Kje ste zaznali povezave med črnogorskimi oblastmi in organiziranim kriminalom?
Najbolj očitne so poti denarja. Prišlo je do več sumljivih transakcij ob pomoči dveh bank. Ena je bila Hypo Alpe Adria Bank (danes preimenovana v Addiko, op. p.), druga pa Prva banka Črne gore. Najbolj problematično dejstvo je, da je lastnik slednje brat nekdanjega črnogorskega premierja Mila Đukanovića. Podatki, do katerih smo prišli, vzpostavljajo, da so podjetja, ki jih je Darko Šarić v Srbiji koristil za pranje denarja, koriščena za transakcije s črnogorskimi podjetji, ki so prav tako v lasti Šarića, in offshore podjetji, na katera se steka denar od trgovine s kokainom. Prva banka in Hypo Alpe Adria Bank sta tem podjetjem dajali kredite, ti krediti pa so se vrnili z depoziti gotovine, za katero se sumi, da je zaslužena s prodajo narkotikov. Na podlagi teh povezav sumimo, da je Črna gora služila kot pralnica denarja in da nobena od teh bank ni izpolnila zakonskih obvez, da te transakcije prijavi upravi za preprečevanje pranja denarja. Za tiste transakcije, ki so prijavljene, nimamo informacije, da bi jih uprava za preprečevanje pranja denarja preverila.
"Oblasti niso preiskale, ali je posamezni policist v policiji deloval sam ali je imel znotraj nje strukturo. Imeli smo več primerov, da so določeni policijski funkcionarji dolžniki organiziranih kriminalnih združb. Prva banka in Hypo Alpe Adria Bank sta tem podjetjem dajali kredite, ti krediti pa so se vrnili z depoziti gotovine, za katero se sumi, da je zaslužena s prodajo narkotikov."
Kako poteka prevoz narkotikov?
Specifično za Črno goro je, da je ena od njenih luk privatizirana s strani Dragana Dudića - Frica, ki je veljal za tesnega sodelavca Šarića. Po podatkih srbske obtožnice je Dudić označen kot oseba, ki je organizirala prevoz dveh ton kokaina, ki so ju zasegli v Južni Ameriki in zaradi katerih je Šarić sploh pridobil pozornost javnosti. Razkrili smo, da je bila Luka Risan po privatizaciji rekonstruirana s pomočjo denarja iz državnega razvojnega fonda. Imeli smo situacijo, ko je predsednik Črne gore osebno odprl obnovljeno luko, z besedami, da je to nov mejnik pomorskega gospodarstva in da se s tem ustvarjajo nova delovna mesta. Žal se nič od tega ni zgodilo, Mans pa je prišel do podatkov, da naj bi ladje, ki so prihajale v to luko, prevažale narkotike.
Včasih je transport potekal s kontejnerskim prometom, je bilo tako tudi v tem primeru?
To so bile ladje, ki so bile zelo primerne za prevoz narkotikov, saj so bile registrirane za prevoz razsutega tovora, kot sta riž in cement. Naši podatki dokazujejo razkorak med težo tovora, ki so jo morjeplovci prijavili, in težo, za katero so prometno ministrstvo in luške oblasti trdili, da je na teh ladjah. Skupaj z mrežo preiskovalnih novinarjev OCCRP iz Sarajeva smo sestavili dosje, v katerem so vse te povezave opisane, predložili smo ga tožilstvu, vendar na sodni epilog še čakamo.
Bi bilo to mogoče brez sodelovanja vsaj dela oblasti?
Črna gora ima bogato zgodovino tihotapljenja. Mednarodno tihotapljenje cigaret, ki je v devetdesetih potekalo z Italijo in Albanijo prek naše vlade, se danes prikazuje kot tranzitni posel, s katerim se je financirala država, črnogorski proračun pod mednarodnimi sankcijami med vojno v Bosni in Hercegovini ter Hrvaški. Specifično za našo državo je, da se je to tihotapljenje dogajalo ob absolutni vednosti države. Pod nadzorom nacionalne obveščevalne agencije in policije, saj je bilo to razumljeno kot državni posel. Danes lahko govorimo o tem, da določene strukture države nudijo tako imenovano pasivno podporo. To trdim na podlagi dejstva, da so zaplembe narkotika, tipov kokain in heroin, izjemno redke. Večina zaplemb sestoji iz marihuane in ostalih drog nižje vrednosti. Glavna podpora, ko me vprašate po njej, je v policiji in tožilstvu. Poznamo vrsto primerov, ko se je postopek sojenja ustavi tik pred izrekom kazni, ko je kazen izrečena, pa je njena višina zanemarljiva glede na težo kriminalnega dejanja.
Ali obstaja tudi aktivna podpora države?
Da, zagotovo. V preteklem letu smo imeli več primerov, da so določeni policijski funkcionarji dolžniki organiziranih kriminalnih združb, a ta razkritja niso doživela sodnega epiloga. Oblasti torej niso preiskale, ali je posamezni policist v policiji deloval sam ali je imel znotraj nje strukturo, ki je servisirala organizirani kriminal. Specifično za Črno goro je tudi, da imajo določene kriminalne združbe tožilce, ki so ali kupljeni ali ocenjeni. Želim reči, da delujejo na določen način, ko sestavljajo obtožnice z vsebino kaznivih dejanj organiziranega kriminala. Žal za to nimamo dokazov, v tej smeri pa priča dejstvo, da nov tožilec specializiranega tožilstva ne počne tega, kar je obljubil, ko je zasedel svoje funkcijo – torej čistke v vrstah tožilcev.
Zdaj imate v Črni gori Interpol. Ali opažate kakšne razlike v pregonu kriminala?
Eno je izrekanje sankcije, drugo je lovljenje kriminalcev. Veste, pravica v Črni gori je primerljiva s tistim pregovorom – kolikor je tarč, toliko je lovcev. Mans je tožilstvu večkrat ovadil primere, ki so se nanašali na poneverbe v višini več deset milijonov evrov. Ti ljudje so bili aretirani in so se znašli v priporu. Večina pa se je nato pogodila s tožilstvom in praktično odkorakala z neko minimalno kaznijo enega leta. Vprašanje je, v kolikšni meri neodvisne institucije, kot je Interpol, dejansko pripomorejo k sodni pravici – v smislu izrekanja pravične sankcije in njene izvršitve.
Ali Šarićev narkokartel deluje naprej ali so ga sodni procesi kakorkoli upočasnili?
Za to nimamo dokazov. Lahko pa rečem, da je kartel organiziran na način, da se posli lahko nadaljujejo, tudi če je glava organizacije v zaporu. Nekatere skupine v primorskih mestih že delujejo neodvisno od krovne organizacije, kar trdim na podlagi vse več mafijskih obračunov. Vojna med kriminalnimi organizacijami je zelo prisotna, očitna in obračuni niso več izjeme, ampak postajajo pravilo. Bombe se podstavljajo v bližini šol in vrtcev, v atentatih v kavarnah umirajo nedolžni ljudje, kar kaže, da država preprosto nima več nadzora nad delovanjem različnih skupin.