Poročali smo že o Alexu Battyju, ki v zadnjem tednu polni naslovnice evropskih in zlasti britanskih medijev. Leta 2017, ko je sodišče skrbništvo nad njim dodelilo njegovi babici Susan Caruana, sta ga mama Melanie Batty in dedek David Batty odpeljala na enotedenski dopust v Španijo, od koder pa se niso vrnili. Alex je bil pogrešan vse do prejšnjega tedna, ko se je nenadoma pojavil ob vznožju Pirenejev na jugu Francije. Da sta ga mama in dedek ugrabila oziroma odpeljala v neznane kraje, je že jasno, a ni jasno, kje so se vsa ta leta potikali. Alex je pristojnim organom postregel z zgodbico, kako je skupaj z mamo živel v neki duhovni, »potujoči« skupnosti, večinoma v Španiji, zadnji dve leti pa tudi na francoski strani Pirenejev. Ti so tudi sicer priljubljeno pribežališče za ljudi, ki jim je bližji bolj »alternativen« način življenja. Mladenič, ki se je v soboto vrnil k babici v britanski Oldham, je ob tem poudaril, da ves ta čas ni bil ujetnik, skupnost pa da je zapustil, ker si je zaželel drugačnega življenja. A kaže, da je v dnevih, odkar so ga našli, natrosil tudi nekaj laži, kar je zdaj priznal v intervjuju za britanski The Sun.
Mami ni upal povedati
Priznal je namreč, da je o nekaterih podrobnostih svojega »pobega« iz skupnosti lagal, da bi pred policijo zaščitil svojo mamo in dedka. Dejal je sicer, da so se mu pomisleki glede nomadskega življenja v misli prvič prikradli, ko je bil star 14 ali 15 let. V naslednjih letih so se dvomi le še okrepili. Kot je pojasnil za časnik, je med drugim začel sanjati, da bi postal programer, a se je zavedal, da ga, če ostane z mamo, čaka nomadsko življenje »brez prijateljev in družabnega življenja. Delo, delo, delo in nobenega študija.«
V nasprotju z nekaterimi špekulacijami francoske policije, da naj bi David Batty umrl že pred meseci, je mladenič dejal, da je bil njegov dedek na začetku tega meseca še živ. Razkril je še, da je dedku pred približno letom dni povedal, da razmišlja o vrnitvi v Združeno kraljestvo. Tega si sicer ni drznil priznati mami. »Ona ni bila ravno odprta za druga mnenja, dedek je bil boljši poslušalec,« je dejal Alex.
Želel ju je zaščititi
Nekoliko presenetljivo je nato priznal laž, ki jo je napletel francoski policiji. Ko so ga našli, je namreč policiji dejal, da so minili že štirje dnevi, odkar je pobegnil, ves ta čas pa da je izgubljen kolovratil naokoli. »Lagal sem, da bi zaščitil mamo in dedka, a sem spoznal, da ju bodo najverjetneje tako ali drugače ujeli. Nisem se izgubil. Točno sem vedel, kam grem.« Pojasnil je še, da je pešačil dva dni, najprej do kraja Quillan, nato naprej proti Toulousu.
Prva leta so bila dopust
»Prvih nekaj let, ko sem bil v Španiji, je bil to resnično dopust. Večino časa sem počel, kar koli sem želel. Bral, risal, se igral na plaži, užival, kot bi bil na dopustu,« je Alex dejal o svojem življenju z mamo in dedkom. Tako je bilo do približno 14 leta. Nato je moral začeti tudi sam delati, da je prispeval v skupno malho, za najemnino in hrano. Po lastnih besedah je opravljal razna gradbena in slikopleskarska dela. Družbe ni imel, v vseh teh letih pa je spoznal le enega prijatelja, ki je bil vsaj približno njegovih let.
»Vem, da sta me odpeljala, ker sta mislila, da je to najbolje zame in za mojo prihodnost. Vem, da sta to storila iz ljubezni, ker sta me želela zaščititi. Ampak sta razmišljala o sedanjosti, ne pa o prihodnosti,« je še dejal Alex. Če bi to gledala, bi jima povedal, da »ju imam rad in da mi je žal, da sem odšel, a je bilo to nujno za mojo prihodnost.«
