Vendar kot kažejo nedavne histerične reakcije ob blagem namigu, da bi se pod novo vlado utegnili davki za premožne morda mogoče potencialno povišati, koncept enoritosti pri nas še ni splošno poznan, večinoma pa je gladko zamolčano tudi dejstvo, da so v skandinavskih državah, kjer so davki med najvišjimi na svetu, ljudje na splošno najsrečnejši in najbolj zadovoljni s svojim življenjem.
Kaj vedo Skandinavci, česar mi ne?
Vse se da izračunati, tudi stopnja sreče in zadovoljstva, pa so tako Združeni narodi v zadnjem Poročilu o razvoju človeštva (Human Development Report) objavili lestvico dežel, v katerih je najbolje živeti, ker so tam ljudje najbolj zdravi, najbolj srečni in najbolj dolgoživi. In zmagovalka je … Norveška. Že trinajstič zaporedoma. Mimogrede, med okrog dvestotimi državami je Slovenija nekje v srednjih dvajsetih. Na petem mestu je Danska, na devetem Islandija, na štirinajstem Švedska. Je mogoče plačevati visoke davke in biti ob tem še srečen? Očitno.
Stvar perspektive
Tole namreč ostaja pretežno prezrto pri mrzličnem računanju, koliko denarja od nas hoče država: podatki o seštevku obdavčitev ne kažejo celotne slike. Daleč od tega – če ima država zelo visoke ali zelo nizke davke, to ne pomeni nujno, da njeni prebivalci zelo slabo ali zelo dobro živijo. Pomembno je, kaj država s temi davki naredi, torej kako denar razporeja. Skandinavcem se očitno zdi, da za svoje davke dobijo dovolj – izobrazbo od vrtca do univerze, zdravstveno varstvo, pokojnine, bolniški in starševski dopust, otroško varstvo, socialno varnost … In to za vse, ne le za peščico. Res pa je tudi, da so davki visoki za vse, tudi za nižji in srednji razred. A drži tudi to, da je razkorak med revnimi in bogatimi manjši kot v večini držav.
Veliko je držav, kjer so davki nižji, celo veliko nižji, vendar pa morajo ljudje tam sami poskrbeti za svojo socialno varnost, za pokojnine, stroške zdravstvene nege … Temu sicer ne rečejo davki, pa to pravzaprav so. Pod črto po seštevku vseh stroškov Skandinavcem ostane več denarja kot na primer Američanom, uživajo višjo kvaliteto življenja in zaradi odličnega javnega zdravstva tudi dlje živijo.
In povrhu – tole vas bo absolutno podrlo, če zares verjamete, da ob visokih davkih investitorji vreščeč od groze zbežijo v nasprotno smer – v vsakoletni lestvici poslovno najprijaznejših držav, ki jo sestavlja revija Forbes, je bila lani Švedska na prvem mestu. Prav tista Švedska z visokimi davki. Danska, po nekaterih izračunih dežela z najvišjimi davki na svetu, je bila šesta, Finska osma, Norveška deveta.
Visoki davki torej zelo očitno ne preprečujejo razcveta gospodarstva. Ste to vedeli?
Prijetno zaobljena država
Nismo socialisti!
Če nordijske države označite za socialistične, vas bodo povsod takoj popravili, da oni vsekakor niso socialisti, ali kot je pred dvema letoma rekel danski premier, »vem, da nekateri Američani nordijski model povezujejo z neko vrsto socializma, zato bi rad nekaj razčistil: Danska je daleč od socialistične planske ekonomije, Danska je tržna ekonomija.«
Fenomen visokedavkeplačujočih, a vendar srečnoživečih Skandinavcev ima tudi ime, nordijski kapitalizem ali nordijski model se reče temu. Obdavčitve v državah z nordijskim modelom – to so Danska, Švedska, Finska, Norveška, Islandija in Ferski otoki – so sicer med seboj precej različne, vsem srečnim deželam severa pa so skupni močna socialna država, visoka stopnja solidarnosti, visok odstotek sindikalnega članstva in nizka raven korupcije. Tripartitno partnerstvo med vlado, sindikati in delodajalci regulira pogoje na delovnem mestu, ki jih uveljavlja s pogodbo, ne z zakoni. Vlada je pravzaprav le posrednik pri pogajanjih med delodajalci in sindikati. Nobena od držav nima zakona o minimalni plači. Ne potrebujejo ga.
