Morija v Ukrajini se nadaljuje, v Izraelu se je z grozodejstvom Hamasa vžgal sod smodnika, afriško celino pretresajo državni udari in nasilje, razni konflikti, ki niso omejeni na meje posamezne države, pa tlijo tudi drugod po svetu; ob tem je nepozornost velikih akterjev spretno izkoristil Azerbajdžan, ki je v vojaški operaciji zasedel Gorski Karabah in čez mejo pregnal več kot sto tisoč Armencev.
Zavezniki na preizkušnji
Rusko-ukrajinsko vojno, ki je zaznamovala že leto 2022, je letošnjo jesen zasenčilo visokooktansko dogajanje v Izraelu. Resnici na ljubo se je v mesecih pred 7. oktobrom na tamkajšnjih bojiščih spremenilo kaj malo. Ruska vojska se je v zimski ofenzivi upehala, a je nato mesece zatišja spretno izkoristila za pripravo obrambe na težko pričakovano ukrajinsko protiofenzivo. Ta se je ob močni podpori zahodnega orožja končno začela v poletnih mesecih, a je hitro postalo jasno, da imajo ukrajinske sile pred seboj trd, pretrd oreh. Ciljali so na osvoboditev strateško in logistično pomembnega mesta Tokmak, v najboljšem primeru celo na preboj do Azovskega morja, a se je zgodila polomija, ukrajinskim silam pa je uspelo osvoboditi le nekaj deset kvadratnih kilometrov ozemlja. Obe državi sta se znašli v nekakšni pat poziciji, pri čemer je Rusija znova začela kazati svoje mišice. Ob tem se je Ukrajincem odprla še ena fronta, saj se je pod vprašajem nenadoma znašla pomoč, ki jim jo zagotavljajo zahodni zavezniki. Zavezniki v javnosti sicer vztrajajo, da je njihova podpora Kijevu neomajna, a je politična realnost v posameznih državah precej bolj kompleksna, nad vsem pa še vedno bdi senca nekdanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki se utegne naslednje leto znova zavihteti na predsedniški stolček. Razmere so sicer daleč od rožnatih tudi v Rusiji, a Kremelj z Vladimirjem Putinom na čelu za zdaj ne daje znakov morebitne utrujenosti.
Klanje na Bližnjem vzhodu
Svet je 7. oktobra osuplo zrl v prizore, ki so prihajali iz Izraela. Tam so tistega krvavega jutra Hamasovi vojščaki prebili zidove Gaze ter po obmejnem območju in tamkajšnjih kibucih začeli barbarsko klanje. Ubili so približno 1200 ljudi ter jih več kot 200 vzeli za talce in odpeljali nazaj v Gazo. Šlo je za najhujši množični poboj nad Judi po holokavstu ter hkrati za največji polom izraelskih obveščevalno-varnostnih služb in vojske. Izkazalo se je, da so prizori s 7. oktobra le priprava na to, kar je sledilo, ko je Izrael vrnil udarec. Ne udarec, Izrael po Gazi še naprej brezkompromisno udriha, pri čemer ni videti, da bi bilo komurkoli mar, če se pod jekleno pestjo znajdejo civilisti. Ti v Gazi, sodobnem koncentracijskem taborišču, umirajo v tisočih, velik del smrtnih žrtev pa predstavljajo otroci. Po zadnjih podatkih je bilo v izraelski ofenzivi ubitih že več kot 20 tisoč prebivalcev Gaze, več kot 50 tisoč pa jih je bilo poškodovanih. Kričanje vse večjega dela mednarodne skupnosti ne zaleže in tudi ne bo zaleglo, dokler lahko izraelski premier Benjamin Netanjahu računa na pasivno in omahljivo vlogo ameriške administracije, ki razen bežnih opozoril in pozivov k miru ne premore volje, da bi v konflikt posegla nekoliko odločneje. Prebivalci Gaze, ki jim ob vsem manjka tudi hrane, pitne vode in zdravil, še naprej krvavijo.
