Dobrih 71.000 evrov nas je državljane stalo potovanje in bivanje 16 predstavnikov vlade, ki so med 30. novembrom in 13. decembrom gostovali v bleščeči in energetsko potratni svetovni metropoli Dubaj, na podnebni konferenci COP28.
Povprečna dolžina obiska slovenskega udeleženca je bila nekaj manj kot teden dni, večina pa je v emiratih preživela med pet in osem dni. Podnebne konference se je udeležilo deset uslužbencev ministrstva za okolje, podnebje in energijo (MOPE), vključno z ministrom Bojanom Kumrom, trije predstavniki zunanjega ministrstva in po en predstavnik z ministrstva za naravne vire, kmetijskega ministrstva ter iz kabineta predsednika vlade.
V arabski prestolnici so – številni med njimi brez predhodnih referenc na področju podnebne problematike – sodelovali pri eni največjih podnebnih fars tega stoletja. Zato smo jih ob zaključku okoljske balade upravičeno vprašali, kakšne so bile vendar njihove zadolžitve, ne nazadnje tudi dosežki, cilji in globalne rešitve, ki so jih uspeli predstaviti in z njimi navdušiti velesile odločevalcev v množici predstavnikov 200 držav sveta.
Ali je cena, ki smo jo in jo še bomo ob že tako obubožanem proračunu prav zaradi okoljskih neprilik in podnebnih udarcev plačali državljani, utemeljena in vsem prinaša dobrobit, ali je šlo pri množičnih vladnih migracijah v trenutno poletni Dubaj, s temperaturami okoli 28 stopinj, preprosto za turizem na račun nas, davkoplačevalcev? Kje bomo zdaj državljani izpraskali več kot 70 tisočakov v 10 milijard težkem sanacijskem programu, na kolikor je ocenjena škoda po poletni kataklizmi, če nam Golobova vlada že zdaj z vsemi mogočimi dajatvami otežuje življenje?! Ali je vse pesek v oči, kot je bil nedavni svetovni podnebni vrh, kjer se je še enkrat pokazalo, da je svet v rokah tistih velesil, ki sedijo na trezorjih nafte in zemeljskega plina.
Od blamaže s krogci do strokovnjakinje za vode
Pa poglejmo torej, kakšno vlogo je dejansko imela slovenska delegacija v prestolnici superlativov in mamljivega razkošja.
Najbolj bode v oči prisotnost Maše Kociper, nekdanje tesne zaveznice Alenke Bratušek v stranki SAB. Kociprova je, potem ko se na zadnjih volitvah tako kot ministrica Bratušek ni uspela prebiti v parlament, postala kar državna sekretarka v kabinetu predsednika vlade Roberta Goloba, kjer je zadolžena za odnose z državnim zborom. Spomnimo se je po njeni famozni razlagi fiskalnega pravila, ko je nazorno pokazala, da velikega krogca ne moremo spraviti v manjšega, in po tem, da se je osmešila z izjavo o najmanjši občini Odranci, ki da meri le sedem kvadratnih metrov. Kociprova je zdaj očitno okoljska strokovnjakinja, ki je na dogodku po pooblastilu predsednika vlade sodelovala pod pristojnostjo ministrstva za naravne vire (MNVP). Njena petdnevna službena pot je stala 3037 evrov.
»Državna sekretarka Maša Kociper je kot predstavnica Slovenije s prispevkom sodelovala na ministrski okrogli mizi o varstvu in obnovi sladkovodnih ekosistemov … Maša Kociper je v svojem govoru izpostavila, da je Slovenija zelo vodnata država – ima eno bolj gostih hidrografskih mrež površinske vode v širši regiji, v primerjavi z mnogimi državami evropskega prostora velik vodno-ekološki kapital: relativno dobro ohranjene rečne koridorje, številna jezera in mokrišča. S primernim upravljanjem, načrtovanjem, varstvom in zaščito lahko tako pomembno prispeva k prilagajanju in omilitvi podnebnih sprememb, tudi v kontekstu čezmejnega vodnega sodelovanja. V Sloveniji postopek pridružitve tej iniciativi že poteka,« so poudarili njeno vlogo na podnebni konferenci, kjer je spregovorila o vplivu podnebnih sprememb na gorska področja, v vlogi predstavnice soorganizatorke pa se je udeležila tudi dogodka na temo obnove in varstva mokrišč za zmanjševanje pomanjkanja vode v čezmejnih porečjih in povodjih, ki ga je MNVP organiziralo tudi v sodelovanju z ministrstvom za okolje Azerbajdžana – država bo prihodnje leto gostitelj 29. podnebnega vrha v Bakuju.
