Ljubo Miloš se je rodil v Bosanskem Šamcu leta 1919. Po zaključku gimnazije je odšel študirat filozofijo, preživljal pa se je z novinarskim delom. Pred začetkom vojne je opravljal službo pisarja v Subotici. Ustašem se je priključil po aprilski vojni leta 1941 in razglasitvi NDH. Po prihodu v Zagreb je vstopil v Ustaško nadzorno službo in služil kot pomočnik sorodnika Vjekoslava Luburića.
Oblastem NDH se je očitno zdel kot izjemen kader za nadzor koncentracijskih taborišč, zato so ga poslali službovat v Jasenovac, kjer je prevzel eno od glavnih vlog. »Takoj ko smo prišli, nas sedemnajst, so nas pretepali s pendreki ter nas privedli do »Ciglane«, kjer sta že čakali dve skupini taboriščnikov. Pomočnik ga je vprašal: 'V koga naj merim?', Miloš pa mu je odgovoril: 'Tja, kjer jih je več,' in pod streli mitraljezov je padlo 40 zapornikov iz prvih dveh skupin,« je pripovedoval interniranec Milan Flumianija. Njegovi skupini so prizanesli po srečnem naključju, saj sta v njej bila prisotna dva zdravnika.
Priče so pripovedovale, da je Miloš komaj brzdal željo po pobijanju. »Včasih je zajahal je konja in streljal na skupine taboriščnikov ter pri tem pobil vse, kar se ni uspelo skriti,« so pripovedovali. Iz pričevanj taboriščnikov, nemških oficirjev in dokumentov tudi izhaja, da je izvajal, kot se je sam rad pohvalil, »ritualno klanje Židov«. Svoj kabinet je preuredil v ambulanto, oblekel belo haljo ter vanjo povabil bolehne Jude na zdravniški pregled. Žrtve je počakal za vrati ter jim s hrbta rezal vratove in nato masakriral trupla, so pripovedovali taboriščniki, sodelavci in nemški vojaki, ki včasih niso mogli verjeti svojim očem. Ljuba Miloša so leta 1948 v Zagrebu obsodili zaradi krutih zločinov proti civilistom in ga obesili.