V Afriki več požarov
V Afriki se je letos nadaljeval val državnih udarov. Julija so uporniške sile strmoglavile sploh prvega demokratično izvoljenega predsednika v Nigru, nekdanji francoski koloniji, ki je ena od ključnih izvoznic urana. Mohamed Bazoum je na oblast prišel na volitvah leta 2021. Po državnem udaru se je za predsednika nacionalnega sveta in s tem za novega voditelja Nigra razglasil general Abdourahamane Tchiani. Le mesec dni po udaru v Nigru je v podobnem državnem udaru padel še predsednik Gabona Ali Bongo Ondimba. Že aprila je s polno močjo vzplamtela državljanska vojna v Sudanu, ki je tlela vse od strmoglavljenja dolgoletnega sudanskega predsednika Omarja al Baširja leta 2019. Sudanska vojska ima tam opravka z mogočnimi paravojaškimi Silami za hitro posredovanje (Rapid Support Force – RSF), ki so v preteklosti skrbele že za grozodejstva v Darfurju. V državljanski vojni je doslej umrlo že več kot 12 tisoč ljudi, več kot sedem milijonov prebivalcev pa je moralo zapustiti svoje domove. Po nekaterih podatkih je približno 1,5 milijona Sudancev prebegnilo v sosednje države, ostali pa so notranje razseljeni.
Bo le možna normalizacija?
V Gorskem Karabahu, kjer so še do letošnjega septembra večino prebivalstva predstavljali Armenci, zdaj že vihra azerbajdžanska zastava. Azerbajdžanski predsednik Ilham Alijev je namreč letos spretno izkoristil dejstvo, da imajo pomembnejši igralci polne roke dela s konflikti drugod po svetu, pri čemer je glavno utež predstavljala vojna v Ukrajini. Azerbajdžan je septembra izvedel hitro vojaško ofenzivo in praktično brez boja prevzel nadzor nad to etnično večinsko armensko enklavo, ki je sicer mednarodno priznana kot del Azerbajdžana, a so tam živeli večinoma Armenci. Armenski separatisti v Gorskem Karabahu so po kratki operaciji azerbajdžanske vojske položili orožje in privolili v pogovore o reintegraciji, pri čemer je v Armenijo prebegnilo več kot 120 tisoč etničnih Armencev. V zadnjem mesecu se sicer pojavljajo znaki, da bi se lahko odnosi med obema državama nekoliko normalizirali. Kot je poročala STA, sta si obe strani na začetku decembra izmenjali vojne ujetnike, še prej pa sta se v skupni izjavi zavezali, da bosta sklenili mirovni sporazum na podlagi načel suverenosti in ozemeljske celovitosti.
Napetost na drugi strani Atlantika
Tik pred koncem leta se je vžgala tudi zažigalna vrvica na severu Južne Amerike. Med Venezuelo in Gvajano že od davnega leta 1899 tli spor zaradi pokrajine Essequibo. To je mednarodno arbitražno sodišče dodelilo Veliki Britaniji, ki je takrat kot kolonialna oblastnica vladala Gvajani. Venezuela je sodbo vseskozi zavračala in pokrajino obravnavala kot del svojega ozemlja, saj je bila znotraj njenih meja v času španske kolonialne oblasti. Spor je znova oživel septembra letos, ko je Gvajana organizirala dražbo, na kateri so se naftne družbe potegovale za dovoljenja za raziskovanje v morju ob Essequibu. Nato še oktobra, ko so v pokrajini odkrili nova nahajališča nafte. Venezuela je nato v začetku tega meseca izvedla referendum o priključitvi te pokrajine, ki zajema kar dve tretjini ozemlja Gvajane. Predsednika Venezuela in Gvajane, Nicolas Maduro in Irfaan Ali, sta se po poročanju STA sicer nedavno dogovorila, da državi v reševanju ozemeljskega spora ne bosta uporabili sile ter da bosta spor reševali v skladu z mednarodnim pravom, a nato nista dosegli soglasja o organu, ki bi bil za reševanje spora pristojen. Kljub temu sta se voditelja dogovorila za nadaljnja usklajevanja, a napetosti naraščajo, svet pa zagotovo ne potrebuje novega žarišča.