Minister in državni sekretar ne moreta brez asistence
Stroški najštevilnejšega resorja, MOPE, ki je na konferenco poslal kar deset predstavnikov, so znašali 48.000 evrov. A gre le za okviren podatek, so nam pojasnili na Kumrovem ministrstvu, saj utegnejo stroški narasti še zaradi dnevnic in transferjev na letališča, ki jih na ministrstvu še niso sešteli. Prav gotovo pa bo to naneslo kakšen dodaten tisočak.
Ves čas trajanja konference sta bila na prizorišču dogajanja prisotna glavna podnebna pogajalka Tina Kobilšek in njen namestnik Luka Vombek. Gre za profilirana kadra, ki imata o okolju tudi nekaj pojma, tudi ministrova štiridnevna prisotnost je upravičena, saj je bil udeležen na ministrskem segmentu in zaključnih pogajanjih na visoki ravni. Dvom, ali je bila udeležba predstavnic odnosov z javnostmi in kabineta ministra resnično nujna in nepogrešljiva, pa ostaja.
Kumrova tesna sodelavka, ki je v ministrovi pisarni na njegovo zaupanje, Tina Hočevar, je v Dubaju recimo preživela teden dni. Vodja odnosov z javnostmi Petra Mišič pa štiri dni. Na MOPE so njuni prisotnosti obrazložili takole: »Petra Mišič je bila primarno podpora ministru in vsej ekipi, tudi Tini Kobilšek pri vseh medijskih aktivnostih, stikih z novinarji, organizaciji in vodenju novinarskih konferenc ministra ter ostale delegacije, brifingih, odnosih s tujimi mediji (predvsem Reuters in Al Jazeera), podpora slovenskim predstavnikom medijem, ter drugih PR-aktivnostih. Tina Hočevar je bila primarno podpora državnemu sekretarju v času njegove udeležbe na visokem segmentu ter koordinacija njegovih bilateralnih srečanj in drugih aktivnosti.«
Državni sekretar je Uroš Vajgl, sin nekdanjega evroposlanca in bivšega zunanjega ministra Iva Vajgla, ki očitno potrebuje okrepljeno asistenco tudi za povsem navadno komuniciranje s predstavniki urada predsednice države, denimo, vsaj tako so zapisali na ministrstvu. Neke vrste telefonček, torej, zraven pa še zapisnikarico, organizatorko in koordinatorko sestankov. Mimogrede, kot smo izvedeli, Hočevarjeva tudi sicer pogosto potuje; tako si je letos že ogledala Stockholm, Amsterdam in New York. Skupno so njene poti stale slabih 7000 evrov.
Minister Bojan Kumer pa je kljub podpori piarovke Mišičeve imel še eno pomoč, Katjo Piškur, ki mu je, kot so zapisali, nudila primarno podporo pri organizaciji, izvedbi aktivnosti in nastopih. V podporo ministrskemu dogodku pa je bil tudi Luka Zajc, ki je na zasedanju preživel štiri dni, smo še izvedeli.
Do podnebnega konsenza s figo v žepu
Na MOPE so še povedali, da so kljub pirovi zmagi na konferenci na koncu zadovoljni.
»Čeprav smo na področju zavez za blaženje podnebnih sprememb pričakovali bolj ambiciozen izid, smo v luči širšega kompromisa z njim vseeno zadovoljni. Sporazum daje jasen signal za pospešitev zmanjšanja globalnih emisij za 43 odstotkov do leta 2030, v skladu z ugotovitvami znanosti, da ohranimo cilj omejitve segrevanja na 1,5 stopinje Celzija. Gre za prvi korak v pravo smer, ki so ga podprle vse pogodbenice Pariškega sporazuma. Pomembno, dogovor tudi krepi prilagajanje na podnebne spremembe in preusmerja k podnebnemu odpornemu financiranju,« so zaploskali neambiciozno in prepočasno zastavljenim ciljem, na katere opozarjajo podnebni strokovnjaki.
»Dogovor COP28 na načelni ravni ni obvezen. Njegov učinek na vladno politiko po vsem svetu bo torej odvisen od tega, ali se v političnih krogih razume kot popolna opustitev fosilnih goriv ali samo za elektriko in ogrevanje … Pomagal bo na primer upravičiti nova dovoljenja za nafto in plin v Severnem morju. To je bitka za interpretacijo,« je v pismu za spletni The Guardian zapisal Michael Jacobs, profesor politične ekonomije na Univerzi v Sheffieldu in nekdanji svetovalec za energijo in podnebje Gordona Browna.
Zunanje ministrstvo je imelo tri predstavnike: posebna odposlanka za podnebno diplomacijo dr. Smilja Knez je bila prisotna 14 dni, ostala dva predstavnika, vodja in predstavnica sektorja za globalne izzive Petra Kežman in Jerneja Forštner pa sedem in osem dni. Skupaj so nabrali 29 nočitev, za katere so odšteli 330 evrov na noč. Letalske vozovnice za udeleženke MZEZ pa so stale skupno 2000 evrov. Stranski dogodek Zelene skupine je stal še 1500 evrov, vse ostale dogodke pa so izvedli brez stroškov, so pojasnili na ministrstvu.
