Kako dolgo bo trajala ta vojna, ki je na neki način svetovna, čeprav medcelinske rakete ne švigajo sem ter tja, se pa vsi vsak dan ukvarjamo z njo? In kako se bo končala? Gre za vprašanji, na kateri ne zna nihče odgovoriti, najbolj optimistična verzija pa je, da se bo na zasedenih ozemljih v Ukrajini s pomočjo mednarodne skupnosti vzpostavilo nekakšno premirje, vojne pa ne bo v resnici nikoli konec. Bi kaj pomagalo, če bi Putina spodnesli in bi prišel na njegovo mesto razumnejši in spravljivejši predsednik? Žal se tudi v tem primeru postavlja vprašanje – kdo ga bo spodnesel in ali je kje kdo dovolj močan, da bi zastavil povsem drugačno politiko?
KGB povsod
Leta 1996 je slovenski ženski klub v Moskvi s pomočjo ruske prijateljice smel na ogled muzeja KGB, ki ga niso kazali vsakomur. Veliko zanimivega smo tam videle in sporočilo je bilo jasno – ko iz nečesa naredijo muzej, je to najbrž preteklost. Tako smo vsaj mislile. Jelcin je pustil medijem in političnim skupinam skoraj neverjetno svobodo, mnenja so se zares kresala in demonstracije za to ali ono so bile zelo pogoste, ne da bi se protestnikom kaj zgodilo. Na eni od televizij so imeli vsak teden satirično oddajo Kukli (lutke), kjer so se nepopisno norčevali iz Jelcina in njegovih sodelavcev. Nikomur na oblasti ni prišlo na misel, da bi se vtikal v oddajo.
In potem se je začel bližati čas, ko se je Jelcinu iztekal drugi mandat na čelu Ruske federacije. Njemu neposredno sicer niti niso očitali kakšnih packarij, bil je le pod hudim pritiskom zaradi nekaterih političnih odločitev, sta pa z očetovo politično močjo veselo trgovali predsednikovi hčeri, še posebej mlajša Tatjana. Jelcin je potreboval zagotovilo, da naslednik ne bo obračunaval z njim in njegovo družino. In ga je dobil. Vladimir Putin, izšolani kagebejevec, se je vrnil z misije v Nemčiji v Peterburg in tam ga je župan Anatolij Sobčak, sicer privrženec evropskih navezav in tržnega gospodarstva, vključil v svojo administracijo. Zaradi svojih sposobnosti je prešel v moskovsko administracijo in nastlal okrog sebe druge preizkušene peterburške kagebejevce, da so mu pomagali utirati pot. Ker je Jelcinovo administracijo kmalu »pošlihtal« v vzorno organizacijo, je Jelcin dotlej anonimnega Putina postavil za predsednika vlade, sam je pa leta 1999 odstopil. Ker v takšnih primerih prevzame naloge predsednika države premier, je potem Putin opravljal obe funkciji in praktično vodil svojo lastno predvolilno kampanjo – ter seveda zmagal. Kot trdijo poznavalci, je že v Peterburgu spodobno obogatel, na novem položaju je poskrbel, da je obogatela tudi vsa njegova kagebejevska tovarišija, ki zdaj sklepa trden obroč okrog njega. So se njihove metode od stalinskih časov kaj spremenile? Niti ne – zdaj pač manj ljudi nesrečno pade skozi okno ali pa jih povozi tovornjak, zato pa jih pokončajo z novičokom ali čim podobnim – če jih že ne morejo legalno zapreti in obsoditi na dolgoletno zaporno kazen. Kar ni težko, ker je po zakonodaji skoraj vse izdajstvo domovine. Pomislite, da so družbena omrežja nadzorovana in omejena, vse oporečniške medije so že zdavnaj ukinili in da večina preprostih Rusov v resnici ne ve, mnogi pa tudi nočejo vedeti, kaj se dogaja. Znanka, Rusinja, ki živi v Sloveniji in se večkrat sliši s svojo mamo v Moskvi, pravi, da jo vsakič vpraša, ali je lačna. Saj ste v Evropi vendar ostali brez hrane in elektrike, trdi mama, ki pove pač tisto, kar sliši na državni televiziji.
Putin bi moral odgovarjati za vojne zločine v Čečeniji in Siriji pa še marsikje, pa ga takrat ni nihče prav zagreto obtoževal, zdaj pa je slišati tudi od najpomembnejših svetovnih politikov, da bi moral končati na sodišču za vojne zločine v Haagu. Precej velik problem je, kako ga ujeti in spraviti tja.
Počasi pa postaja jasno
Seveda se Putin in njegova klika nadvse trudita, da bi obdržala javno mnenje na svoji strani. Že pred uradno mobilizacijo so pobirali moške po najrevnejših in najzakotnejših krajih svoje ogromne države, kjer jih pač ne bodo tako zelo pogrešali, če jih ne bo več nazaj. Nekateri so se ponujali kar sami – Čečeni se za ustrezno plačilo borijo na obeh straneh … Ampak zdaj je vse drugače – Putin je nedavno objavil mobilizacijo 300.000 rezervistov, moški primernih let pa nikakor niso drli na naborna mesta. V svet so prišla številna pričevanja, kako jih pobirajo po delovnih taboriščih, zaporih in hostlih, kjer prebivajo večinoma begunci. V eni od delilnic hrane za brezdomce so varnostniki iz vrste pobrali vse moške in jih peljali na nabor, vrnil se je le šestdesetletnik, ker je bil prestar, sprejemajo namreč le tiste med 20. in 45. letom. V enem od posnetkov, ki jih lahko te dni najdemo na spletu, je pretresen fant, ki je šel naborni komisiji pojasnit, da je študent, ti pa da niso obvezniki. V vojsko gre, so določili, niti domov ga niso več pustili, priklical je lahko le očeta, mama pa ni utegnila priti, preden so vse moške, ki so bili tisti dan na naboru, strpali na avtobus in odpeljali v vojašnico.
