Vse otroštvo je Freddy McConnell trpel zaradi »spolne disforije«, čeprav tega takrat seveda ne bi znal poimenovati s pravim izrazom. Gre za uradni termin za bolečino tistih, ki čutijo, da so bili rojeni v napačen spol.
Je te občutke sploh možno opisati? »Nekoč sem slišal, da jih je nekdo opisal kot kozmični zobobol,« pravi Freddy. »In mislim, da to sploh ni slab izraz. To celostno bolečino sem čutil že od nekje tretjega ali četrtega leta starosti. Ves čas je bila z mano. To je res težko razložiti nekomu, ki nima tudi sam podobne izkušnje. Kozmični zobobol ni nikoli popustil. Šele ko sem začel najprej jemati dodaten testosteron in potem tudi spremenil spol, so se moji občutki spremenili … In življenje ni postalo samo znosno, temveč celo prijetno.«
Počutim se kot marsovec
Danes 32-letni Freddy je začel jemati testosteron pri petindvajsetih. Leto kasneje so mu z operacijo odstranili odvečno tkivo s prsi – vendar ne tudi mlečnih žlez in maternice. Vedno si je namreč želel imeti otroke.
Razmišljal je sicer, da bi zanosil, preden je spremenil spol, saj so mu zdravniki na srce položili, da bo s tem najbrž za vedno postal neploden. A se je odločil, da bi bilo zelo neodgovorno ustvariti novo življenje, dokler je tako nesrečen in zmeden. Kako bi lahko vendar tak dojenčku zagotovil ljubezen, ki jo potrebuje?
»Razmišljal sem takole: dokler ne poskrbim za svoje duševno zdravje, starševstvo nikakor ne bi bilo dobra ideja. Preden imam otroka, moram najprej doumeti, kdo sploh sem.«
Šele ko je napočil pravi trenutek, je zanosil z umetno oploditvijo. Izkušnja nosečnosti je bila peklensko težka – neprimerno težja, kot bi si bil prej zmožen sploh predstavljati. Ko je nehal jemati testosteron, so se mu brki in brada opazno zredčili, njegovi boki so se razširili, znova pa je tudi dobil menstruacijo. »Bilo mi je res težko. Vsakič, ko sem malo razmislil o vsem skupaj, sem se vprašal: Pa kaj za vraga sploh počneš?!« V filmu, ki ga je o tej izkušnji posnel, ga lahko v tej fazi vidimo, kako sredi noči zahlipa v kamero: »Počutim se kot kak prekleti marsovec!«
Vrh človeškega doživetja
Za vedno bo hvaležen za vso podporo, ki jo je bil med nosečnostjo deležen od družine, prijateljev in zdravstvenih delavcev. Kaj pa gnus ali vsaj zbadljivke, ki se jih lahko moški z nosečniškim trebuhom nadeja od naključnih mimoidočih? »Na srečo je bil moj trebuh vso nosečnost precej majhen. To je bilo zame velikansko olajšanje, saj nisem bil videti noseč, temveč preprosto debelušen. Večina je tako mislila, da imam pač pivski trebušček.«
Po skrajno mučni nosečnosti je bil porod nekaj naravnost magičnega. »Vso nosečnost sem se opominjal: Prosim, nikoli več si ne dovoli, da bi šel skozi kaj podobnega. A izkušnja rojevanja je bila izjemna. Bilo je tako neznansko …« Ko skuša najti ustrezne besede, ga pogosto preplavijo čustva, tako da se mora najprej malo zbrati. »Mislim, da je porod – če gre seveda vse tako, kot je treba – zelo možno najvišji vrh človeškega doživetja. Prej si nisem mogel niti predstavljati, da bi kdaj lahko izkusil kaj tako neverjetnega ali transcendenčnega.«
Freddy McConnell sicer ni prvi transspolni moški, ki je rodil otroka. Uradne statistike ni, a samo v njegovi rodni Britaniji je takih vsaj nekaj deset na leto. Je pa Freddy prvi, ki je o tem posnel celovečerni dokumentarec. Naslov je Morski konjiček – namreč po fascinantni morski živalski vrsti, kjer samčki donosijo in dejansko tudi rodijo naslednjo generacijo.