S kmetijskega ministrstva se je konference udeležil dr. Boštjan Petelinc, ki je na službeni poti preživel osem dni, stroški njegove poti pa so bili okoli 3000 evrov. Sodeloval je v skupini, ki je obravnavala pristope k trajnostnemu kmetijstvu in prehranski varnosti ter se osredotočala na prilagajanje in blaženje podnebnih sprememb v kmetijstvu.
Ministrstvo za naravne vire pa je poleg Kociprove zastopal še dr. Aleš Bizjak, predsedujoči Vodni konvenciji Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo, s skupino mednarodnih ekspertov je deloval kot vodni odposlanec. Njegova službena pot je trajala osem dni. Stala je 4412,53 evra.
Nastop na konferenci COP28 sicer predstavniki ministrstev ocenjujejo kot zelo uspešnega. »Prvič je gostila uradni stranski dogodek COP28. S tem smo okrepili vidnost Slovenije na njenih prednostnih področjih (človekove pravice, enakopravnost spolov, voda, podnebna in prehranska varnost), predvsem pa smo krepili in širili mrežo partnerstev z državami, mednarodnimi organizacijami in civilno družbo. Kot pobudniki in koordinatorji Zelene skupine smo dosegli tudi to, da je skupina na COP28 javnosti predstavila dva nova projekta: pospeševalnik podnebnega prilagajanja in vodno platformo,« so še zapisali.
Podnebni šov naftnih velesil v potratni poslovno-turistični meki
Superlativi o udeležbi 16 uslužbencev ministrstva in funkcionarjev ne odtehtajo izplena podnebnega posveta, ker težko zapišemo kaj drugega ob nonšalantnem in arogantnem odnosu velesil do podnebnih vplivanj največjih izkoriščevalk naravnih virov, ki svet pehajo v katastrofo. Zato je tudi prisotnost slovenske delegacije prej kot ne zanemarljiva. V stilu: bili smo tam, a brez konkretnih pozitivnih posledic.
Vrh je namreč sledil letu ekstremnih vremenskih pojavov, ne samo po svetu, ampak tudi pri nas, v katerem so padli številni podnebni rekordi. Čas za obotavljanje je potekel, čas je za ključne spremembe. Zato je bil podnebni šov v eni izmed najbolj luksuznih in energetsko potratnih destinacij, ki, mimogrede, spada tudi med top 10 proizvajalk nafte na svetu, bolj kot ne spektakel za javnost, zaigrana predstava prekaljenih igralcev brez za človeštvo srečnega konca.Podnebne teme so se v osrčju naftnega bazena razblinile kot milni mehurček. Odpihnila jih je moč trgovcev z gorivom, ki še vedno poganja globalni motor industrije, ekonomije. Za naftne mogotce so se v medijih celo pojavljali namigi, da so ugrabili podnebni vrh.
Predsedujoči COP28 je bil sultan Al Džaber, kar je svojevrsten paradoks. Na odru so največji svetovni trgovci z nafto tako navidezno igrali vlogo okoljskih aktivistov, v zakulisju pa sklepali naftne dogovore za prihodnost, smo prebirali poročila iz Dubaja. Gostitelj globalne podnebne konference je bil človek, ki dobesedno sedi na nafti in je z vsemi štirimi vpet v posle s fosilnimi gorivi. Njegov javno izpričani cilj je, da v prihodnjih petih letih poveča proizvodnjo nafte s treh na pet milijonov sodčkov na dan!
Nafta je motor sveta. Fosilna goriva poganjajo življenje v emiratih in nudijo razkošje turistom, obiskovalcem, delavcem s celega sveta. Raj na zemlji, kot tudi pravijo Dubaju, je mesto arhitekturnih in drugih vrst presežkov ter turistična meka, ki so jo v svetovno čudo povzdignili prav naftni hlapi. Svetohlinsko je torej letati v svetovno metropolo in se čuditi napredku človeških rok, obenem pa udrihati čez globalne onesnaževalce in okoljske teroriste. Zato ne preseneča, da je končni dogovor podnebne konference postregel s sila ohlapno in nezavezujočo paradigmo o »odmiku od uporabe fosilnih goriv v energetskih sistemih«. Zaveza, ki to ni.
