Kaj pa tale: »Bojevati se moramo zase, za svoje pravice ne samo kot delavke, temveč tudi kot ženske!« Ali pa: »Potencial za izboljšanje življenja neštetih žensk in deklet je razlog, da sem se temeljito izprašala, kje lahko moje delo naredi največ dobrega. Jasno mi je, kakšen privilegij in odgovornost imam, da uporabim svoj glas za pozitivne spremembe, kjer koli je to le mogoče.«
Take navdihujoče visokoleteče maksime lahko nedvomno strelja samo prekaljena feministka, kaj? Torej ženska, ki v duši globoko čuti in razume trnovo pot, kakršno so morale v imenu vsega nežnega spola prehoditi sufražetke in druge borke za ženske pravice? No, v resnici jih je v svoji knjigi Ženske, ki delajo izstrelila Ivanka Trump. Ki se sicer vsekakor razglaša za feministko. »Vsekakor!« je dahnila na eksplicitno vprašanje neke ameriške novinarke: »Vsekakor sem feministka!« Kot je med drugim zapisala v knjigi: »Ko gre za posel, je vsa moja dejavnost posvečena ustvarjanju rešitev za moderne ženske, ki živijo polno večdimenzionalno življenje.«
Težava je samo v tem, da je angleški tisk nedavno razkril, kakšno »polno večdimenzionalno« življenje živijo delavke, ki za Ivankino znamko šivajo obleke po azijskih znojilnicah.
Kako živijo Ivankine sužnje
Naj vam predstavimo tovarno Buma Apparel Industry PT v indonezijskem Subangu! Del polnega in večdimenzionalnega delavskega vsakdana v njej so nemogoče visoke produkcijske norme in običajno neplačane nadure. Za kar so moderni sužnji in sužnje na koncu meseca nagrajeni z eno najnižjih zajamčenih plač na celini.
A bodimo malo bolj konkretni! Spoznajmo Alio, eno izmed delavk v omenjeni tovarni. Alia je vsekakor »ženska, ki dela«. Z možem Ahmadom (to seveda nista njuni pravi imeni) ves čas garata, a se ne moreta in ne moreta izkopati iz dolgov. Vse, kar so jima leta znojenja za Ivanko prinesla, sta dve sobici v zaprašenem penzionu, okrašeni z ducati fotografij njunih otrok. Fotografije so tam zato, ker par niti v sanjah ne zasluži dovolj, da bi otroci lahko živeli z njima. Namesto tega odraščajo pri babici, ki je oddaljena nekaj ur vožnje z motociklom. Največkrat jih mati in oče vidita na en sam konec tedna v mesecu, ko vendarle napraskata denar za bencin.
Alia je za celomesečno naprezanje na koncu nagrajena s 173 dolarji. Ko so ji novinarji orisali osnovne koordinate feminističnih modrosti, zbranih v knjigi njene najvišje šefice Ivanke Trump, je prasnila v nejeveren krohot. Njena ideja »ravnovesja med kariero in materinstvom«, se je pridušala, bi bila, če bi lahko videla svoje otroke več kot enkrat na mesec.
Alia seveda ni edina. Tu je denimo tudi pričevanje 23-letne Site, ki je morala po nenadni bolezni staršev zapustiti univerzo in zavihati rokave v tovarni Buma.
»Tega ne morem več prenašati,« zmajuje z glavo, »vsak dan opravljam nadure, pa dobim na koncu meseca samo 173 dolarjev. Moj cilj je zapustiti Subang. Ampak nimam pojma, kam lahko grem. Nimam namreč nobenih zvez in poznanstev.« Tudi Sita je torej »ženska, ki dela« – še ena v armadi zgaranih suženj, ki si najbrž ne morejo niti predstavljati, da bi kdaj lahko nosile katero izmed oblek, ki jih vsak dan tako mrzlično šivajo.
Te uboge ženske lahko en sam nenapovedani strošek pahne čez prag trajne pogube. Kar nekaj delavk je potarnalo, da jih šefi zmerjajo z izrazi, kot so žival, kreten in opica. V Bumi delavce tudi rutinsko odpuščajo tik pred ramadanom in jih najemajo mesec pozneje. Zakaj? Da jim ni treba izplačevati z zakonom določenega bonusa za verski praznik.