In vse te države niso niti malo vitke, imajo velik javni sektor, okrog tretjino vseh zaposlenih – Danska celo več kot 38 odstotkov. Nordijski trg dela je zelo »fleksibilen« – magična beseda, ob kateri naši delodajalci od poželenja zamlaskajo z jezikom –, delavca je torej zelo lahko odpustiti, toda v zameno mu država ponuja velikodušno socialno podporo, če je treba, pa tudi prešolanje ali preselitev. Skandinavska varnostna mreža je mehka in zanesljiva.
Država Norveška ima v nasprotju z drugimi nordijskimi deželami (v katerih so lastniki družb zasebniki) veliko deležev v podjetjih, upravlja pa tudi Norveški vladni sklad za pokojnine, ki so ga ustanovili z mislijo na to, da bo nafte, s katero je dežela (še) bogata, nekoč zmanjkalo. Med večjimi zahodnjaškimi deželami je Norveška edina, kjer gre mladim bolje, kot je šlo generaciji njihovih staršev. V vseh drugih deželah se je položaj mladih drastično poslabšal.
Tudi velik javni sektor, ugotavljamo, ni ovira za uspeh ekonomije. Pametni državi ni treba biti vitka.
Ena topla luknjica
Povedano seveda ne pomeni, da ljudje davke plačujejo s posebno radostjo. Vendar so visoki davki nekaj, kar Skandinavci sprejemajo, ker menijo, da v zameno za to tudi veliko dobijo. Izogibanje davčnim obveznostim ni nacionalni šport. Za zaupanje gre, pojasnjujejo. Sistem socialne države je nekakšno kolektivno zavarovanje, vsak zaupa, da bodo tudi drugi delali in plačevali davke. V severnih deželah, kjer je bilo življenje od nekdaj težko, že stoletja vedo, da je ključ do preživetja solidarnost.
A seveda ne moremo trditi, da nikoli nihče ne poskusi uiti davkom – v dokaz prilagamo »mediteransko luknjo v zakonu«. Od leta 2009 se je že več tisoč Švedov, večinoma upokojencev, deloma ali povsem preselilo na Portugalsko. Ne le zaradi prijetnega podnebja, poleg sonca jih greje misel, da jim ni treba plačevati prav nobenih davkov doma, na Portugalskem pa prvih deset let ne plačajo davka na pokojnino. Vendar se bo mediteranska luknja verjetno kmalu zaprla, Portugalci namreč razmišljajo o uvedbi davka za vse tujce, ki živijo v državi. Medtem so se Finci že pogodili s Portugalci, da smejo obdavčiti svoje državljane, tudi če se ti umaknejo na Portugalsko, Danska je podoben sporazum s Portugalsko sklenila že prej.
Čisto poseben praznik
Prvega novembra, ko se mi drenjamo po pokopališčih, imajo Finci rahlo pražnji dan, ki so ga poimenovali »narodni dan zavisti«, to je namreč datum, ko finska davkarija objavi podatke o dohodkih in davkih vseh državljanov. Čisto vseh. Če vas zanima, koliko zasluži vaš kolega, samo zavrtite telefon. Da ni treba preveč telefonariti, mediji ustrežljivo objavijo imena in prihodke deset tisoč najpremožnejših, pa seveda zaslužke slavnih.