Nosečnost bi morali izkusiti še posebej moški
Kritiki so dokumentarec opisali kot »nežen in precej čudovit film o ljubezni, družini, razdorih, pobesnelih hormonih in kompleksnosti identitete«. A v prvi vrsti je film predvsem ljubezenska zgodba – pravzaprav serija njih.
Najočitnejša je ljubezenska zgodba med Freddyjem in njegovim dojenčkom. Obenem pa Morski konjiček upodobi ljubezen med novopečenim očkom in njegovimi bližnjimi, predvsem mamo Esme. Ta je sinu in prihajajočemu vnučku ves čas stala ob strani. V filmu lahko vidimo, kako Freddyja podpira z mešanico nežne ljubeče skrbi in vsake toliko tudi z ravno pravšnjo brco v rit. Med drugim mu je povedala: »Ko sem bila sama noseča, je bilo čudovito. To bi morali izkusiti prav vsi – še posebej moški!«
Po porodu se je Freddy ustalil v obmorskem mestecu na jugu Anglije. Tam, pravi, se je med nosečnostjo počutil varneje, kot bi se v Londonu, saj so lokalni ljudje lepo skrbeli zanj. Oče se v filmu sicer ne pojavi, ker se je med nosečnostjo sprl s sinom. Dolgo preprosto ni mogel razumeti, zakaj se je Freddy tako srdito boril, da bi lahko postal moški, in potem storil natanko tisto, kar naj bi vendar sploh definiralo ženskost – torej postal mati. A po porodu se je tudi odnos z očetom kaj hitro popravil, saj je nemudoma postal zgleden dedek. Odločilno pri tem je bilo gotovo, da mu je preprosto zmanjkalo časa za rvanje s filozofskimi koncepti, ko je v roke dobil toplo malo štručko, ki še kako potrebuje tudi njegovo ljubezen.
Ljudje kot vi
A zakaj se je Freddy pravzaprav sploh odločil, da bo svoje izkušnje zabeležil na filmski trak in poslal v svet? Mar ni to, kot bi si na prsi narisal tarčo za vse nestrpneže in nemara celo nasilneže, ki mu bodo prečkali pot? »Film sem ves čas dojemal predvsem kot priložnost, da pomagam širiti empatijo,« odgovarja novopečeni očka. »Prav ta je namreč ključna, da lahko ljudje začutijo, da smo transseksualci v resnici prav tako ljudje kot oni. In da se tudi mi pač trudimo preprosto živeti življenja, ki niso ne senzacionalistična ne strašljiva. Večina ljudi z močnimi predsodki ni sploh še nikoli srečala trans osebe. Izpostavljeni pa so bili mnogim upodobitvam, ki nas obravnavajo kot pošasti ali v najboljšem primeru karikature. Ko spoznajo enega od nas, je to za marsikoga tisti preboj, ki so ga potrebovali pri korenitem obračanju miselnosti. In tako je tudi film Morski konjiček predvsem način, da lahko ljudje spoznajo eno tako osebo. Ta film je način, kako lahko kdorkoli preživi uro in pol z mano.«
K tej tehtni in trezni razlagi dodajmo samo še to, da širša skupnost vsekakor potrebuje natanko to vrsto empatije. Po podatkih, ki jih je pridobil BBC, je v zadnjih treh letih na otoku število zločinov nad transspolnimi osebami poskočilo za nepojmljivih osemdeset odstotkov. Vsled splošnega opustošenja, ki sta ga pustila za sabo finančna kriza in novi svetovni red, se je seveda neprimerno lažje znesti nad najšibkejšimi kot pa recimo nad kakim bankirjem.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