Dodajmo, da po ocenah nevladnih organizacij 173 dolarjev glede na cene v indonezijskem Subangu niti približno ni »preživetvena plača«. In da se takšne znojilnice, ki jim produkcijske razmere v celoti narekujejo zahodne znamke, kot je Ivankina, zdaj veseljaško selijo prav v ta brezna revščine – v države in province z najbolj zanikrnimi minimalnimi plačami.
Kam so izginili aktivisti?
Še en ocvirek: nedavno so bili aretirani trije kitajski aktivisti, ki so raziskovali zlorabe delavcev v eni izmed tovarn, v katerih izdelujejo oblačila za Ivankino znamko. To je bila tovarna v Guanzhouju v jugovzhodnem delu Kitajske. Po aretaciji so jadrno poniknili v drobovje uradnega podzemlja, v katerem radi izginejo malo bolj aktivni kritiki kitajskih državnih politik. (Nobelova nagrada za mir ni pri tem prav nobeno poroštvo varnosti. Kot se je naučil denimo Liu Xiaobo, ki so ga iz zapora po dolgih letih šele nedavno premestili v bolnišnico, da je lahko tam kolikor toliko v miru umrl zaradi raka na jetrih.)
Kakor koli, ko so oblasti začopatile prej omenjene tri aktiviste, se je Ivankino podjetje najprej za teden dni zavilo v tišino … Potem pa se je od vse te neljube zgage skušalo odmakniti z izjavo, da njihovega blaga že cele mesece niso izdelovali v tej tovarni.
Težava je samo v tem, da se je zoprni angleški Guardian dokopal do tovarniških produkcijskih razporedov, ki naj bi jasno kazali, da so bili Ivankini čevlji na tekočem traku še konec maja – torej vsaj dva meseca po tistem, ko je njeno podjetje sveto zatrdilo, da je bilo sodelovanje prekinjeno.
Tako vse kaže, da so tudi Ivanko zalotili pri, khm, alternativnem dejstvu.
Če hočemo dojeti pravi obseg Ivankinega »feminizma«, nam v resnici sploh ni treba v daljno Azijo. Zadostuje lahko že podatek o tem, koliko imajo redno zaposlene ameriške delavke v njeni družbi na voljo porodniškega dopusta. Da se po tako pomembnem in napornem procesu spet sestavijo skupaj, imajo na voljo celih osem tednov plačanega dopusta. Oh, in pa »fleksibilni delovni čas«, nikar ne pozabimo tega! Kako bi tudi lahko, ko se pa Ivanka z obojim tako rada pobaha?
»Mislim, da je porodniški dopust izjemno pomembna stvar,« se je denimo pohvalila za revijo Business Insider: »Del graditve podjetja, katerega cilj je opolnomočenje žensk z vseh življenjskih vidikov, je tudi to, da sem svojemu timu dala dovolj prostora, da si lahko vsaka članica sama odmeri, kakšen bo njen konkretni porodniški dopust.«
Oktobra je sicer gospa po imenu Marissa Velez Kraxberger na Facebooku prav na to temo objavila zanimiv zapis. Kraxbergerjeva je nekdanja kreativna direktorica v Ivankinem podjetju … Srčika zapisa pa se je vrtela okrog tega, kako se je morala ekipa »dolgo in srdito« bojevati z Ivanko, da je delavkam vendarle odobrila ta galaktično širokogrudna slaba dva meseca porodniškega dopusta.
Knjiga Ženske, ki delajo je razumljivo naletela na še prav posebno srdit sprejem pri Trumpovim že itak nenaklonjenih medijih. Vplivna revija The New Yorker je knjigo tako odslovila kot »bljuvajoče besedičenje« in skupek inspiracijskih citatov, kakršne bi dobili, če bi v Googlov iskalnik vtipkali »inspiracijski citati«. Pri enako vplivnem The New Statesmanu so napisali: »Napadati feminizem Ivanke Trump bi bilo tako lahko kot streljati ribe v sodu vode … s to razliko, da si ribe tega seveda ne bi zaslužile.«
Še posebno so poklicne komentatorke razkurili odlomki, v katerih zala nesojena feministka popisuje težavne mesece v času očijeve predsedniške kampanje. Takrat, piše Ivanka, je postal tempo tako ubijalski, da je »preklopila v preživetveni način funkcioniranja«. Kar pomeni, da ji ni uspelo najti časa niti za masažo (!) ali jutranjo meditacijo.