Norvežanom davčno radovednost tešijo že od leta 1863, ko so davčne napovedi obešali na stene mestnih hiš. Dolgo je lahko vsak firbec anonimno zaprosil za davčne podatke kogarkoli (»finančna pornografija« pravijo temu), a zadnja leta so zaradi strahu pred tatovi pravila malce zaostrili – podatke vam še vedno dajo, vendar tistega, o katerem ste spraševali, o poizvedbi obvestijo. Pravijo, da je po uvedbi tega pravila število poizvedb v državi s petimi milijoni prebivalcev drastično upadlo, s šestnajst milijonov in pol na dobra dva. Tudi švedski tabloidi radi objavijo podrobnosti iz davčnih napovedi, česar oni ne objavijo, pa vam bo davkarija povedala po telefonu, če jih pokličete. Danska podatkov o davkih ne objavlja, kar pa seveda ne pomeni, da se ni že kakšen tabloid kdaj dokopal do davčne napovedi znane osebe in jo objavil – še posebej če je bila ta oseba tedanja danska premierka, ki je zahtevala neupravičene olajšave.
Preštejte, koliko riti imate
Kaj torej delamo narobe? Nismo zadovoljni ne s svojimi davki ne s svojim življenjem, kje smo ga polomili? Poglejmo.
Nekatere stvari smo obrnili na glavo, pri nas je korupcija razmeroma visoka in sindikalno članstvo premalo številno, zato sindikati nimajo pogajalske moči, kakršno imajo njihovi nordijski kolegi. Davki so razporejeni neenakomerno in nepravično, največje breme nosi srednji sloj, vsak poskus, da bi davčno breme prerazporedili, pa naleti na ogorčen vrisk peščice tistih, ki bi morali plačevati več. Na koncu tako vse davčne reforme obležijo v predalu ob skomigovanju, češ saj je bogatih itak premalo, da bi se državi višji davki kaj poznali. Solidarnost – kaj je že to?
Tudi ob koalicijski pogodbi nove vlade so običajni osumljenci zagnali vik in krik, vili roke, si pulili lase, mračno napovedovali, da se bo svet, če ne svet, pa vsaj slovensko gospodarstvo neizbežno porušilo, in (spet) zagrozili z odhodom v tujino. Bodo res odšli? Kristalna krogla se o tem noče povsem izjasniti, ampak najverjetneje bodo ostali. Ne iz solidarnosti, temveč zato, ker nimajo kam – razen v davčnih oazah bodo težko našli ugodnejše davčno okolje, pa še državnih subvencij jim tam bržkone ne bodo dajali, menijo nekateri naši ekonomisti. Z gotovostjo pa lahko napovemo, da se svet ob morebitnih novih davkih ne bo podrl in slovensko gospodarstvo tudi ne.
Histerični izpadi nekaterih podjetnikov so samo učinkovito odvrnili pozornost od tega, kaj v resnici piše v koalicijski pogodbi in kaj to pomeni za nas. Za vse nas. Namreč tole: več davka bi po novem plačevala le okrog desetina Slovencev – tisti, ki imajo v lasti skoraj polovico vsega premoženja. Preostalih devetdeset odstotkov bi plačevalo približno toliko kot zdaj ali manj. Sedemdeset odstotkov zavezancev, toliko jih je v najnižjem davčnem razredu, bi za kapitalske dohodke, če jih imajo, namesto sedanjih 25 odstotkov plačevalo 16 odstotkov, četrtina davčnih zavezancev, tisti v drugem dohodninskem razredu, pa bi na kapitalske dohodke plačevala 27 odstotkov davka namesto sedanjih 25. Delo, to je edino, kar večina od nas ima, je zdaj bolj obdavčeno kot kapital, po novem pa bi se davčna obremenitev dela znižala, obremenitev kapitala pa zvišala. Poleg prerazporeditve davčnega bremena koalicijska pogodba predvideva tudi drugačno delitev državnega denarja in krepitev socialne države.
Še vedno mislite, da gre za komunistično zaroto?
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
