Kako dišijo sveže pečeni zmajčki? Pravzaprav nimajo vonja, najverjetneje zato, ker so glineni in pečeni v lončarski peči – tam sta dve zmajevi glavi, ena živordeča in ena črna z rumenimi poudarki, pa zajček z zares dolgimi uhlji. Malo prej smo zgoraj v ateljeju gledali, kako kiparka in slikarka Lea Gold dokončuje še eno zmajevo glavo. Njen atelje je velika, svetla soba, v kotu ob oknu je velika postelja z romantičnim baldahinom (včasih tu prespim, kadar dolgo delam, pravi), polno je lončnic, njenih slik in perja – nekatere figure na njenih slikah imajo krila iz pravega odpadlega ptičjega perja. Točno vem, kam in kdaj ga moram iti nabirat, pravi.
Ampak v resnici se nismo prišli pogovarjat o zmajih. Lea je ena od okrog osemdesetih članov umetniške zadruge, ki v štiridesetih ateljejih od junija 2022 ustvarjajo v prostorih Semmelweis Klinik. Prostore za delo jim je pomagalo najti mesto.
Zgodba doslej
Klinika Ignaza Semmelweisa je ena tistih zgradb, ki so bile skozi desetletja to in ono, pa še vse vmes. Tole je bliskovito potovanje skozi zgodovino: leta 1806 so zgradili dvorec Gersthofer in združili več zgradb in posesti v eno samo veliko posestvo. Po številnih menjavah lastnikov ga je dobro stoletje pozneje kupila provinca Spodnja Avstrija, ta je nameravala v dvorec naseliti sirote, a ker ni bil več primeren za bivanje, so namesto njega za otroke zgradili pet poslopij in sčasoma so ta prešla v last mesta Dunaj. Dve od petih zgradb so leta 1943 spremenili v kliniko za ženske, poimenovano po Ignazu Semmelweisu, mestne bolnišnice so namreč pokale po šivih zaradi vojnih ranjencev. Semmelweisova klinika je postala ena najpomembnejših dunajskih porodnišnic, tja so preselili tudi babiško šolo in banko materinega mleka, eno največjih v Evropi. Mnogo Dunajčank je tam rodilo, mnogi Dunajčani so bili tam rojeni. Bolnišnična kuhinja je kuhala tudi kosila za okoliške šole. Leta 2000 je tri poslopja prevzela zasebna umetniška šola Amadeus, porodnišnica pa je vztrajala do leta 2019, ko so jo preselili drugam. Vseh pet poslopij je zdaj namenjenih izobraževanju in umetnosti. Jeseni 2021 so hišo številka 4, ki je bila pravzaprav pomožno poslopje, namenjeno kuhanju, vzdrževanju, pranju, šivanju in administraciji, ponudili v najem.
Srečna trinajstica
Trinajst ljudi, ki si je prišlo prostore ogledat, se je v hišo zaljubilo. Med seboj se niso poznali, a ker so vsi hoteli hišo, so naredili najpametnejšo in najbolj praktično stvar – povezali so se med seboj, ustanovili zadrugo in se skupaj pogajali. Z množicanjem so nabrali dovolj denarja, da so hišo najeli. Pogodba se izteče oktobra 2025. Kaj bo potem? Ne vem, vzdihne Lea, naša vodnica po hiši. »Upamo, da bomo lahko še ostali, pridobiti skušamo politične zaveznike, se pogovarjati z mestom. Ko smo se vselili, je bilo tu polno krame, veliko dela je bilo, preden smo počistili.« Niso vsega pometali stran, v ogromnem prostoru v pritličju so kot zanimivost ostali orjaški kotli (prej je bila tu kuhinja).
Hiša ima skoraj 4.000 kvadratnih metrov površine, od tega je na 900 kvadratih 40 ateljejev, potem so pa še skupni prostori, kuhinje, prostori za vadbo, velika dvorana za seminarje in koncerte. Okrog 80 ljudi je v zadrugi, to so slikarji, kiparji, glasbeniki, tudi umetnostno terapevtko imajo. Desetine ur prostovoljnega dela vsak mesec vložijo v vzdrževanje hiše, ki je stara gospa in potrebuje veliko ljubezni. Vsak umetnik plača ravno toliko, da pokrijejo najemnino, »samo tako se nam izide,« pove Lea. Dodaten denar zaslužijo z oddajanjem velike sobane za različne prireditve, prirejajo tudi tečaje, »jaz sem na primer vodila tečaj slikanja. Na spletu se lahko ljudje prijavijo v različne tečaje, v tečaj plesa, slikanja, veliko različnih stvari.«
Umetnost je za vse.
