Septembra 2014 je bil v mesečniku Misteriji objavljen intervju z Natašo Sukič, danes poslanko stranke Levica, ki je mesec dni po tem kandidirala za županjo Ljubljane. Kasneje je postala ljubljanska mestna svetnica.
H komunikaciji z mamo so Sukičevo pripravile sanje, v katerih je z mamo sedela za mizo, ki je bila prej zelene barve, vendar je ta začela prehajati v modro. Sukičeva je nato v slovarju simbolov prebrala, da zelena simbolizira zemeljsko, modra pa onostransko življenje. »Bržkone mi je prek sanj sporočala, da iz tega sveta prehaja na oni svet,« je sklepala Sukičeva.
Danes ne ve, ali je intervju avtentičen, vendar zagotavlja, da ga na iskalniku Google ni mogoče najti.
Ko je slučajno naletela na podatek, da je možno z umrlimi komunicirati prek računalnika, si je nanj naložila brezplačno aplikacijo Audacity, s katero je mogoče snemati in montirati zvočne posnetke. Z aplikacijo je posnetke ojačala in glasove iz onstranstva naredila razumljivejše.
»Stvar je zelo preprosta. Zastaviš vprašanje, počakaš na odgovor,« je Sukičeva razkrila svoj recept za pogovor z onstranstvom. Odgovor se »skriva nekje v šumih, zgoščenih frekvencah«. Z nekaj vaje kmalu postaneš mojster, je v intervjuju zagotavljala Sukičeva. »Sama imam kar nekaj zvočnih posnetkov, ki sem jih dešifrirala,« je dodala.
Zadeve se je lotila znanstveno
Ker je Sukičeva po svojih besedah »večni mali skeptik«, zadevi ni želela verjeti na prvo žogo, ampak se je naslonila na znanost. To je storila tako, da je v onkraj poklicala pokojnega kvantnega fizika Davida Josepha Bohma. »Rečem, da bi rada govorila z Davidom Bemom. Kar naenkrat nekdo reče: Bom, kar je pravilna izgovorjava njegovega priimka – Bohm. Bilo je, kot bi me natančni kvantni fizik popravil. To mi je bil velik dokaz, da je komunikacija z umrlimi možna. Da umrli slišijo nas žive,« je deducirala Sukičeva.
V belem šumu je slišala mamo
Metoda, ki se je je Sukičeva posluževala, se v svetu paranormalnih raziskav imenuje fenomeni elektronskih zvokov. Temelji na obdelavi naključnega posnetka, v katerem obdelamo beli šum, ki je v ozadju vsakega elektronskega posnetka. Ne najmlajši bralci se ga bodo spomnili kot statiko starejših televizijskih zaslonov, ko ti niso predvajali nobenega programa.
Sukičeva je svoje posnetke poslala britanskemu združenju EVP Research Association UK. Tamkajšnji raziskovalci so posnetke obdelali in jih še jasneje izčistili. Sukičeva pa je v tem procesu naletela na še en dokaz. »Nekoč snemam s programom Audacity in na dveh posnetkih se pojavi beseda Canterbury, enkrat na začetku, drugič na koncu. Čez pol ure odprem prispelo elektronsko sporočilo od Dominica (raziskovalec omenjenega združenja, op. p.). V njem se mi opravičuje, da mi ni mogel prej odgovoriti, ker je bil v Canterburyju,« je jela razlagati Sukičeva: »To me je šokiralo, on pa je dodal, da se mu te stvari pogosto dogajajo.«
Naključje, ki je postalo usoda
Če pobrskamo po bogatem kanonu psevdoznanosti, gre za pojav sinhronicitete, kot jo je opredelil Carl Gustav Jung, psiholog razmeroma vprašljive znanstvenosti. »Sinhroniciteta označuje fenomen 'naključij' – dogodkov ali situacij, ki se zgodijo istočasno in imajo nenavadno očitno sporočilo, da začnemo dvomiti o njihovi 'naključnosti' ter se spraševati o usodi,« pojav definirajo svobodni raziskovalci, ki ne prisegajo na sodobne znanstvene metode.
Danes ne ve, ali je intervju dala
Sukičevo nam je uspelo priklicati na telefon. Ko smo ji razložili, za kaj gre, je najprej na naš račun rekla nekaj krepkih, nato pa zahtevala, naj ji vprašanja pošljemo po pošti. Odgovorila je le na vprašanje, ali je intervju avtentičen. Z besedami, da tega ne ve, a da ga zagotovo ni mogoče najti na Googlu.
