V prejšnjem delu smo pod drobnogled vzeli poročila o atentatih, ki jih je pripravljala srbska emigracija, tokrat pa več o hrvaških poskusih likvidacije zagorskega sonarodnjaka. Znano je, da je bila ustaška emigracija zelo močna v Nemčiji, Avstriji, ZDA, Avstraliji in celo Vatikanu. Za boj proti komunistični oblasti so bila ustanovljena številna društva in tudi teroristične celice, ki so jih financirali tako izseljenci kot zahodne tajne službe, predvsem ameriška in nemška. Uprava državne varnosti (Udba) je tako na tujem imela veliko dela pri zagotavljanju varnosti doma. Kot je v svojih knjigah navajal Marijan Kranjc, so jugoslovanske varnostne službe imele svoje ljudi v teh organizacijah ali pa so celo bile ustanoviteljice nekaterih hrvaških nacionalističnih društev, saj so tako lažje nadzorovale protijugoslovansko emigracijo. Praksa se je izkazala za zelo učinkovito, vseeno pa je nekaterim uspelo priti nevarno blizu.
Zenica 1952: napad s stopljenim železom
Priprave za Titov obisk železarne v Zenici leta 1952 so potekale v popolni tajnosti. Kljub temu pa so obvestila o njegovem obisku dosegla zahodne medije in ustaška emigracija v Zahodni Nemčiji je takoj skočila skozi okno priložnosti – naravnost v Udbin objem. Voda na mlin hrvaškim diverzantom je bilo dejstvo, da so med železarji imeli veliko prijateljev in znancev. Za zvezo so izbrali Vejsila Rinića, ki je leta 1947 pobegnil v Zahodno Nemčijo, potem ko so ga oblasti preganjale zaradi več ropov in kraj. V Nemčiji se je pridružil emigrantskim skupinam in dvakrat tajno odpotoval v Jugoslavijo, kjer je na teritoriju Bosne in Hercegovine vzpostavil stik z ostanki ustaških skupin, ki so se še vedno klatile po težko dostopnih območjih Hercegovine. Rinić je skoval zelo preprost načrt. Z deset tisoč nemškimi markami je želel podkupiti mladeniča po imenu Goran, mladega upravljavca žerjava v železarni, da bi na Tita in njegovo spremstvo zlil kotel, poln stopljenega železa. Toda Goranovi starši so posumili, da se za sestanki z Ranićem skrivajo »umazane rabote«, in o tem obvestili varnostne organe. Žerjavist je po krajšem zaslišanju razkril vsebino načrta ter identiteto naročnika. Rinić, njegovi sodelavci in Goran so bili obsojeni le za poskus diverzije na industrijskem objektu.
MINIRANA PROGA
22. oktobra 1946 je skupina ustašev, preoblečena v železničarje, minirala progo med Ogulinom in Oštarijo, po kateri na bi pripeljal Titov Modri vlak. Nekaj dni pred Titovim prihodom so varnostni organi na delu ujeli okrog 20 ustašev in njihovih sodelavcev. Atentat je bil preprečen.
Avstrijska infiltracija
Leta 1947 je prek Avstrije v Jugoslavijo vstopila skupina ustašev pod vodstvom Ljuba Miloša in Božidarja Kavrana. Svoj operativni štab so postavili na planini Papuk, ki se nahaja v srednjem delu Slavonije. Njihov načrt je bil organizacija upora proti novi oblasti, odstranitev Tita ter ponovna vzpostavitev Neodvisne države Hrvaške (NDH). Operacijo so poimenovali 10. april, datum razglasitve NDH leta 1941. V Jugoslavijo se je uspelo pritihotapiti 80 diverzantom, prav tako so pretihotapili nekaj bojne opreme. Toda Udba je bila na trnih.
V Zagreb je prispela depeša tajnega sodelavca z Dunaja, da bodo »na Papuk kmalu prispeli prvi gosti«. Udba je takoj pripravila akcijo pod šifro Gvardijan. Emigrantom so nastavili pasti. V prvo se je ujela trojka pod vodstvom ustaškega majorja Ljuba Miloša, nekdanjega podpoveljnika koncentracijskega taborišča Jasenovac. Medtem so v Avstriji že pripravljali odpravo nove skupine na rezervnem prehodu meje. Obveščevalec Fani, ki je razkrinkal prvo skupino, je znova obvestil Udbo in ta je prijela tudi to skupino. Pod pritiskom zasliševalcev, in ko je spoznal, da gre za debakel, se je Miloš zlomil in jugoslovanskim varnostnim organom izdal vsa radijska gesla, pod budnim očesom Udbe pa je tudi podpisoval ukaze ter tako v past vabil še svoje ostale tovariše. Zadnji je v zakon padel Božidar Kavran in akcija Gvardijan je bila zaključena. Aretirali so 96 ustaških emigrantov, ki jim je spodletel poskus likvidacije Tita in Jugoslavije. Jugoslovanski maršal je umrl naravne smrti, 4. maja 1980 v Ljubljani.