Niti po najosnovnejše stvari niso smeli domov, da ne bi pobegnili, kot so mnogi drugi. Ne le v Evropo, ampak tudi v nekdanje republike Sovjetske zveze, samo v Kazahstanu naj bi jih bilo več kot 100.000. Iz zgodovine se ve, da so Rusi praviloma dobivali vojne na kopicah trupel svojih vojakov, in tudi to pot očitno ni drugače. Število ubitih ruskih vojakov je prepovedano objavljati, samo ugiba se, s fronte pa se je že zdavnaj razvedelo, da je vojska slabo oskrbovana in da na zasedenih ozemljih pleni najprej hrano, potem pa tudi drugo. Vsaj v delu ruske javnosti se poraja dvom o smiselnosti te vojne in o tem, kako drago jo bodo plačali. Starejši se še dobro spominjajo bede iz konca 90. let, ko je ves razviti svet reševal SZ pred ekonomskim kolapsom in ko v vsej Moskvi, ki je bila najbolje preskrbljena, nisi dobil osnovnih živil brez šopov dolarjev. Ljudje srednjih let so na to raje pozabili, mladi tega niti ne vedo. A se zna spet zgoditi, da bodo police prazne, učitelji in vojaki brez plač, upokojenci brez pokojnin – kot je že bilo pred dobrimi tridesetimi leti.
Alla Pugačova
Veliko znanih ljudi, ki so bili nekoč precej rezervirani do Putina, mnogi tudi zelo kritični, so zdaj njegovi goreči podporniki, med njimi cela vrsta vplivnih novinarjev. Odveč je ugibati, ali so podkupljeni ali zaslepljeni, ker drugače sploh ne morejo obstajati – veliko njihovih kolegic in kolegov je umrlo v sumljivih okoliščinah ali pa so poniknili v tujini. V vojno propagando so seveda vpreženi vsi slavni, njihove fotografije v družbi s Putinom so pogosto objavljene. Nekateri so se od predsednika odvrnili, večinoma tisti, ki so v tujini, doma bi namreč lahko po kratkem postopku končali v zaporu. Med oporečniki je že dolgo najslavnejša ruska estradnica Alla Pugačova, ki je na sceni že več kot petdeset let – dobesedno vsak dan. Alla je odlična pevka, iskriva voditeljica, Rusom je zlezla dobesedno pod kožo in tudi Putin je njen oboževalec, večkrat jo je nagradil in počastil z različnimi priznanji.
Ko pa so se začele pred osmimi leti zdrahe v vzhodni Ukrajini, se je naklonjenost ohladila, Alla je namreč trdila, da so Ukrajinci bratje in da se z orožjem pač ne moreš sporazumevati. Ko se je začela vojna, je bila odkrito proti Putinu, ta pa se je ni upal lotiti z znanimi kagebejevskimi grobostmi, namesto tega je napadel njenega 27 let mlajšega moža Maksima Galkina, češ da je tuji agent. Družina (par ima 11 let stara dvojčka, ki sta sicer biološka, rodila pa ju je nadomestna mama, Alla ima namreč 73 let) je emigrirala v Izrael, kjer bo dobila državljanstvo, Galkin je namreč po materi jud. Alla pa, kolikor more, po Instagramu napada Putinovo politiko, drugih poti nima … Le koliko ljudi doseže?
Bo uporabil jedrsko orožje?
Te dni poznavalci kar tekmujejo, kdo bo povedal kaj pametnejšega o tem, ali si bo Putin drznil uporabiti jedrsko orožje, kot grozi, ampak odgovor je bolj blizu ne kot ja. Putin je sicer vsega zmožen, eden od njegovih (bogatih) oporečnikov, Hodorkovski, pravi, da se obnaša kot razbojnik pred smrtjo, ko hoče narediti še poslednji odmeven zločin, in vendar, pri atomskem orožju ni nihče nikoli sam. Celo v najbolj avtoritarnih državah nima nihče gumba pod mizo, da bi sprožil atomsko bombo, ampak gre odločitev skozi nekaj krogov pristojnih, med njimi niso le politiki, temveč tudi strokovnjaki. Ti znajo med drugim natanko preračunati, kakšno škodo bi povzročila jedrska konica na določenem območju. Koliko žrtev, koliko ruševin, koliko za desetletja uničene zemlje. Manj natanko pa se da zračunati, kam se bo po eksploziji usmeril radioaktivni oblak, lahko da naravnost k napadalcu. Saj se spomnite, da so černobilsko nesrečo prvi zaznali Skandinavci, ker je veter pihal v njihovo smer?
Malo verjetno je torej, da bi si Putinov krog drznil uporabiti atomsko orožje. Popolnoma neverjetno je, da bi skušal napasti ali celo zavojevati Evropo, ker za kaj takega nima ljudi in moči. Lahko pa naredi še veliko škode, zato se svet mora truditi, da bi se pogajanja končno začela. Morda bo dobra priložnost G20, ki bo novembra na Baliju, Putin se ga celo namerava udeležiti, je pa vprašanje, kdo se bo sploh hotel pogovarjati z njim. In o čem.
Ja, seveda nisem napisala nič grdega o Ukrajini, ki tudi ni povsem nedolžna, toda vojno je začel Putin in jo edino on oziroma Rusija lahko tudi konča. To pa pač ne bo tako kot v Čečeniji, kjer je pobil 250.000 prebivalcev, glavno mesto Grozni zravnal z zemljo, ga obnovil in postavil svoj režim. In svet je molčal. Čečenija je daleč. Ukrajina pa je zelo blizu.