V hiši se veliko dogaja. Eden glavnih projektov so odprti studii vsaka dva meseca – vsakdo, ki želi, odpre svojega za javnost, kar tudi prinese nekaj denarja. Zelo priljubljeni so Petki na kliniki, to so srečanja glasbenikov, ki imajo jam session. Z vsem, kar počnejo v hiši številka 4, tudi izgrajujejo skupnost. »Moramo biti odprti, umetnosti ne moreš zapirati,« pravi Lea. »To je bila ideja že na začetku, umetnost ne bi smela biti samo za bogate.«
Kako se uskladi osemdeset ljudi? »Pri nas imamo sociokracijo (lahko bi rekli tudi kultura sodelovanja, to je načelo, ki sloni na soglasju, ne na preglasovanju, op. a.),« pojasnjuje Lea in mi pokaže diagram, v katerem je šest povezanih krogov. Tisti na sredini je vodstveni, preostalih pet okrog njega – skupnost, program, hiša, administracija, komunikacija – ima pa vsak svoje vodstvo in veliko avtonomije. Vodje volijo vsakih šest mesecev. Vse odločitve so sporazumne, poudarja.
Vsi zmagajo
Ste umetnik, mali podjetnik, kreator, grafični oblikovalec ali pa magari tetovator in za svoje delo ter ustvarjanje iščete prostore z zmerno najemnino? Ni problema, lahko poprosite svoje mesto, da vam pomaga najti to, kar iščete, za zelo razumno vsoto … pod pogojem seveda, da je to mesto Dunaj. Avstrijska prestolnica deluje tudi kot nepremičninska agencija – le da s tem ne služi. Nasprotno, mesto financira Ustvarjalne prostore Dunaj (Kreative Räume Wien), to je servisna in svetovalna služba za aktivacijo praznih prostorov za začasno rabo, nekakšen vezni člen med lastniki nepremičnin in najemniki.
»Pomagamo iskati prostore, podpiramo projekte lokalnih umetnikov. Povezujemo se z lastniki in mestom Dunaj, ki je tudi lastnik prostorov,« pripoveduje Maria Thornton iz Ustvarjalnih prostorov. »Če vidimo, da je nekaj prazno, poizvemo, kdo je lastnik, potem ga vprašamo, ali želi s temi prostori kaj početi, saj je za stavbo slabo, če je prazna, zato je oddaja koristna tudi za lastnika, tako da imata obe strani nekaj od tega. Vsi zmagajo. Poskušamo izpogajati nizko najemnino, še posebej če v hiši ni vse tako, kot je treba, in je treba investirati v popravila. Včasih prostore oddajo tudi brezplačno, umetniki plačujejo samo stroške. Nudimo tudi pravne nasvete pri sklepanju pogodb.«
Večinoma gre za kratkoročne najeme – leto, dve ali pa tudi le nekaj mesecev. In ker je še vedno živ spomin na dogajanje v ljubljanskem centru Rog, je seveda neizbežno vprašanje, ali ljudje res gredo, ko je treba oditi, ali pa hoče kdo na silo ostati. Morda je bil kakšen tak primer, a se ga ne spomni, odgovarja Maria, »večinoma se ljudje držijo dogovora in vsi so zadovoljni. Potem spet pridejo k nam in jim poiščemo nove prostore. Dobra komunikacija je pomembna.«
Kako nove začasne naseljence v praznih hišah sprejmejo sosedje? Večinoma dobro, pravi, »vedno se najdeta eden ali dva, ki sta proti, večina soseske je pa zadovoljna, da se nekaj dogaja, da lahko gredo tja in sodelujejo. Če živijo v stanovanjih, so veseli, da imajo dodaten vrt, kjer jim ni treba nič plačevati, pijačo lahko prinesejo s seboj, ali pa pokrit prostor, kjer lahko sami kaj popravljajo.«
Primer odličnega sožitja je prazna petnadstropna garaža v 16. okrožju, Garage Grande, ji pravijo, tam je poudarek na urbanem ozelenjevanju. Ljudje skupaj vrtnarijo in čebelarijo (pa lasten med prodajajo), po fasadi se vzpenja hmelj, iz katerega varijo pivo. Tudi kolesa popravljajo in pohištvo izdelujejo, imajo bolšji trg in prirejajo športne tečaje. V enem nadstropju ustvarjajo mladi umetniki. Pod streho so mize za namizni tenis, zunaj lesene klopi. Pa seminarje prirejajo in oglede garaže. Vsi so vabljeni, vsi dobrodošli. Garaža nima oken, ki bi se dala zapreti (niti ogrevanja), zato deluje le od pomladi do jeseni, oktobra gre pa v hibernacijo. Nekoč bodo tam namesto garaže zgradili stanovanja, začasni uporabniki prostorov pa se bodo preselili drugam.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jane.