Sprenevedanje je tako na strani manjših in gospodarsko nevplivnih držav, ki so pristale na očitne pritiske naftno-plinskih velesil, da vsaj navidezno upravičijo cilj, ki ohranja omejitev globalnega segrevanja na 1,5 stopinje Celzija. Morda se poldruga stopinja ne zdi dosti, a že zadnja poletja v Sloveniji so bila pekel na zemlji. Globalno segrevanje zadnjih 150 let destabilizira pogoje za življenje, posledice so: višanje morske gladine, spremembe v količinah in vrstah padavin, širjenje puščav, taljenje ledu in ledenikov ter povečanje števila naravnih katastrof, kar posledično vodi do izumrtja vrst in za človeštvo sprememb v kmetijstvu, gospodarstvu in življenjskem prostoru. Bivanjski prostor se tako spreminja, otoške državice so na robu izginotja, podnebni migranti že pritiskajo na staro celino, a potapljajo se že tudi njena skrajna obrobja.
Samohvala z medijskimi dosegi in aktiviranje novinarjev s plačanimi stroški
Ob navedenih stroških in zagovarjanju aktivnosti slovenske vladne delegacije so se na MOPE seveda pohvalili tudi z medijskim izplenom. Slovenski mediji so v času trajanja konference objavili okoli 600 prispevkov o tej temi ali so jo vsaj omenili. Ob tem pa je treba pojasniti, da je izbranim novinarjem stroške poti pokril Sklad za podnebne spremembe, zatorej je bila njihova primarna dolžnost skrbno in podrobno spremljati razvoj konference in o njej tudi kritično poročati.
»Podnebni vrh je nož v hrbet za države, ki jih je globalno segrevanje najbolj prizadelo, in ne bo zaustavil dviga temperatur nad kritično mejo,« je bila za Reuters kritična podnebna aktivistka Greta Thunberg. Podnebje je sicer nehvaležna tema, ki se ji tudi v medijih bolj kot ne izogibamo, jo potiskamo na obrobje časopisnih strani in televizijskih minut. Ni privlačna za bralce; okoljske vsebine, razen če nimajo neposrednega vpliva s konkretnimi posledicami za ljudi, pritegnejo redke. Čeprav bi morale vedno bolj stopati v ospredje, zadeti razum, pretresti čustva in odpreti oči.
Človeštvu preti naravna katastrofa, ki ji ogenj podžigamo ljudje s svojimi nepremišljenimi ravnanji v odnosu do narave in brezbrižnim pristopom do prostora, kjer smo le kratkotrajni gostje. Kaj puščamo zanamcem, se nas ne tiče. Pa čeprav gre za našo kri, naše otroke in vnuke! Življenje onkraj našega je meglena lisa našega uma. Prav je, da Slovenci aktivno opozarjamo na prihodnost, ki je tako rekoč pred vrati.
Nepredvidljivi okoljski pojavi so nas zadnja leta dobesedno prerešetali – prebivalcem povzročili ogromno naravne in materialne škode, jemali življenja, spreminjali prihodnost ljudi, spraznili državno blagajno. Spomnimo se žleda, požara na Krasu ali letošnjih strahovitih poplav, plazov, ki so zradirali cela naselja, debele toče, ki je oklestila pridelek in povzročila škodo na imetju, če se osredotočimo le na najhujše zadnjih let. K reševanju in omejevanju skrajnih okoljskih pojavov, ki jih s strahom pričakujemo, bi morali Slovenci še aktivneje pristopiti in jih z zanimanjem in odgovornostjo spremljati. Predvsem pa potem odgovorno ravnati.
Prav je, da se udeležujemo podnebnih konferenc, ki imajo smisel in prinašajo konkretne učinke. Tega pa v zadnji verziji nismo doživeli. Še bolj prav bi bilo, če bi pometli pred svojim pragom in zmanjšali vpliv največjih onesnaževalcev. Ironija je, da je vladna delegacija v arabsko prestolnico onesnaževanja letela po kapljicah – vemo pa, da so letala med največjimi globalnimi onesnaževalci! Problem so cestni promet – Ljubljana se v prazničnem času duši v zdravju strupenih trdnih delcih PM10 –, termoelektrarne in številni drugi črni madeži, ki jih puščamo v naravi. Potrebujemo strategijo, kako doseči ničelno stopnjo emisij toplogrednih plinov. Slovenija sicer namenja 1,5 milijona evrov v sklad za boj proti podnebnim spremembam. A samo to ni dovolj!
Božič je minil. Namesto debele snežne odeje smo imeli prijetnih 10 stopinj Celzija. Če smo malce starejši še pred 20 leti na božični dan občudovali vrtenje snežink izpod neba, pa naši otroci te radosti ne poznajo. Krivi smo mi, odrasli. S svojim odtisom smo pripeljali svet na rob katastrofe. Če nas prej narava ne strezni, bomo čez kakšnih deset let božič tudi pri nas morda praznovali v kopalkah. Zato 1,5 stopinje ni le cilj, ampak, kot je na konferenci skoraj v joku zavpila predstavnica z območja Pacifika, rdeča črta, stvar preživetja naših otrok.
