlo ravno najbolje, zato smo v pogovor vključili še roke, risanje in pisanje, na koncu nam je uspelo,« sta smeje povedali Ajako in Čisato.
Ker sta vozovnici in smuči rezervirali šele po 14. uri, sta se odločili, da se bosta še sprehodili po kraju. Odšli sta do cerkve in bližnje kapelice, si mimogrede privoščili še kosilo (tokrat je bil na meniju slovenski hamburger) in se počasi odpravili nazaj na smučišče. »Tukaj pa se je zabava zares začela, pravzaprav sva se precej nasmejali. Jaz nisem smučala že nekaj let, in kolikor mi je ostalo v spominu, je bilo takrat precej lažje. Precej nerodna sem bila. Poiskali sva progo za začetnike, a je bila še ta prestrma,« je v smehu razložila Čisato. »Smučanje me je ponovno spomnilo, kako boli, če padeš na rit. Zdi se mi, da me boli celotno telo,« je dodala Ajako. »Na Japonskem je smučanje precej bolj preprosto,« sta se strinjali v en glas, saj so proge baje tam precej bolj položne in lažje. Po dvournem smučanju sta se odpravili še na vročo čokolado in palačinke, zatem pa počasi do apartmaja, kjer ju je že čakal prevoz do Maribora. Ajako in Čisato sta dejali, da sta ob odkrivanju Ribnice na Pohorju uživali, se spočili, se spomnili smučanja, odlično jedli in se predvsem krasno imeli. Ob koncu semestra, ko se bosta vrnili na Japonsko, pa bosta s seboj odnesli še en krasen spomin na Slovenijo.