»Ta odstavek govori sam zase,« je zlovoljno prhnila Stephanie Ebbert v časopisu Boston Globe: »Glede na to, da je to, kar ima Trumpova za ‘preživetveni način’, normalna resničnost večine delavskih žensk. Povejmo preprosto: Ivankin ‘preživetveni način’ je pravzaprav tipičen dan v življenju povprečne ženske. Kar jasno dokazuje, da Trumpova živi v utopičnem domišljijskem mehurčku, v katerega drugi nismo bili povabljeni.«
(Ne pozabimo: v Ivankinem primeru gre navsezadnje za bitje, ki je že pred časom prostodušno čivknilo: »Nikoli še nisem živela v zgradbi, ki na pročelju ni imela napisanega mojega priimka!«)
Kaj pa ta ve o feminizmu?!
Ob vsem tem neposrednem izzivanju so se druge kritičarke lotile še nekoliko podrobnejše analize podobe in vsebin Ivankinega poslovnega imperija. Tudi njena spletna stran, so ugotovile, je predvsem en sam jumbo plakat za glamurozno življenje bogatašinj.
Pri Ivankinem gre za nekakšen »tržni feminizem« ugotavlja Emily Shugerman iz Huffington Posta, in sicer za tržni feminizem, ki je tu predvsem zato, da bolj naivnim (ali pa samo brezbrižnim) ženskam prodaja konkretne nove produkte. In zdaj še nove predsednike. To je feminizem, ki si ga lastijo posamezniki in korporacije, ki jih prav nič ne zanima skupna javna korist, temveč izključno grmadenje soldov.
V Ivankinem mehurčku je, če jo citiramo, »strast pri ustvarjanju svoje lastne verzije uspeha bolj pomembna od izobrazbe ali izkušenj«. V nekem drugem poglavju citira menedžerskega guruja Stephena Coveya, ki ga sicer obožuje tudi sam Donald. »Izberete si uspeh. Izberete si poraz. Izberete si pogum. Izberete si strah,« je neomajno prepričan Covey. No, so zapisali strupeni jeziki, tako Ivanka kot ata sta bila torej dovolj pogumna, da sta si izbrala usodo dedičev nepremičninskega imperija.
To pač ni feminizem za vse ženske, se pridušajo kritiki. To je feminizem za ženske, kot je Ivanka. To je feminizem za ženske, ki lahko preživijo – nekatere celo cvetijo! – predsedništvo Donalda Trumpa. In sicer predvsem zato, ker niso odvisne od stvari, kot so javno zdravstvo, kakovosten javni sistem izobraževanja in zanesljiv dostop do splava … Kar so, mimogrede, natančno tiste stvari, ki bi jih Ivankin tatek rad odvzel tako številnim ženskam.
Če ne bi bilo tako prekleto resno, bi bilo naravnost komično, kako so Ivankine izjave očija pred izvolitvijo in po njej skušale naslikali kot velikega feminističnega revolucionarja, tako rekoč nekakšnega feminističnega Che Guevaro … ne pa kot človeka, ki je dejansko serijsko vdiral v garderobe najstnic in številne, kot je sam priznal, surovo zgrabil za saj-veste-kaj. In ki je, ne pozabimo, že samo s svojo izvolitvijo sprožil največje ženske demonstracije v zgodovini Združenih držav.
Ampak če hočemo pokazati vso vulgarno hinavščino dinastije Trump, nam v resnici sploh ni treba v tako podrobno obravnavo, kot smo si jo privoščili tule. Dovolj je, če pomislimo, kako je med kampanjo ata pihal in rentačil o vseh tistih službah, ki so jih Američanom izpulili Kitajci. A pri tem sploh ni najbolj zgovorno to, da je služenje s poceni azijskim delom očitno dovoljeno očkovi princeski. Nak, najbolj zgovorno je to, da so bile celo tiste legendarne Donaldove čepice z napisom Naredimo Ameriko spet veliko! narejene na Kitajskem.
